Palacio de Bellas Artes (Palača lepih umetnosti) je pomembno kulturno središče v mestu Ciudad de Mexico. V njem potekajo dogodki uprizoritvenih umetnosti, literarni dogodki ter galerije in razstave plastične umetnosti (vključno s pomembnimi stalnimi mehiškimi freskami). Bellas Artes, skrajšano za »mehiška umetnostna katedrala«, stoji na zahodni strani zgodovinskega središča mesta Ciudad de Mexico, blizu parka Alameda Central.
Bellas Artes je nadomestil prvotno Narodno gledališče, zgrajeno konec 19. stoletja. Slednje je bilo porušeno kot del urbanistične prenove mesta, načrtovana pa je bila razkošnejša stavba za praznovanje stoletnice mehiške vojne za neodvisnost leta 1910. Začetno zasnovo in gradnjo je leta 1904 prevzel italijanski arhitekt Adamo Boari, vendar so zapleti, ki so nastali zaradi mehke podlage in političnih problemov pred in med mehiško revolucijo, ovirali in nato do leta 1913 popolnoma ustavili gradnjo. Gradnja se je nadaljevala leta 1932 pod vodstvom mehiškega arhitekta Federica Mariscala in bila dokončana leta 1934. Nato je bila 29. novembra 1934 slovesno odprta.
Zunanjost stavbe je pretežno v Art nouveau in neoklasicističnem slogu, notranjost pa predvsem v Art déco slogu. Stavba je najbolj znana po svojih freskah Gonzáleza Camarene, Diega Rivere, Siqueirosa in drugih, pa tudi po številnih razstavah in gledaliških predstavah, ki jih gosti, vključno z Balet Folklórico de México.
Zgodovina
Najstarejša znana stavba na tem mestu je bil samostan sv. Izabele, katerega cerkev je bila zgrajena leta 1680. Tukaj so našli pomembne mehiške najdbe, kot je žrtveni oltar v obliki pernate kače. Območje samostana je v zgodnjem obdobju kanala trpelo zaradi pogoste suše in razvoj tukaj je hitro napredoval.
Kljub temu je samostan ostal, dokler ga v 1860-ih niso prisilno zaprli z reformnimi zakoni. Nadomestili so ga tekstilna tovarna in stanovanja nižjega razreda.
Del teh stanovanj na ulici Santa Isabel je bil v poznem 19. stoletju porušen in na njihovem mestu zgrajeno Narodno gledališče. Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je bilo to gledališče prizorišče večine visoke kulture mesta, kjer so se odvijali dogodki, kot so gledališče, operete, dunajski ples in drugo.
Nato so se odločili, da to stavbo nadomestijo z razkošnejšo za prihajajoče praznovanje stoletnice mehiške neodvisnosti leta 1910. Staro gledališče so porušili leta 1901, novo gledališče pa bi se imenovalo Gran Teatro de Ópera. Delo je bilo dodeljeno italijanskemu arhitektu Adamu Boariju, ki je bil naklonjen neoklasicističnemu in secesijskemu slogu in je odgovoren za Palacio del Correo, ki stoji čez cesto. Adamo Boari je oktobra 1904 obljubil, da bo zgradil veličastno kovinsko konstrukcijo, ki je takrat obstajala le v Združenih državah Amerike, vendar ne v tej velikosti. Prvi kamen stavbe je leta 1904 položil Porfirio Díaz. Kljub roku leta 1910 se je gradnja stavbe do leta 1913 komaj začela, saj je imela le osnovno ogrodje. Eden od razlogov za to je, da je projekt postal bolj zapleten, kot je bilo pričakovano, saj se je težka stavba pogreznila v mehko gobasto podlago. Drugi razlog je bila politična in gospodarska nestabilnost, ki je privedla do mehiške revolucije. Zaradi popolnih sovražnosti je bila gradnja palače popolnoma prekinjena in Adamo Boari se je vrnil v Italijo.
Projekt je ostal nedokončan približno dvajset let. Leta 1932 se je gradnja nadaljevala pod vodstvom mehiškega arhitekta Federica Mariscala. Mariscal je dokončal notranjost, vendar jo je posodobil po Boarijevih načrtih v sodobnejši slog art deco. Stavba je bila v celoti dokončana leta 1934 in je bila odprta 29. novembra istega leta. Otvoritveno delo, predstavljeno v gledališču, je bilo La Verdad Sospechosa Juana Ruiza de Alarcóna leta 1934. Leta 1946 je bil ustanovljen Instituto Nacional de Bellas Artes (Nacionalni inštitut za likovno umetnost) kot vladna agencija za promocijo umetnosti, ki je bila sprva nameščena v Museo Nacional de Artes Plásticas, Museo del Libro in drugih krajih. Zdaj je v Palaciu.
V tem gledališču je Maria Callas leta 1950 debitirala v operi Norma.
Od prvotne izgradnje je bila stavba zelo malo posodobljena ali spremenjena. Vendar pa so se leta 2009 začela intenzivna prenova za prihajajoča praznovanja leta 2010. Velik del opreme in strojev je originalnih iz začetka 20. stoletja. Velik del tehnološke opreme se posodablja, zlasti v gledališču, ki potrebuje računalniško vodene luči, ozvočenje in druge izboljšave. Druga dela bodo izboljšala akustiko. Nadgradnje gledališča bodo omogočile multimedijske predstave, ki prej niso bile na voljo. Glavna dvorana ni bila obnovljena ali nadgrajena od odprtja leta 1934. Prenove tukaj bodo zmanjšale število ljudi, ki jih dvorana lahko sprejme, vendar bi morale prostor narediti udobnejši.
Stavba
Palača je mešanica številnih arhitekturnih slogov; vendar je predvsem Art nouveau in Art déco. Zunanjost, ki jo je zasnoval Adamo Boari, prevladuje art nouveau, notranjost pa art deco, ki jo je dokončal Federico Mariscal. Od začetka gradnje leta 1904 se je gledališče (ki se je odprlo leta 1934) pogreznilo približno štiri metre v mehka tlaCiudad de Mexica.
Glavna fasada je obrnjena proti aveniji Juárez. Za spodnjo konstrukcijo stavbe je uporabljen bež marmor iz Yautepeca v Morelosu, za fasade pa beli marmor iz Buenaviste de Cuéllar, Guerrera in Carrare v Italiji. V notranjosti portala so skulpture Italijana Leonarda Bistolfija: Harmonija, obdana z Bolečino, Besom, Srečo, Mirom in Ljubezenjo. Drug del fasade vsebuje kerube in skulpture, ki predstavljajo glasbo in navdih. Na trgu pred stavbo, ki jo je zasnoval Boari, so štiri skulpture Pegaza, ki jih je izdelal Španec Agustí Querol Subirats. Preden so jih prinesli sem, so bile v Zocalu. Streha, ki pokriva središče stavbe, je izdelana iz kristala, ki ga je zasnoval Madžar Géza Maróti in prikazuje muze z Apolonom. En vidik palače, ki je od takrat izginil, je Pergola, ki je bila v Alamedi. Zgrajena je bila za slikovne razstave za praznovanja leta 1910, vendar je bila porušena leta 1973.
Notranjost je razdeljena na tri dele: glavno dvorano s sosednjimi manjšimi razstavnimi dvoranami, gledališče in pisarne Nacionalnega inštituta za lepe umetnosti. Glavno dvorano pokriva Marottijeva steklena in železna streha. Iz pritličja je mogoče videti njo in balkone vseh treh zgornjih nadstropij. V delih glavne dvorane se od sodobnih notranjosti razlikujejo predhispanski motivi v slogu art deco, kot so kačje glave na okenskih obokih in maske majevskega chaaškega sloga na navpičnih svetlobnih ploščah. Manjše razstavne dvorane so v prvem in drugem nadstropju. Prvo nadstropje krasijo kristalne svetilke, ki jih je ustvaril Edgar Brandt in imajo stenske poslikave Rufina Tamaya. Dvorani Adamo Boari in Manuel M. Ponce gostita glasbene in literarne dogodke. Nacionalna in mednarodna dvorana sta namenjeni razstavam. V drugem nadstropju so manjše razstavne dvorane ter stenske poslikave Joséja Clementeja Orozca, Davida Alfara Siqueirosa, Diega Rivere, Jorgeja Gonzáleza Camarene, Roberta Montenegra in Manuela Rodrígueza Lozana. Tretje nadstropje zaseda Arhitekturni muzej. Kovinsko konstrukcijo je v Italiji zasnoval Alessandro Mazzucotelli, v Mehiki pa Luis Romero Soto.
Pri vhodu v gledališče so bronasti maskaroni z upodobitvami Tlaloca in Chaaca, azteških in majevskih božanstev vode, ki jih je skupaj z ostalimi oblikovala Gianette Fiorenzo. Na oboku nad odrom so upodobitve različnih mitoloških osebnosti, kot so muze z Apolonom. To je bilo izdelano na Madžarskem v delavnicah Géze Marótija. Najbolj impresiven vidik pa je odrska 'zavesa', ki je zložljiva vitražna plošča, ustvarjena iz skoraj milijona kosov mavričnega barvnega stekla pri Tiffany's v New Yorku. Ta odrska zavesa je edina te vrste v kateri koli operni hiši na svetu in tehta 24 ton. V središču zasnove zavese sta vulkana Popocatépetl in Iztaccíhuatl. Okoli njiju je mehiška pokrajina, obdana s podobami skulptur iz Yautepeca in Oaxace. To zasnovo je navdihnilo delo umetnika Gerarda Murilla (dr. Atl). Gledališče ima kapaciteto 1590 gledalcev. The theatre has a capacity of 1,590.
Dogodki
Palača je bila prizorišče nekaterih najpomembnejših dogodkov v glasbi, plesu, gledališču, operi in literaturi ter je gostila pomembne razstave slikarstva, kiparstva in fotografije. Gostila je nekatera največja imena iz Mehike in tujine. Priredila je pesniške dogodke, pa tudi tiste, povezane s popularno kulturo. Umetniki in skupine prihajajo iz vseh delov Mehike in tujine. Imenovali so jo Katedrala umetnosti v Mehiki. Leta 1987 jo je UNESCO razglasil za umetniški spomenik. Stavbo upravlja Nacionalni inštitut za lepe umetnosti zvezne vlade. Palača vsak teden sprejme povprečno 10.000 obiskovalcev.
Dve najbolj znani skupini, ki tukaj redno nastopata, sta Balet Folklórico de México Compania Nacional de Opera de Bellas Artes in Nacionalni simfonični orkester. Prvi nastopa v gledališču dvakrat na teden in je spektakel mehiškega plesa pred in po hispanski umetnosti. Tipičen program vključuje azteške ritualne plese, kmetijske plese iz Jalisca, fiesto v Veracruzu, poročno slavje – vse to ob spremljavi mariačijev, igralcev marimbe in pevcev. Redni letni dogodki vključujejo Premio Quorum za mehiške oblikovalce grafičnih in industrijskih materialov in Premios Ariel za mehiške filme.
Tukaj so potekali številni posamezni dogodki. Med njimi so več razstav del Fride Kahlo in številni nastopi Luciana Pavarottija. Leta 1987 je Bellas Artes gostil legendarno izvedbo Donna Giovanni Jesusa Rodrígueza, priredbe Mozartove opere z žensko zasedbo. Nastopila sta tudi mehiški baritonist Jorge Lagunes (2002) in katalonski kitarist Joan Manuel Serrat (2003). Med dogodki, ki so se tukaj odvijali, so ABCDF Palabras de Ciudad (2002), ki prikazuje življenje v priljubljenih stanovanjih s fotografijami in videoposnetki, Bordados del Mexico Antiguo (Vezenine stare Mehike), ki prikazuje procese, zgodovino in oblikovanje, konferenca Rem Koolhaas Premio Pritzker 2000 in Izmenjava pogledov: Vizije Latinske Amerike, ki je bila razstava iz zbirke Patricie Phelps de Cisneros, ki je obsegala 148 del 72 umetnikov iz vse Latinske Amerike leta 2006.
Občasno je trg pred palačo prizorišče protestov, kot so bili tisti proti vojni v Iraku leta 2003 in proti bikoborbam leta 2010.
Spominske slovesnosti Palacio de Bellas Artes je bil tudi kraj za počastitev in žalovanje pomembnih osebnosti iz sveta umetnosti in kulture. Te osebe so bile zaradi svojega dela in prispevkov k njihovemu delu posebej priznane. polja. Skupno se je v palači tovrstnega slovesa poslovilo 65 ljudi. Prvi je bil muralist José Clemente Orozco leta 1949.
Murali Tla med pritličjem in najvišjim nadstropjem prevladujejo številne freske, ki jih je naslikala večina znanih imen mehiškega muralizma.
V 2. nadstropju sta dve deli Rufina Tamaya iz zgodnjih 1950-ih: México de Hoy (Mehika danes) in Nacimiento de la Nacionalidad (Rojstvo narodnosti), simbolična upodobitev nastanka identitete mestiza (osebe mešanega avtohtonega in španskega porekla).
Na zahodnem koncu 3. nadstropja je Riverovo delo El hombre controlador del universo (Človek, upravljavec vesolja – znano kot Človek na križišču), prvotno naročeno za Rockefellerjev center v New Yorku leta 1933. Freska prikazuje različne tehnološke in družbene teme (kot so odkritja, ki jih omogočajo mikroskopi in teleskopi) in je bila kontroverzna zaradi vključitve Lenina in sovjetske parade ob 1. maju. Rockefellerji niso bili zadovoljni s sliko in nedokončano delo je bilo sčasoma uničeno in prebarvano. Rivera ga je tukaj poustvaril leta 1934. Na severni strani tretjega nadstropja sta tridelna La Nueva Democracia (Nova demokracija) Davida Alfara Siqueirosa in Riverov štiridelni Carnaval de la Vida Mexicana (Karneval mehiškega življenja); na vzhodu je La Katharsis (Katarza) Joséja Clementeja Orozca, ki prikazuje konflikt med »družbenimi« in »naravnimi« vidiki človeštva.
Museo del Palacio de Bellas Artes