Velika grbovna knjiga (, ) je obsežen rokopisni grbovnik, katerega sta med letoma 1687 in 1688 izdelala Janez Vajkard Valvasor in Jernej Ramschissl.Zavod Dežela Kranjska (2021) Celotni naslov se v nemščini glasi:
Vsebuje 2041 grbov plemiških družin, mest, trgov in cerkvenih institucij vzhodnoalpskih dežel Kranjske, Štajerske in Koroške ter predstavlja zgodovinsko najpomembnejše delo iz področja heraldike nastale v slovenskem prostoru in obenem tudi osrednji vir moderne heraldike. Opus predstavlja ogromen heraldični korpus plemstva, cerkvenih ustanov in meščanskih naselij treh historičnih dežel vzhodnih Alp ter v manjši meri celo nemškega prostora.
Ob polihistorjevih finančnih težavah in prodaji premičnega premoženja je leta 1691 po posredovanju Valvasorjevega sodelavca Pavla Ritterja Vitezovića, knjižnico, katere del je bila tudi Velika grbovna knjiga, kupil zagrebški škof Aleksander Ignac Mikulić. Pod signaturo MR 160 jo danes hrani Metropolitanska knjižnica Nadškofije Zagreb.Reisp (1983), str. 268Weiss (2020), str. 1
Leta 2020 je pri Založbi Dežela Kranjska v omejenem številu izvodov izšel slovenski prevod grbovnika.Valvasor (2020)
Nastanek Rokopis je delo kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je grbe zbral in jih opremil z napisi, ter Jerneja Ramschissla, ki je zbrane grbe narisal in pobarval. Celotni podvig je stekel med letoma 1687 in 1688 na gradu Bogenšperk.
Opus ni nastal ločeno od Valvasorjevih siceršnjih literarnih in grafičnih prizadevanj in je povsem zaznamovan z razumevanji, ki jih je podrobno podal v različnih poglavjih Slave vojvodine Kranjske.
Vsebina sličica|335x335_pik|Naslovna alegorija Velike grbovne knjige Na naslovni strani Opusa Valvasor v povsem značilnem opisnem podnaslovu poda vsebino in poleg svojega omeni delo Jerneja Ramschissla.Weiss (2020), str. 2 Na drugi strani sledi celostranska alegorija rodbine Habsburg kot vladarice sveta, ki v eni roki drži zlato cesarsko zastavo, simbol cesarske oblasti, v drugi pa rog izobilja. Ob njenih straneh stojita modrost in pogum. Padli starec, na katerem počiva svet, je najbrž padli Atlas in ne "poživinjeni Skit". Gorjača, ki se nahaja poleg padlega poudarja njegovo neolikanost in barbarskost, okoli njega pa se vije kača, Ladon, ki je varovala hesperidska jabolka. Celotna alegorija stoji nad grboma Janeza Vajkarda Valvasorja in njegove druge žene Ane Maksimile Čečker s krajšim naslovom celotnega dela.Cvet (2005)
Fiktivni grbi (str. 4-7) Uvodnim upodobitvam sledijo fantazijski grbi, t.j. grbi fiktivnih likov in tudi resničnih oseb, ki so živele pred obstojem heraldike. Fiktivni grbi so bili v obdobju nastanka grbovnika, kot zelo strjen grafični svetopisemski (sholastični) in zgodovinski uvod, norma heraldičnih publikacij, zato jih je tudi Valvasor, v zaporedju in vsebini po navdihu dela Johanna Siebmacherja iz leta 1657, vključil v svoj grbovnik. Poglavje se začne z izrisi grbov "zgodnjega sveta", sledijo jim grbi ključnih oseb npr. Adama in Noeta, grbi treh dobrih Judov: Jozueta, Davida in Juda Makabejca; treh dobrih Judinj: Estere, Judite in Jaele; treh dobrih poganov: Hektorja, Aleksandra Velikega in Julija Cezarja; treh dobrih pogank: Lukrecije, Veturije in Virginije; treh dobrih kristjanov: Karla Velikega, kralja Arturja in vojvode Godfreja Bouillonskega, ter mnogih drugih pomembnih oseb. Zaključijo z grbi Svetih treh kraljev ter tako s prihodom Kristusa.sličica|331x331px|Fiktivni grbi Karla Velikega, kralja Arturja in Godfreja Bouillonskega|sredina Kranjski grbi (str. 8-171)
Kranjske grbe, ki predstavljajo 44 % vsebine grbovnika, kar izhaja iz Valvasorjevega kranjskega patriotizma in želje po tem, da bi svetu predstavil Kranjsko tudi z njenimi grbi, ki so bili do tedaj slabo predstavljeni ali sploh neobjavljeni, napovesta 12. januarja 1463 izboljšani grb Vojvodine Kranjske in grb Slovenske marke, ki odpreta prvi, najobsežnejši in najpodrobnejši grbovni sklop knjige. Nato sta prikazana dva pokrajinska grba in še drugih deset grbov družin, ki so nosile dedne urade, srednjeveške častne naslove (deželni maršal, konjušnik, točaj, komornik ...) na Kranjskem in v Slovenski marki in so tako spadale med najbolj ugledne v deželi, mdr. Turjaških, knezov Eggenbergov, Hohenwartov idr. Temu sledijo kronološko urejeni izrisi škofov Ljubljanske škofije, najvišje cerkvene ustanove s sedežem na Kranjskem, mdr. Žige Lamberga (1463–1488), Krištofa Ravbarja (1488/1493–1536) in vseh ostalih do Valvasorjevega sodobnika škofa Žige Herbersteina. Sem je Valvasor dodal še nekaj drugih cerkvenih grbov, med drugim tudi grb škofije Zagreb ter grb prvega med kranjskimi protestanti, Primoža Trubarja. V okviru celotne knjige je samo pri Trubarjevem grbu podal razlago v latinskem jeziku in očitno želel poudariti pomembnost prvega med apostati ali luteranci na Kranjskem. sličica|209x209_pik|Grb Črnomlja|levo Poglavje se nadaljuje z grbi vseh mest in nekaterih trgov dežele Kranjske s priključenimi gospostvi Istre, Krasa in Metliškega (Bele krajine), med katerimi so tudi grbi Senja in Bihača, ki jih je Valvasor razumel kot zunanje ozemeljske enote, tesno povezane z deželo Kranjsko zaradi več kot stoletnega vzdrževanja tamkajšnjih utrdb in vojaštva, ter poveljniških položajev, ki so jih nosili kranjski plemiči, vendar v tem smislu nekoliko presenetljivo izpušča grb trdnjave Karlovec.Weiss (2020), str. 3 Za vsako naselbino trškega ali mestnega značaja je podan en grb, v primerih Novega mesta, Metlike in trga Mokronog najdemo dve različici.
Pomembnost nemškega viteškega reda in njegovega sedeža v Ljubljani kot enega od cerkvenih središč dežele, nakazujeta dva grbovna sklopa; v prvem se na straneh 28-32 nahajajo grb poveljništva nemškega viteškega reda v Ljubljani, v drugem pa 24 grbov, ki so bili po Valvasorjevih besedah naslikani na portretih v stavbi Križank v Ljubljani; po legendi naj bi najstarejši grb segal v leto 1223. Tukaj Valvasor prvič izpostavi vir grbov in nakaže, da njegov raziskovalni pristop in viri nikakor niso omejeni zgolj na knjižna dela. Najverjetneje v vojaškem duhu nemškega viteškega reda, iz katerega je izhajalo tudi več poveljnikov in visokih oficirjev trdnjave Karlovec, sledijo grbi generalov te leta 1579 vzpostavljene trdnjave, ki jo je Valvasor prav tako razumel kot del dežele Kranjske oziroma zelo tesno povezane z njo.
Nato sledi velik sklop grbov deželnih glavarjev, deželnih upravnikov, deželnih namestnikov, deželnih vicedomov in na koncu poverjenikov deželnih stanov na Kranjskem, kjer je Valvasor upodobil grbe rodbin, ki so opravljale osrednje politične in upravne urade dežele. Umestitev grbov županov Ljubljane za osrednjimi uradi dežele poudarja njihovo pomembnost. Nato sledi vrsta sklopov grbov, ki prikazujejo nekdanje in tedanje cerkvene redove in škofije, med drugim tudi Oglejski patriarhat, ter nekdanje velike svetne vladarje, ki so imeli posesti na Kranjskem. Grb Oglejskega patriarhata, ki je tedaj kot cerkvena stolica večine dežele Kranjske še obstajal, Valvasor poda med grbi škofij, ki so nekdaj imele posest na Kranjskem. sličica|Grb Kobenclov Sklopu večinoma cerkvenih grbov končno sledi zajetni del Opusa, v katerem Valvasor obravnava grbe plemiških rodbin dežele Kranjske, hierarhično deljene in navedene po stopnjah plemiškega naziva. Od najvišjega plemstva, takoj pod vojvodo dežele, poda Valvasor grbe treh knežjih rodbin. Sledi grofovska stopnja, pri kateri prikazuje grbe rodbin, ki so nekdaj na Kranjskem imele posest, in opozori, da so nekatere med njimi že izumrle. Ima kar tri grbe Celjskih, Svibenjskih, Zrinskih in dva grba Ortenburških, s čimer opozori na pomembnost teh rodbin. Seznam nadaljuje velika vrsta grbov grofovskih rodbin, ki so tedaj še bile zemljiški gospodje na Kranjskem; v tem sklopu grbov so posebno poudarjene rodbine Lamberg s kar šestimi grbi, Auersperg in Paradeiser s štirimi, Kacijaner in Thurn s tremi, Blagaji, Gallenbergi, Kobencli ter Purgstalli pa le z dvema grboma.
Rodbine baronov, vitezov in gospodov so sestavljale najbolj številno skupino plemstva, ki pa ji Valvasor ni namenil nič manj pozornosti, saj se je mednje tudi sam, sicer neupravičeno, prišteval.Weiss (2020), str. 4 Rodbine baronov so predstavljene v dveh sklopih, ki zajemata nekdanje in še prisotne rodbine na Kranjskem. Tudi v tem grbovnem sklopu se grbi ponavljajo. Prisotna sta po dva grba rodbin Dietrichstein, Jurišič, Neuhaus, Wagensperg, Apfaltrer, Egkh, Haller, Lichtenberg, Rosseti, Ruessenstein in Čečker, trije grbi rodbin Paradeiser, Rauber, Raunach in Stroblhoff, štirje grbi rodbin Edling in Lampfrizham in pet grbov rodbin Raumbschissel in Wernek. Valvasorji so zastopani z enim samim grbom. Tudi nižje plemstvo je predstavljeno v več skupinah. Grbe nekdanjih rodbin vitezov in deželanov dopolnjujejo grbi tistih rodbin, za katere ni znano, ali so se le izselile ali so izumrle, in tistih, pri katere je jasno, da so se izselile in "cvetijo v drugih deželah".
Zadnji sklop grbov sestavljajo grbi tistih rodbin, ki imajo na Kranjskem še vedno posest in tu bivajo. Najnižjo skupino plemstva, plemeniteže, na Kranjskem še živeče ali že izumrle, je združil v enem grbovnem sklopu in nato zaključil prikaz grbov plemstva dežele Kranjske z grbovnim sklopom, ki je zajel grbe različnih rodbin, ne da bi navajal njihove plemiške nazive.
Štajerski grbi (str. 172-227) sličica|302x302_pik|Grb nadvojvode Karla II. Velikemu grbu nadvojvode Karla II. na strani 172 sledijo brez kakršnega koli naslova grbi dežele Štajerske kot tretje poglavje oz. drugi veliki grbovni sklop Opusa, ki predstavlja 15 % celotne knjige in je razdeljen v dva dela. Ob začetku štajerskega grbovnika Valvasor izpostavi izvor grbov; po svojih besedah je grbe videl upodobljene v deželnostanovskem dvorcu v štajerskem Gradcu in na gradu Kravjek na Kranjskem, "na zidovih v dvorani". Najbrž je Valvasor tudi tukaj namenil ponoviti strukturo grbov dežel Kranjske; štajerske grbe napovedo grbi različnih cerkvenih ustanov, tem pa sledijo grbi plemiških rodbin, mnoge od katerih so imele posest tudi na Kranjskem in ki so nosile dedne deželne častne urade na Štajerskem in jih je pri posameznih družinah tudi označil.
Na strani 178 je prvi primer tega, da Valvasor ni poznal družine, kateri je pripadal grb, in je imensko polje pod njim pustil prazno. Grbi štajerskega plemstva, ki ga Valvasor prav tako ne ločuje med izumrle, izseljene in na Štajerskem še bivajoče rodbine, sledijo brez vsakršnega naslovnega opisa in brez abecedne razporeditve, ki je prisotna v poglavju kranjskega plemstva. Očitno gre za preris neke heraldične razvrstitve, v katero Valvasor ni nameraval posegati.
Grbi mest dežele Štajerske obratno kakor pri Kranjski sledijo plemstvu, pri čemer Valvasor v imenskem polju pod grbom izrecno doda besedo "mesto". V drugem razdelku Valvasor navaja grbe "Štajerske marke" brez vsakršnega abecednega reda, plemiških stopenj in razlikovanja med še obstoječimi in izumrlimi rodbinami. Pri tem povsem odstopi od edicijskih načel, ki se jih je držal skozi celotni sklop grbov Kranjske, in z zelo redkimi izjemami ne podaja dveh grbov iste rodbine. Odstop gotovo nakazuje drugačen vir teh grbov, ki jih je Valvasor potemtakem samo prerisal v istem zaporedju, zaradi česar je mogoče sklepati, da gre v drugem razdelku štajerskih grbov za upodobitve na stenah dvorane gradu Kravjek na Kranjskem.
Koroški grbi (str. 228-259) sličica|Prva stran koroških grbov