Obrtniška Talavera iz Pueble in Tlaxcale je mehiška lončarska tradicija z dediščino španske lončarske tradicije Talavera de la Reina. Leta 2019 sta bili obe tradiciji uvrščeni na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Mehiško lončarstvo je vrsta majolike (fajansa) ali lončene posode, glazirane s kositrom, z belo osnovno glazuro, značilno za to vrsto. Izdelujejo jo v mestu San Pablo del Monte v zvezni državi Tlaxcala in mestih Puebla de Zaragoza, Atlixco, Cholula in Tecali v zvezni državi Puebla. Lončarstvo na teh lokacijah izdelujejo zaradi kakovosti naravne gline, ki jo tam najdemo, in tradicije proizvodnje, ki sega v 16. stoletje. Velik del te keramike je bil okrašen le v modri barvi, uporabljene pa so bile tudi barve, kot so rumena, črna, zelena, oranžna in vijolična. Majolika keramiko so v Mehiko prinesli Španci v prvem stoletju kolonialnega obdobja. Proizvodnja te keramike se je v Puebli zelo razvila zaradi razpoložljivosti fine gline in povpraševanja po ploščicah iz novo ustanovljenih cerkva in samostanov na tem območju. Industrija se je dovolj razvila, da so bili do sredine 17. stoletja ustanovljeni standardi in cehi, ki so še izboljšali kakovost, kar je Pueblo popeljalo v tako imenovano zlato dobo talaverske keramike (od 1650 do 1750). Formalno se tradicija, ki se je tam razvila, imenuje Talavera Poblana, da se loči od podobno imenovane španske talaverske keramike. Gre za mešanico italijanskih, španskih in avtohtonih keramičnih tehnik.
Tradicija se bori od mehiške vojne za neodvisnost v začetku 19. stoletja, ko se je število delavnic v zvezni državi Puebla zmanjšalo na manj kot osem. Kasnejša prizadevanja umetnikov in zbirateljev so v začetku 20. stoletja nekoliko oživila obrt in zdaj obstajajo znatne zbirke talaverske keramike v Puebli, Ciudad de Mexico in New Yorku. Nadaljnja prizadevanja za ohranitev in promocijo obrti so se zgodila konec 20. stoletja z uvedbo novih, dekorativnih vzorcev in sprejetjem zakona Denominación de Origen de la Talavera za zaščito pristnih talaverskih kosov, izdelanih z originalnimi metodami iz 16. stoletja.
Definicija
Avtentična keramika Talavera večinoma prihaja iz Talavera de la Reina v Španiji, mesta San Pablo del Monte (v Tlaxcali) in mest Puebla, Atlixco, Cholula in Tecali v Mehiki, saj sta tam osredotočena tako potrebna glina kot zgodovina te obrti. Vsi kosi so ročno narejeni na lončarskem vretenu, glazure pa vsebujejo kositer in svinec, tako kot že od kolonialnih časov. Ta glazura mora biti razpokana, rahlo porozna in mlečno bela, vendar ne čisto bela. Dovoljenih je le šest barv: modra, rumena, črna, zelena, oranžna in vijolična, te barve pa morajo biti narejene iz naravnih pigmentov. Poslikani vzorci imajo zamegljen videz, saj se rahlo zlijejo z glazuro. Podstavek, del, ki se dotika mize, ni glaziran, ampak razkriva terakoto pod njim. Na dnu je potreben napis, ki vsebuje naslednje podatke: logotip proizvajalca, začetnice umetnika in lokacijo proizvajalca v Puebli.
Oblikovanje kosov je strogo regulirano s tradicijo. Barva je na koncu rahlo dvignjena nad podlago. V zgodnjih dneh se je uporabljala le kobaltno modra, saj je bila to najdražji pigment, zaradi česar je bila zelo iskana ne le zaradi prestiža, ampak tudi zato, ker je zagotavljala kakovost celotnega kosa. Uporabljajo se samo naravne gline, namesto kemično obdelanih in barvanih glin, postopek ročne izdelave pa traja tri do štiri mesece. Postopek je tvegan, ker se kos lahko kadar koli zlomi. Zaradi tega je Talavera trikrat dražja od drugih vrst keramike. Zaradi tega so proizvajalci Talavere pod pritiskom imitacij, običajno iz Kitajske, in podobne keramike iz drugih delov Mehike, zlasti iz Guanajuata. Zvezna država Guanajuato je zvezni vladi zaprosila za pravico, da si deli oznako Talavera s Pueblo, vendar je bila ta pravica od leta 1997 zavrnjena, zato se glazirana keramika iz drugih delov Mehike imenuje Maiolica ali Majolica.
Danes lahko le izdelki, izdelani na določenih območjih in v delavnicah, ki so bile certificirane, svoja dela imenujejo Talavera.Norma Oficial Mexicana NOM-132-SCFI-1998, Talavera-Especificaciones. Certifikat izdaja Consejo Regulador de la Talavera, poseben regulativni organ. Doslej je bilo certificiranih le devet delavnic: Uriarte Talavera, Talavera La Reyna, Talavera Armando, Talavera Celia, Talavera Santa Catarina, Talavera de la Nueva España, Talavera de la Luz, Talavera de las Americas in Talavera Virglio Perez. Vsaka od teh delavnic mora dvakrat letno opraviti pregled proizvodnih procesov. Izdelki so podvrženi šestnajstim laboratorijskim testom v mednarodno certificiranih laboratorijih. Poleg tega Fakulteta za naravoslovje Univerze v Puebli izvaja test, s katerim zagotavlja, da glazura ne vsebuje več kot 2,5 delcev na milijon svinca ali več kot 0,25 delcev na milijon kadmija, saj se veliko kosov uporablja za postrežbo hrane. Samo kosi iz delavnic, ki izpolnjujejo standarde, lahko nosijo podpis lončarja, logotip delavnice in poseben hologram, ki potrjuje pristnost kosa.
Proizvodnja
Postopek izdelave keramike Talavera je dovršen in se v bistvu ni spremenil od zgodnjega kolonialnega obdobja, ko se je obrt prvič pojavila.S. De la Vega, A. Castaneda-Gomez del Campo, M. Jimenez-Reyes , A. Tellez-Nieto, D. Tenorio Published online: 3 July 2013 Copyright Akademiai Kiado´, Budapest, Hungary 2013 "Tukaj so predstavljeni rezultati študije o majoliki, najdeni na treh najdiščih v Mexico Cityju. Nabor 83 vzorcev vključuje več lokalnih vrst keramike iz kolonialnega obdobja, devetnajstega stoletja in danes, ter nekaj tujih primerkov. Postopek izdelave majolike se je skozi čas praktično spremenil: prvič, viri glin ... oblikovanje se izvaja z lončarskim vretenom; sušenje mora biti počasno ... Dva žganja ... prvo za sintranje piškotov in drugo za glazuro, ki se uporablja kot [površina za] dekoracijo ... Glazura se pripravi z mešanico steklenega peska (pesek, bogat s silicijem) ... svinca in kositra, poslikana dekoracija pa se izvede s kovinskimi oksidi, kot so kobaltovo modro, železov oksid in antimonov oksid." Prvi korak je mešanje črnega peska iz Amozoca in belega peska iz Tecalija. Nato se opere in filtrira, da se ohranijo le najdrobnejši delci. To lahko zmanjša volumen za petdeset odstotkov. Nato se kos ročno oblikuje na lončarskem vretenu in se nato nekaj dni suši. Sledi prvo žganje pri 850 °C. Kos se preizkusi, da se ugotovi, ali so v njem kakšne razpoke. Nanese se začetna glazura, ki ustvari mlečno belo ozadje. Po tem se vzorec ročno poslika. Na koncu se uporabi drugo žganje, da se glazura utrdi. Ta postopek traja približno tri mesece za večino kosov, vendar lahko nekateri kosi trajajo do šest mesecev.
Ta postopek je tako zapleten in poln možnosti nepopravljive škode, da so obrtniki v kolonialnih časih molili posebne molitve, zlasti med žganjem.
Nekatere delavnice v Puebli ponujajo vodene oglede in razlage postopkov. Najstarejša certificirana, neprekinjeno delujoča delavnica je v Uriarteju. Ustanovil jo je leta 1824 Dimas Uriarte in je bila specializirana za tradicionalne modele iz kolonialne dobe. Druga certificirana delavnica, Talavera de la Reina, je znana po oživljanju dekoracije keramike z deli mehiških umetnikov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Uporaba
Keramika Talavera se večinoma uporablja za izdelavo uporabnih predmetov, kot so krožniki, sklede, vrči, cvetlični lonci, umivalniki, verski predmeti in okrasne figure. Vendar pa se keramika v veliki meri uporablja za ploščice, ki se uporabljajo za okrasitev notranjosti in zunanjosti stavb v Mehiki, zlasti v mestu Puebla. Pueblska kuhinja je eno od tradicionalnih okolij talaverske keramike, od ploščic, ki krasijo stene in pulte, do posode in drugih posod za hrano. Gre za zelo značilen slog kuhinje. V samostanskih kuhinjah na tem območju mnogi modeli vključujejo tudi emblem verskega reda. Številne fasade v zgodovinskem središču Pueble so okrašene s temi ploščicami. Te ploščice se imenujejo azulejo in jih najdemo na fontanah, terasah, fasadah domov, cerkvah in drugih stavbah ter predstavljajo pomemben del baročne arhitekture Pueble. Ta uporaba azulejo je pričala o bogastvu družine ali cerkve. To je privedlo do pregovora »nikoli ne smeš zgraditi hiše s ploščicami«, kar je pomenilo, da v življenju ne znaš ničesar. Možnost prikazovanja tovrstnega bogastva ni bila omejena le na Pueblo. V Ciudad de Mexico imata cerkev samostana La Encarnacion in cerkev Device Valvanere kupoli, prekriti s talavero. Najbolj znan primer Talavere v prestolnici je Casa de los Azulejos ali Hiša ploščic, palača iz 18. stoletja, ki jo je zgradila družina grofa del Valle de Orizaba. To palačo odlikuje dejstvo, da je njena fasada na treh straneh v celoti prekrita z dragimi modro-belimi ploščicami – senzacionalno v času, ko so bile ploščice nameščene.
Zgodovina
Tehnike in modele islamske keramike so Mavri prinesli v Španijo do konca 12. stoletja kot hispansko-mavrsko keramiko. Od tam so vplivali na poznosrednjeveško keramiko v preostalem delu Španije in Evrope pod imenom majolika. Španski obrtniki iz Talavera de la Reina (Kastilja, Španija) so umetniško obliko prevzeli in jo dopolnili. Z razvojem obrti v Španiji so se vključili nadaljnji italijanski vplivi, za uravnavanje kakovosti pa so bili ustanovljeni cehi.
Približno v istem obdobju so imele predhispanske kulture svojo tradicijo lončarstva in keramike, vendar niso uporabljale lončarskega kolesa ali glaziranja. Obstaja več teorij o tem, kako je bila majolika uvedena v Mehiko. Najpogostejša in sprejeta teorija je, da so jo uvedli menihi, ki so bodisi poslali obrtnike iz Španije bodisi so znali sami izdelovati keramiko. Ti menihi so želeli ploščice in druge predmete za okrasitev svojih novih samostanov, zato so španski umetniki ali menihi, da bi zadostili temu povpraševanju, učili domače umetnike izdelovati glazirano keramiko. V zelo zgodnjem kolonialnem obdobju je v Mehiko prišlo veliko posvetnih lončarjev iz Seville in Talavere de la Reina v Španiji. Kasneje je pomemben lončar Diego Gaytán, ki je bil doma iz Talavere, po prihodu v Pueblo vplival na lončarstvo.
Od ustanovitve mesta Puebla de Zaragoza leta 1531 je bilo zgrajenih veliko število cerkva in samostanov. Povpraševanje po ploščicah za okrasitev teh stavb in razpoložljivost visokokakovostne gline na tem območju sta privedla do razvoja keramične industrije. Kmalu so jo začeli izdelovati tako domorodci kot španski obrtniki, kar je povzročilo mešanico vplivov, zlasti v dekorativnem oblikovanju. Nova tradicija je postala znana kot Talavera Poblana, da bi se razlikovala od lončarstva Talavera iz Španije. Do leta 1550 je mesto Puebla proizvajalo visokokakovostno blago Talavera in do leta 1580 je postalo središče proizvodnje Talavera v Mehiki.
Od leta 1580 do sredine 17. stoletja se je število lončarjev in delavnic še naprej povečevalo, vsaka s svojimi lastnimi zasnovami in tehnikami. Kolonialna vlada se je odločila, da bo industrijo regulirala s cehi in standardi. Leta 1653 so bili sprejeti prvi odloki. Ti so urejali, kdo se lahko imenuje obrtnik, kategorije kakovosti izdelkov in norme dekoracije. Učinek je bil standardizacija proizvodnje keramike in povečanje kakovosti proizvedenega. Nekatera pravila, ki so jih določili odloki, so vključevala uporabo modrega kobalta le na najfinejših, kakovostnih kosih, označevanje kosov s strani obrtnikov, da bi se izognili ponarejanju, oblikovanje kategorij kakovosti (fini, polfini in vsakodnevna uporaba) ter letne preglede in izpite mojstrov lončarjev.