Puščava Ferlo, znana tudi kot puščava Ferio, je puščava v severno-osrednjem Senegalu. Naseljujejo jo Sereri in Fulani.

Geografija in pokrajina Puščava Ferlo zavzema površino približno 70.000 km2, kar je več kot tretjina celotne površine države. Je del regije Djourbel, ki se razteza do 70 km vzhodno od Dakarja, zahodno in južno od Saint-Louis, domačinom znane kot Baol. Skozi regijo teče reka Senegal, doline pa so v delti Sine Saloum severno od Gambije. Obstajajo prostrane ravnice in peščene sipine z raztresenimi skalami in majhnimi dolinami z glinenimi tlemi, v katerih nastajajo majhna vodna telesa. Ravnino prečkajo številni pritoki reke Senegal, ki so večino leta suhi in se z vodo napolnijo le občasno v deževnem obdobju (od julija do septembra).

Podnebje je zelo suho, zanj je značilno dolgo sušno obdobje (ki traja devet mesecev na leto) z vetrovi iz zelo suhe puščave Sahara. Deževno obdobje, ki traja od julija do septembra, je kratko in prinaša neenakomerne padavine, ki jih prinašajo vlažne zračne mase iz Gvinejskega zaliva. Zaradi sušnega podnebja je regija redko poseljena; območje je v zgodnjih 1970-ih in ponovno v letih 1983–1984 pestila tudi suša. Linguère s skoraj 13.000 prebivalci je največje mesto v tej regiji. Dezertifikacija je prav tako prispevala k regionalnemu upadu prebivalstva.

Polpuščavsko območje Ferla je znano po baobabih. Opazili so stročnice, kot sta Zornia glochidiata in Alysicarpus ovalifolius, ter Graminaceae, kot so Cenchrus biflorus, Dactyloctenium aegyptium, Chloris prieurii, Eragrotis tremula, Aristida mutabilis in Schonefeldia gracilis. Rezervat divjih živali Ferlo Nord (Réserve de faune du Ferlo Nord) (RFFN) in rezervat divjih živali Ferlo Sud (Réserve de faune du Ferlo Sud) (RFFS) ležita v puščavski regiji Ferlo. Ferlo Nord, ustanovljen leta 1971, pokriva površino 6000 kvadratnih kilometrov. Ferlo Sud je bil ustanovljen naslednje leto in je nekoliko večji, saj meri 6337 kvadratnih kilometrov.

Gospodarstvo Ta regija Senegala je revna in življenjske razmere so težke. Prebivalstvo se ukvarja predvsem z živinorejo. Glavni pridelki, ki se gojijo, so proso, kravji grah, arašid, lubenica, buča in gumiarabika.

Naravna travišča v puščavi so se spremenila. Do sredine 1950-ih so regijo »ljudje in živina obiskovali le v deževnem obdobju in na samem začetku sušnega obdobja (od julija do novembra).« Leta 1953 je J. G. Adam ugotovil, da je »gojenje arašidov spremenilo naravno vegetacijo na peščenih tleh, pri čemer je treba opozoriti, da je celo na oddaljenosti od vodnih virov vegetacija na vrhuncu in podvrhu, ki je ni motila obdelava in je paša skoraj ni spremenila, saj se je to do zadnjih let dogajalo le v štirih poletnih mesecih, kjer je vegetacija gosta in blizu stoječe vode.« Od sredine 1950-ih so začeli vrtati vrtine, ki so začele oskrbovati območja puščave z vodo, kar je kmetom omogočilo uporabo pašnikov vse leto. Do leta 1955 je bilo ob glavnih pohodniških poteh zabeleženih petdeset vodnjakov, ki so oskrbovali z vodo. V boljših razmerah se je populacija živine v puščavi povečala; do 1990-ih je to podpiralo živinorejo, ki je bila navedena kot »nenehna razširitev puščavske stepe v savano«, vendar takšna, ki »ni bila dovolj bogata, da bi privabila pastirje s severa reke [Senegal]«. Med letoma 1969 in 1972 je bila izvedena Študija naravnih pašnikov v severnem Senegalu, v kateri je bil ocenjen razvoj vrtin v puščavi in ​​​​ugotovljeno, da so bile vrtine še vedno v povprečju oddaljene 25–30 km, kar je pomenilo, da je bilo izkoriščanje zemljišč na splošno omejeno na polmer 5 km od njih. V regiji se je od takrat razvilo namakanje, začasni ribniki pa lahko v deževnem obdobju od julija do oktobra pokrivajo površino več hektarjev.

Rastlinstvo, živalstvo, naravna dediščina Botanik Auguste Chevalier, ki je leta 1912 potoval skozi to območje iz Kayesa (Mali) v Senegal, je ugotovil, da regija ni spadala v Saharo, temveč je že imela videz puščave.Chevalier 1932] Auguste Chevalier, « Les Productions végétales du Sahara et de ses confins Nord et Sud. Passé - Présent - Avenir », Revue de botanique appliquée et d'agriculture coloniale, nos 133-134 (12e année),‎ septembre-octobre 1932, p. 669-924 (voir p. 670) ( sur camed.cirad.fr). Pokrajine so značilne za suho savano, stepo in sipine.

Rastlinstvo Ferla je redko, vendar na ohranjenih območjih najdemo velike vrste, kot so baobabi, Combretum, Sterculia setiqera in visoke trave (Andropogon). Vendar pa tudi na teh območjih število vrst ostaja nizko. Število dreves doseže od 100 do več kot 200 dreves/ha, vendar jih več kot 98 % pripada šestim prevladujočim vrstam.J .C. Bille et H. Poupon ; Recherches écologiques sur une savane sahélienne du Ferlo septentrional, Sénégal : Description de la végétation

Trnasta drevesa, prilagojena suši, so tudi bolj odporna na rastlinojedce kot druge vrste.

Obstaja več vrst akacij, Acacia seyal in še posebej Acacia senegal – tista, iz katere se pridobiva gumiarabika – ter drevesa indijskih oreščkov. V deževnem obdobju je regija prekrita s fino travnato preprogo, preostanek leta pa so tla gola in še posebej ranljiva za vetrno erozijo in UV-žarke.

Koze tekmujejo za sadike s čredami zebujev, ki jih pasejo fulanski pastirji.

Tam najdemo tudi številne ptice, vključno z velikimi kljunači in opicami patas.

Prebivalstvo Ferlo, nekdanje območje selitve in varnosti za fulanske pastirje, je doživel znatno preobrazbo. Pastoralne vodne politike, uvedene v 1950-ih, so spodbujale sedeče prebivalstvo, ki se je zbiralo okoli stalnih vodnih točk, kot so vrtine.

Gostota prebivalstva je nizka. Vasi s kočami so redke in osamljene.

Linguère je z nekaj več kot 13.000 prebivalci zelo veliko mesto na tem območju. Je glavno mesto departmaja Linguère v regiji Louga.

Sklici

Zunanje povezave Le Sénégal central et le Ferlo bei Planete Senegal Ferlo bei Geonames Il Senegal centrale e il Ferlo

Kategorija:Geografija Senegala