Benedikt Poljak (latinsko Benedictus Polonus, poljsko Benedykt Polak) je bil poljski frančiškanski menih, popotnik-raziskovalec in tolmač, * okoli 1200, † okoli 1280.
Benedikt je spremljal Giovannija da Pian del Carpine na njegovem potovanju v vlogi delegata papeža Inocenca IV. h Gujuku, velikem kanu Mongolskega cesarstva, v letih 1245–1247. Bil je avtor kratke kronike De itinere Fratrum Minorum ad Tartaros (O potovanju frančiškanskih bratov k Tatarom), ki je bila objavljena šele leta 1839 v Franciji in leto kasneje na Poljskem, ter vira za daljše delo Historia Tartarorum (Zgodovina Tatarov), odkritega kasneje in končno objavljenega leta 1965.Edward Kajdański: Długi cień Wielkiego Muru, Varšava, 2005 (v poljščini) Benediktovo poročilo vključuje kopijo pisma velikega kana papežu Inocencu IV. De Itinere Fratrum Minorum ad Tartarus je poročilo o prvi odpravi Evropejcev v prestolnico Mongolskega cesarstva, ki je trajala od 16. aprila 1245 do 18. novembra 1247.
O življenju Benedikta Poljaka je znanega le malo, razen poročila o potovanju. Benedikt je bil morda ujet med mongolsko invazijo na Poljsko leta 1241.Guzman, Gregory G. "European Captives and Craftsmen among the Mongols, 1231–1255". The Historian, Vol. 72, No. 1 (2010), note 110. Bil je dobro izobražen ter govoril in pisal latinsko, poljsko in starorusinsko. Okoli leta 1236 je postal menih v frančiškanskem samostanu v Vroclavu. Samostan je bil prvi večji postanek brata Giovannija po odhodu na misijo iz Lyona aprila 1245. Benedikt je bil izbran za Giovannijevega spremljevalca kot tolmač, ker je obvladoval vzhodnoslovanske jezike in se je kot ujetnik morda naučil tudi nekaj mongolščine.
Benedikt je o potovanju poročal ob vrnitvi leta 1247 in po njej. Po vrnitvi se je verjetno naselil v frančiškanskem samostanu v Krakovu, kjer je preživel preostanek svojega življenja. Kasneje je bil tudi priča kanonizaciji svetega Stanislava Szczepanówskega leta 1252.
Sklici
Kategorija:Rojeni leta 1200 Kategorija:Umrli leta 1280 Kategorija:Poljaki Kategorija:Frančiškani