Tula (otomi: Mämeni) je mezoameriško arheološko najdišče, ki je bilo pomembno regionalno središče in je doseglo svoj vrhunec kot prestolnica Tolteškega imperija med padcem Teotihuacána in vzponom Tenochtitlána. V primerjavi s tema dvema najdiščema ni bilo dobro raziskano, spori glede njegovega političnega sistema, območja vpliva in odnosov s sodobnimi mezoameriškimi mesti, zlasti s Chichen Itzo, pa ostajajo. Najdišče je v mestu Tula de Allende v dolini Tula, na jugozahodu mehiške zvezne države Hidalgo, severozahodno od Ciudad de Mexico. Arheološko najdišče sestavljajo muzej, ostanki naselja, imenovanega Tula Chico in glavno ceremonialno mesto, imenovano Tula Grande. Glavna znamenitost je Quetzalcoatlova piramida, ki jo na vrhu krasijo štirje 4 metre visoki bazaltni stebri, izklesani v obliki tolteških bojevnikov. Tula je padla okoli leta 1150, vendar je imela pomemben vpliv v naslednjem Azteškem imperiju, njena zgodovina pa je bila v veliki meri zapisana v mitih. S tem mestom je povezan pernati bog kač Quetzalcoatl, čigar čaščenje je bilo v času prihoda Špancev razširjeno od osrednje Mehike do Srednje Amerike.
Arheološko najdišče
Najdišče Tula je pomembno za zgodovino Mezoamerike, zlasti osrednjega višavja Mehike, vendar ga na splošno zasenčujeta njegov predhodnik Teotihuacan in eden od njegovih naslednikov, Tenochtitlan. Ime Tula izhaja iz besedne zveze Tollan Xicocotitlan v jeziku Nahuatl, kar pomeni »blizu rogoza«. Vendar so Azteki izraz Tollan uporabljali v pomenu »urbano središče« in ga uporabljali tudi za označevanje drugih najdišč, kot so Teotihuacan, Cholula in Tenochtitlan. Prebivalce Tule so imenovali Tolteki, vendar se je ta izraz kasneje razširil na pomen mestnega človeka, obrtnika ali usposobljenega delavca. To je bilo posledica velikega spoštovanja, ki so ga domorodna ljudstva v Mehiški dolini gojila do starodavne civilizacije pred špansko osvojitvijo Azteškega imperija.
Ostanki starodavnega mesta so na jugozahodu današnje zvezne države Hidalgo, 75 km severno od Ciudad de Mexico. Geografsko je v dolini reke Tula, na južnem koncu doline Mesquite, v regiji, ki jo domorodci imenujejo Teotlapan (dežela bogov). To območje leži med 2000 in 2200 metri nadmorske višine, s polsušnim podnebjem. Ima le tri neprekinjeno tekoče reke in potoke, od katerih je največji reka Tula. V deževnem obdobju teče tudi več potokov.
Sodobno arheološko najdišče sestavljajo ceremonialni center Tula Grande, območje, imenovano Tula Chico, muzej najdišča Jorge R. Acosta in orientacijski center Guadalupe Mastache. Muzej je na vhodu na najdišče in je poimenovan po enem od arheologov, ki so na najdišču delali leta. Notranjost je organizirana v različne dele in vsebuje kamnite skulpture ter človeške ostanke. Orientacijski center vsebuje številne arheološke najdbe, pa tudi plakate in drugo, ki pojasnjuje pomen najdišča in njegov odnos do preostale Mezoamerike.
Mesto leži 17 stopinj vzhodno od pravega severa, podobno kot strukture v Teotihuacanu, čeprav je bila prva vas poravnana s pravim severom med letoma 700 in 900 n. št. Ceremonialno središče mesta je na apnenčastem izdanku s strmimi bregovi na treh straneh, zaradi česar je lahko branljivo. Vojna in žrtvovanje sta pomembni temi na najdišču, podobe pa predstavljajo bojevnike, kot so jaguarji in kojoti, pa tudi orle, ki jedo človeška srca. Na različnih območjih so tudi podobe kač, ki jedo okostnjake in lobanje. Glavne strukture ceremonialnega središča vključujejo dve piramidi, vključno s figurami Atlantov, dve glavni mezoameriški igrišči za žogo in več velikih stavb, ena z vrsto stebrov, ki so obrnjene proti velikemu trgu. Glavno ceremonialno območje ima številne arhitekturne inovacije, ki kažejo na družbene spremembe. Veliki osrednji trg ima prostor za 100.000 ljudi. Na treh straneh so dolge sejne dvorane s stropi, ki jih podpirajo stebri, vse obrnjene proti trgu z več kot 1000 metri klopi, na katerih so kamniti reliefi, ki prikazujejo bojevnike in druge v procesiji. Arhitektura kaže na prehod iz ritualov, ki jih je izvajalo le nekaj ljudi v zaprtih prostorih, v velike slovesnosti, ki si jih je lahko ogledalo veliko ljudi. Te slovesnosti so prevladovali bojevniki.
Glavna znamenitost najdišča je piramida B, imenovana tudi piramida Quetzalcoatla ali Jutranje zvezde. Gre za petstopenjsko strukturo, podobna Templju bojevnikov v Chichen Itzi. Na vrhu piramide B so štirje masivni stebri, vsak izklesan po podobi tolteških bojevnikov, ki so nekoč podpirali streho templja na vrhu piramide. Vsaka figura bojevnika je iz bazalta, visoka štiri metre, z atlatlom ali metalcem kopja, kadilom, prsno ploščo v obliki metulja in zadnjo ploščo v obliki sončnega diska. Veliko preddverje stoji pred piramido in jo povezuje z bližnjimi stavbami. Danes sta to preddverje in stavba (stavba C) prostor, zapolnjen z lomljenimi stebri. Stavba C je bolj znana kot Zgorela palača, poimenovana po dokazih, da je zgorela. To piramido obdaja tudi Coatepantli ali kačji zid, ki je bil kasneje navdih za podobno strukturo v Tenochtitlanu.
Zgodovina
Najstarejša dobro definirana naselja na območju Tule se pojavljajo okoli leta 400 pr. n. št. Tulo so verjetno naselili ljudje različnih etničnih okolij, med katerimi so morda bili Nonoalci in Čičimeki z juga oziroma severa. Območje je bilo v epiklasičnem obdobju verjetno pod političnim nadzorom Teotihuacana, glede na teotihuacanske vzorce, najdene na tulski keramiki. Nahajališča apna na tem območju so bila verjetno pomemben vir za omet, ki se je uporabljal v gradbeništvu. V tem času je bila Tula majhno mestno naselje s skromno javno arhitekturo, skoncentrirano v Tula Chico (Mala Tula). Stavbe v Tula Chico so manjše od tistih na drugih epiklasičnih najdiščih in so verjetno imele manjši vpliv na politično in gospodarsko dejavnost tistega časa. Tula Chico je bila naseljena od leta 650 do 900. Med letoma 650 in 750 se je Tula Chico razvijala in na vrhuncu obsegala pet do šest km2, deli tega mesta pa so morda pokopani pod Tula Grande. Na vrhuncu je imela nekje med 19.000 in 27.000 prebivalcev. Tula Chico je bila opuščena med letoma 850 in 900 n. št., Tula Grande pa se je začela razvijati. Po zatonu Teotihuacána je nastal vakuum moči, ko so mestne države prevladovale v majhnih regijah. Tulska keramika se je v tem obdobju spremenila, saj so slogi in tehnike podvrženi novim vplivom. Hkrati so se vzorci poselitve območja bistveno spremenili, saj je bilo naseljeno predvsem na vrhovih hribov in visokih pobočjih. Arhitektura in lončarstvo kažeta vpliv z zahoda in severa, nekaj pa tudi z vzhoda, kar kaže na večetnično prebivalstvo.
Mesto je postalo znano po padcu Teotihuacána in doseglo svoj vrhunec med letoma 900 in 1150. Čeprav je Tula Grande (Velika Tula) postala večja od vsega, kar je bilo takrat, ni nikoli zrasla do velikosti Teotihuacána. Mesto je na svojem vrhuncu verjetno obsegalo 14 km2 s približno 60.000 prebivalci, na okoliških 1000 km2 pa jih je živelo še od 20.000 do 25.000, prevladujoče pa je bilo ceremonialno središče Tula Grande. Mestne in podeželske hišne enote so kazale na pomen razširjenih družinskih skupin, vendar se je njihov obseg sčasoma zmanjševal. Tula je imela obrambne utrdbe v Las Ranasu in Toluquilli proti Chichimecom. Domneva se, da je njeno politično območje vključevalo večino sedanje zvezne države Hidalgo, Mehiške doline in morda dolino Toluca in Bajío. Veliko tega je mogoče videti s primerjavo keramike, vendar to lahko kaže na politični ali gospodarski vpliv.
V tistem času je bila Tula rodovitna regija v bližini rudnikov obsidiana in na pomembni trgovski poti. Njena gospodarska osnova je bilo kmetijstvo ter rudarstvo in obrt obsidiana. Zdi se, da se je s to obrtjo ukvarjala približno polovica prebivalcev, skupaj z obdelavo travertina in keramike, ki je to funkcijo prevzela od Teotihuacána. Tula verjetno ni vladala imperiju, ampak je morda vladala regionalni državi. Dolgoročne stike kaže pojav keramike iz vzhodne Mezoamerike, sivo-zelenega plumbata iz južne Gvatemale in polikromirane keramike iz Kostarike. Tula je v zameno verjetno trgovala z obsidianom. Domneva se, da je socialno-ekonomski sloj tulske družbe sestavljal vladajoči elitni razred, obrtniški razred, trgovski razred in veliko število kmetijskih delavcev. Večina kmetijskih delavcev je bila zunaj ožje Tule, večina drugih razredov pa v mestu. Izkopavanja na tem območju so odkrila dokaze o gojenju čili paprik, amaranta, bučk in magueyja ter koruze in fižola. Pridelovali so številne divje rastline, vključno z mesquite fižolom in kaktusi. Obstajajo dokazi o udomačenih puranih in psih. Namakana koruza je bila najpomembnejši pridelek, saj so obdelovali od 3000 do 10.000 hektarjev. Morda ni bilo dovolj za prehrano velikega prebivalstva. Obstaja nenaseljeno območje, široko od enega do treh km, ki je bilo verjetno kmetijsko. Predlagano je bilo, da je območje v klasičnem obdobju prejelo več padavin kot danes, kar je morda omogočilo obsežnejšo kmetijsko proizvodnjo brez namakanja.
Verjetno so imeli obliko hieroglifskega pisanja, vendar ni dokazov, razen občasnega glifa na zgradbi.
Tula ni zdržala tako dolgo kot druge mezoameriške oblasti. Okoli leta 1000 so se pojavile težave zaradi izpiranja tal in izsuševanja podnebja. To je Čičimeke premaknilo proti jugu iz njihovih sušnih domovin, kar je povzročilo etnične spore, ki so sčasoma privedli do propada mesta. Zdi se, da so bili številni bivalni prostori zapuščeni do leta 1150. Ni znano, kdaj je ceremonialni center padel, vendar je bil požgan in piramide uničene. Obstajajo dokazi, da je bil ceremonialni center požgan v 12. stoletju. Etnozgodovinski viri omenjajo druge vladarje in iz njih je bil razvit seznam kraljev. Kronologija datira uničenje Tule okoli leta 1179, ko je bila pod vladavino Ce Acatla Topilitzina. Vendar je bila ta zgodba sporna.
Po koncu Tule je bilo najdišče izropano, vendar je bilo naseljeno še naprej skozi preostanek mezoameriškega obdobja in naprej v kolonialno obdobje. Po Bernardinu de Sahagúnu so bili v času osvajanja v Tuli še vedno obrtniki, vključno s pisarji, kamnoseki, zidarji, pernatimi delavci, lončarji in drugimi.
Po etnografskih študijah in arheoloških delih od 1950-ih do 1970-ih je bilo ugotovljeno, da najdišče pripada Tollanom in Toltekom. Vendar Tula ni dobro razumljena, zlasti v odnosu do predhodnika Teotihuacana, in je bilo objavljeno le malo. Podroben arheološki zemljevid mesta ne obstaja. Večina študij trdi, da je Tula ostala po propadu epiklasičnih mest, kot je Teotihuacan, in postala glavna sila v zgodnjem postklasičnem obdobju, vendar nekateri arheologi to oporekajo in postavljajo njen vrhunec na prej kot druga mesta. Med številnimi zmotnimi predstavami o najdišču je, da nima sistema avenij, da je bilo relativno revno, da ni imelo obzidanih stanovanjskih kompleksov in da je imelo le majhne skupine gomil. Imelo je mrežni sistem, vendar je imelo več večjih preusmeritev. Veliki stanovanjski kompleksi so bili odkriti tik pred ceremonialnim središčem. Elita je imela tudi dostop do mnogih najboljših ročno izdelanih predmetov, ki so bili takrat na voljo v Mezoameriki. Velikost in narava politične sfere mesta sta sporni. Ni pisnih zapisov in arheoloških dokazov je malo.
Vpliv Tule Obstajajo dokazi o vplivu Tule v drugih delih Mezoamerike, večinoma v lončarstvu v Tuli in na drugih območjih. Eno najbolj razpravljanih vprašanj je, kakšno, če sploh, razmerje bi lahko obstajalo med Tulo in Chichén Itzo daleč na jugu na polotoku Jukatan. Ideja izhaja iz dejstva, da obstajajo podobnosti v različnih umetniških in arhitekturnih slogih. Gotovo je, da noben od njiju ni mogel osvojiti drugega, vendar obstajajo dokazi, da sta bila morda povezana prek trgovinskih mrež.