Alojz Šusteršič

Alojz Šusteršič (tudi Alojz Šušteršič, Alois Schusterschitz ali Alois Bernardinus Schusterschizh), slovenski avstro-ogrski mornariški častnik in admiral, * 19. maj 1867, Gorenja vas (danes Ribnica), † 1. marec 1948, Zagreb.

Alojz Šusteršič velja za enega od utemeljiteljev slovenske pomorske identitete. Bil je brat slovenskega politika Ivana Šusterišča.

Izvor Šusteršič je izhajal iz močno zavedne katoliške družine javnih uslužbencev. Rodil se je 19. maja 1867 kot najmlajši otrok okrožnega sodnika Valentina in gospodinje Marije (rojene Jalen). Istega dne je bil v domači župniji Ribnica tudi krščen.Rahten/Matjašič Friš/Terčon (Hrsg.), Tvorci slovenske pomorske identitete (2010), S. 235.

Delo v mornarici Po diplomi na Pomorski akademiji leta 1888 je opravljal predvsem dolžnosti na ladjah. Med boksarsko vstajo na Kitajskem leta 1900 je bil imenovan v cesarski in kraljevi pešpolk v Tientsinu in sodeloval v več spopadih z boksarji, med katerimi je zajel top in več boksarskih zastav, ki so danes v Vojaškozgodovinskem muzeju. Še večji strateški pomen je imelo njegovo sodelovanje pri osvajanju utrdb Peitang 20. septembra 1900, ki je potekalo skupaj z nemškimi in ruskimi enotami.Jung, Sturm über China. Österreich-Ungarns Einsatz im Boxeraufstand 1900 (2000) Med to operacijo je bil Šusteršiču, takrat poročniku linijske ladje, med drugim podrejen cesarski in kraljevi morski kadet Georg Ludwig von Trapp. Šusteršič je ostal v Pekingu kot poveljnik odreda legacijske straže do 1902. leta. Leta 1913 je bil poveljnik križarke Szigetvár, nameščene na Bližnjem vzhodu, novembra 1913 pa je nekaj dni preživel v avstrijskem hospicu Svete družine v Jeruzalemu. Leta 1914 ob izbruhu vojne je poveljeval linijski ladji Árpád, s katero je novembra 1914 odplul iz Pulj, da bi zavaroval ujeto francosko podmornico Curie, maja 1915 pa se je udeležil obsežne pomorske akcije pri italijanski obali. Med pomorsko akcijo je ladja Árpád obstreljevala predvsem železniško postajo v Anconi. Šusteršič je kasneje prevzel poveljstvo nad sodobnejšo bojno ladjo Zrínyi, ki je, tako kot večina težkih enot, večinoma ostajala zasidrana v pristanišču. V začetku leta 1918 je dokončno prevzel poveljstvo nad pomorskim obrambnim okrožjem Cattaro, glavnim oporiščem najdejavnejših enot avstro-ogrske mornarice. Konec vojne je dočakal kot namestnik pristaniškega admirala v Pulju, 1. novembra 1918 pa je bil povišan v čin kontraadmirala. Ob koncu istega leta ga je likvidacijsko cesarsko-kraljeva oblast upokojila.Schmidt-Brentano, Die österreichischen Admirale, Band III (2005).

Življenje v Jugoslaviji Po razpadu Avstro-Ogrske je bil eden redkih slovenskih zastavnih častnikov, ki so ostali v floti SHS, in je s priznanjem admiralskega čina spomladi 1919 odšel v Pariz kot slovenski pomorski strokovnjak, da bi zastopal interese Kraljestva SHS v pomorskih zadevah. Po sklenitvi pariških mirovnih pogodb pa nadaljnja zaposlitev v jugoslovanski floti ni bila mogoča, ker je bilo treba nekaj admiralskih mest razdeliti med Hrvate in Srbe. Regent Aleksander Karadžordžević mu je ponudil visok položaj v diplomaciji, in sicer položaj jugoslovanskega delegata na seji Komisije za dolg na Dunaju.Rahten/Matjašič Friš/Terčon (Hrsg.), Tvorci slovenske pomorske identitete (2010), S. 241. To je bilo še posebej pomembno za vse države naslednice Avstro-Ogrske, saj je ta odločala o delitvi dolgov. Vendar je to ponudbo zavrnil, ker je želel ostati povezan z morjem in ladijskim prometom.

Leta 1921 je bil upokojen, vendar na njegovo veliko jezo ni prejemal admiralske pokojnine, temveč le kapitanske. Zdi se, da je bil eden od odločilnih dejavnikov njegova brezhibna služba v avstro-ogrski mornarici in dejstvo, da je njegov brat Ivan Šusteršič, ki je prejšnjih 20 let igral ključno vlogo v slovenski politiki, ostal zvest cesarstvu do konca in leta 1918 odšel v Švico. Zdi se, da mu niti sprememba priimka iz Schusterschitz nazaj v Šusteršič ni pomagala. Nato je živel v Beogradu, kjer je zastopal številne francoske ladijske družbe, in končno, od okoli leta 1930, v Zagrebu. Vendar je ohranil ljubezen do morja, saj je do druge svetovne vojne v lasti imel jadrnico na Jadranu. Razpad Kraljevine Jugoslavije mu je omogočil, da se je odkupil za ponižanje, ki ga je leta 1921 utrpel zaradi srbskih oblasti. Takoj po ustanovitvi ustaške države leta 1941 je zaprosil za admiralsko pokojnino in jo kmalu tudi dobil. Po osvoboditvi Jugoslavije mu je socialistična oblast priznala admiralsko pokojnino, ki jo je prejemal vse do svoje smrti marca 1948.

Sklici

Viri

Theodor Winterhalder: Kämpfe in China. Eine Darstellung der Wirren und der Betheiligung von Österreich-Ungarns Seemacht an ihrer Niederwerfung in den Jahren 1900–1901 (1902). Antonio Schmidt-Brentano: Die österreichischen Admirale, Band III, Nr. 235 (2005). Peter Jung: Sturm über China. Österreich-Ungarns Einsatz im Boxeraufstand 1900 (2000). Andrej Rahten, Mateja Matjašič Friš, Nadja Terčon (ur.): Tvorci slovenske pomorske identitete (2010). Andrej Rahten: Šusteršiči – zgodovina kranjske legistimistične rodbine, v: Kronika 58 (2010).

Kategorija:Slovenski pomorski častniki Kategorija:Admirali Avstro-ogrske vojne mornarice