Henrik II. (angleško Henry II), prvotno Henrik Plantagenet, je bil vojvoda Normandije in Akvitanije, grof Anžujski in od leta 1154 do 1189 angleški kralj, * 5. marec 1133, Le Mans, † 6. julij 1189, Chinon.

Občasno je vladal Walesu, Škotski, vzhodni Irski in zahodni Franciji. Bil je prvi od anžujskih kraljev, znanih tudi kot hiša Plantagenet.

Njegova vzdevka sta bila Curtmantle ('kratki plašč', zaradi kratkih plaščev, ki jih je nosil) in Fitz Empress ('sin cesarice'). Bil je prvi angleški kralj, ki se je imenoval kralj Anglije in ne kralj Angležev kot njegovi predhodniki.

Zgodovina Vojvoda Normandije Henrik II. je bil rojen kot najstarejši sin Matilde, hčerke angleškega kralja Henrika I. in vdove nemškega cesarja Henrika V., in njenega drugega moža Geoffreya Lepega, grofa Anžujskega. Odraščal je v Anžuju in Anglijo prvič obiskal leta 1142, da bi podprl materino zahtevo po angleškem prestolu. Leta 1149 ga je njegov prastric, škotski kralj David, povišal v viteza. Leta 1150 je nasledil vojvodino Normandijo. Govoril francosko, bral latinsko, razumel provansalščino in italijanščino, v angleščini pa je bil nepismen in je v Angliji preživel malo časa.

Pred svojim prihodom na angleški prestol je vladal Normandiji in Anžuju na evropski celini. Njegova poroka z Eleonoro Akvitansko 18. maja 1152 mu je prinesla nadaljnja ozemlja, in sicer ozemlje okoli Toursa (Touraine), Akvitanijo in Gaskonjo. To ga je na evropski celini naredilo močnejšega od njegovega vazalnega gospoda, francoskega kralja. Konglomerat njegovih ozemelj se je raztezal od Solway Firtha (med Irsko in Škotsko) do Pirenejev, na celini pa od Biskajskega zaliva na jugu do Allierja in na severu do Some. Po njegovem prihodu na angleški prestol je ta struktura med drugim pomenila ponovno združitev normanskega in britanskega dela angleškega kraljestva. Leta 1155 mu je s pogajanji uspelo pridobiti tudi Bretanjo. Njegov imperij se je imenoval tudi Anžujsko cesarstvo. Večjega ozemlja ni imel noben angleški kralj pred njim. Hkrati noben prejšnji kralj ni bil bolj vpleten v konflikte na evropski celini in s plemiči v svoji domeni. Henrik se je boril proti francoskemu kralju Ludviku VII., ločenemu možu svoje žene in njegovim zaveznikom. Vzdrževal je živahno korespondenco z bizantinskim cesarjem Manuelom I. Komnenom.

Angleški kralj Henrik je v Angliji postal aktiven šele v poznih fazah državljanske vojne med svojo materjo Matildo in kraljem Štefanom. Državljanska vojna, v kateri ni zmagala nobena stran, se je končala leta 1153 z Wallingfordskim sporazumom. Štefan je v skladu s sporazumom posvojil Henrika II. in ga imenoval za svojega naslednika. Štefan je vladal do leta 1154. Henrik se je po rojstvu svojega prvega sina Viljema leta 1152 vrnil k svoji ženi. Po Štefanovi smrti sta bila Henrik II. in Eleonora 19. decembra 1154 kronana v Westminsterju. Oblast je prevzel brez večjega nasprotovanja, saj so se ga mnogi bali.

Henrik je takoj poskušal umiriti spore, v katere je bil vpleten na evropski celini. V Rouenu je sklenil mir z Ludvikom VII. in ga priznal za svojega fevdalnega gospoda. Henrikov drugi najstarejši sin, Henrik Mlajši, je bil zaročen z Ludvikovo hčerko Margareto. Medtem se je na Loari nadaljevala vojna med Henrikom in njegovim bratom Geoffreyjem za oblast nad Anjoujem. Po Henrikovi zmagi je Geoffrey kot odškodnino prejel grofijo Nantes. Pomembna faza v širitvi kraljestva proti jugu proti Toulousu je bilo obleganje Nantesa leta 1159, ki je privedlo do novih spopadov z Ludvikom VII. Toulouški grof je šele leta 1173 postal eden od Henrikovih plemičev.

V Angliji je Henrik sprva vodil politiko konsolidacije. Med Štefanovo vladavino je prevlada baronov postala tako močna, da je monarh komajda obvladoval državo. Henrik je uvidel, da je njegova najnujnejša naloga, da si povrne moč. Trdnjave, zgrajene brez dovoljenja med Štefanovo vladavino, so bile porušene.

Henrik II. je v svojem kraljestvu zgradil več palač in svojemu oskrbniku dal pooblastilo za reševanje civilnih sporov v imenu krone. Povečal je število kraljevih potujočih sodišč (Bancs du Roi) in razširil njihova pooblastila. Sam je vladal svojemu obsežnemu kraljestvu kot klasični potujoči kralj, primerljiv z nemškimi vladarji. Med njegovo vladavino je bil napisan prvi zakonik, ki je bil osnova za sistem običajnega prava, ki se danes pogosto uporablja v anglosaških pravnih sistemih.

Z Klarendonskimi konstitucijami (1166) so porotniška sojenja postala norma. Začenši z normansko osvojitvijo Britanskega otočja, so anglosaška sojenja s poroto nadomestila sojenja s preizkušnjo in "pravičnost z bojem" – stava na boj. Raba slednjih je bila v Angliji ukinjena šele leta 1819. Odločitev o ponovni uvedbi porotnih sojenj je bila eden najpomembnejših prispevkov Henrika II. k pravni zgodovini Anglije. Na podlagi Klarendonskih konstitucij je kralj izdal policijski odlok proti roparjem.

Fevdalne šerife, ki so pripadali aristokratskemu razredu in so tvorili hrbtenico angleške finančne uprave, je zamenjal s "poslušnimi in dobro nadzorovanimi uradniki srednjega razreda". Okrepil je davčni nadzor, ki ga je ob koncu svojega mandata opisal njegov blagajnik Richard Fitz Nigel v delu Dialogue de l'Exchequier. Vojaško službo plemičev so nadomestili višji davki, zlasti na fevde vazalov. Ob Henrikovi smrti leta 1189 je bilo obsežno in navzven močno cesarstvo zaradi vojaških in upravnih izdatkov finančno tako izčrpano, da je lahko obstalo le s posebnimi davki. Po zanesljivih ocenah je imel Henrik II. manj denarja kot njegov francoski tekmec Ludvik VII., ki je vladal na veliko skromnejšem ozemlju.

Leta 1181 je bila fyrdska vojska, nacionalna vojska, sestavljena iz svobodnjakov in plačancev, preoblikovana, s čimer se je spremenil fevdalni vojaški red. Odlok o gozdovih iz leta 1184 je vzpostavil monarhove izključne lovske pravice na obsežnih območjih, vključno z gozdovi, travniki, polji in vasmi, in znatno omejil pravice baronov.

Pohodi proti Walesu in Irski V Walesu so valižanski knezi po smrti Henrika I. med državljansko vojno ponovno zavzeli številna ozemlja, ki so jih osvojili Normani. Od leta 1157 je Henrik II. poskušal z več pohodi ponovno zavzeti izgubljena ozemlja in obnoviti angleško prevlado nad valižanskimi kneževinami.

Leta 1157 je z dragim, a uspešnim pohodom v severni Wales prisilil kneza Owaina Gwynedda in Rhysa ap Gruffydda k predaji. Poleti 1158 je prisilil Rhysa ap Gruffydda, da je pred Henrikovo vrnitvijo v Francijo sklenil mir. Boji med Anglo-Normani in Valižani v Walesu so se kljub temu nadaljevali. Po vrnitvi v Anglijo je Henrik II. leta 1163 povedel vojsko v Deheubarth in prisilil Rhysa ap Gruffydda, Owaina Gwynedda in druge valižanske kneze, da so se mu 1. julija 1163 poklonili. Ko je bil sklenjeni mir naslednje leto prekinjen, je Henrik za leto 1165 načrtoval nov pohod proti zavezniškim valižanskim knezom. Načrtovani pohod je kljub skrbnim pripravam propadel zaradi vztrajnega poletnega deževja v valižanskih hribih. Henrikova vojska je utrpela velike izgube in bila prisiljena na umik v Anglijo. Kralj je pred vrnitvijo v Francijo ukazal oslepiti svoje valižanske talce in jih poslati valižanskim knezom.

Po Henrikovem neuspešnem pohodu so valižanski knezi ponovno zavzeli velike dele ozemlja, izgubljenega v prejšnjih pohodih. To je nekatere anglonormanske plemiče v Walesu spodbudilo, da so sprejeli ponudbo irskega kralja Dermota MacMurrougha, da bi ga podprli v boju proti irskim nasprotnikom. V teh bojih je vojska pod vodstvom Riharda Strongbowa po letu 1169 osvojila dele vzhodne Irske.

Da bi dokazal svojo oblast nad Strongbowom in njegovimi podporniki, se je Henrik leta 1171 odpravil na pohod proti Irski. Svojo vojsko je vodil skozi južni Wales, kjer se je srečal z Rhysom ap Gruffyddom, po smrti Owaina Gwynedda najmočnejšim valižanskim knezom. Z njim je sklenil sporazum, s katerim je priznal njegovo oblast nad velikimi deli jugozahodnega Walesa in ga imenoval za kraljevega sodnika za južni Wales. Od takrat naprej kralj ni toleriral nadaljnjih osvajanj anglonormanskih lordov. Rhys ap Gruffydd je v zameno za imenovanje preprečeval nadaljnje napade Valižanv na anglonormanska ozemlja. Mir v Walesu je kljub nekaj incidentom trajal do Henrikove smrti. Na Irskem je Henrik hitro ponovno vzpostavil svojo prevlado nad anglonormanskimi plemiči. Za kraljevega sodnika je imenoval Huga de Lacyja, s čimer je utrdil začetek angleškega osvajanja Irske. Leta 1177 je za lorda Irske imenoval svojega najmlajšega sina Ivana.

Odnosi s Svetim rimskim cesarstvom Leta 1157 je cesar Friderik Barbarossa v Anglijo poslal legate, da bi Henriku II. ponudil prijateljsko zavezništvo. Angleški monarh je v odgovor jeseni istega leta poslal odposlance v cesarski parlament v Würzburgu. Cesarju so za darilo prinesli veličasten šotor in pobožen odgovor, napisan v pobožnem tonu, ki je na diplomatsko spreten način izrazil temeljno pripravljenost za nadaljevanje prijateljskih odnosov, vendar ni podrobneje opisal prijateljskega zavezništva, ki ga je predlagal cesar.Ferdinand Opll: Friedrich Barbarossa. Primus-Verlag, Darmstadt 2009, ISBN 978-3-89678-665-4, str. 57, 285

Na začetku razkola leta 1159/1160 se je Henrik II., za razliko od angleške duhovščine, precej polovičarsko postavil na stran papeža Aleksandra III. Henriku je uspelo ohraniti stik s cesarjem, z naraščajočim osebnim konfliktom z nekdanjim kanclerjem in takratnim canterburyjskim nadškofom Tomažem Becketom pa se je začel od papeža oddaljevati. Nemškemu kanclerju Rainaldu von Dasselu je med bivanjem na angleškem dvoru v Rouenu leta 1161 in spomladi 1165 uspelo načelni dogovor o zavezništvu zapečatiti z dvojno poroko: hčerki angleškega kralja, Eleonora in Matilda, naj bi se poročili s sinom nemškega cesarja Friderika oziroma s Henrikom Levom, ki je bil po razveljavitvi zakona s Klementino Zähringensko spet samski. Poroka welfskega vojvode je bila sklenjena 1. februarja 1168 v Mindenu. Zaradi prezgodnje smrti cesarjevega sina leta 1169 do druge poroke ni prišlo.Ferdinand Opll: Friedrich Barbarossa. Primus-Verlag, Darmstadt 2009, ISBN 978-3-89678-665-4, str. 90, 288.

Septembra 1168 je na angleški dvor v Rouenu prispela delegacija, ki so jo sestavljali Henrik Lev in njegova žena Matilda, nekdanji cesarski kancler in sedanji nadškof Kölna Filip I. Heinsberški ter tedanji kancler in kasneje nadškof Mainza Christian von Buch. Angleškemu kralju so ponudili oboroženo podporo proti njegovemu francoskemu tekmecu v zameno za preklic prisege zvestobe angleškega episkopata papežu Aleksandru III. in njen prenos na njegovega nasprotnika Pashala III. Pogajanja so propadla zaradi trdovratnega odpora angleške duhovščine.Ferdinand Opll: Friedrich Barbarossa. Primus-Verlag, Darmstadt 2009, ISBN 978-3-89678-665-4, str. 104, 289

Potem ko je Henrik Lev nemškemu cesarju zavrnil vojaško pomoč, ki jo je zahteval med italijanskimi pohodi v letih 1174 in 1176, je bil Henrik II. trikrat zaman poklican na cesarski dvor in razglašen za izobčenca. Cesar Henrik Barbarossa mu je nazadnje odvzel in prerazporedil fevde na Saškem in Bavarskem. Dolgoletni mogočni vojvoda Welf Henrik se je novembra 1181 podredil cesarju, a je bil prisiljen v izgnanstvo do leta 1185. Angleški kralj Henrik je svojemu zetu Henriku Levu in njegovi hčerki Matildi podelil zatočišče v Angliji.Friedemann Bedürftig: Die Staufer. Primus-Verlag, Darmstadt 2006, ISBN 978-3-89678-288-5, str. 76.

Konflikt s Tomažem Becketom thumb|Henrik II. In Tomaž Becket thumb|Umor nadškofa Tomaža Becketa, ilustracija iz Luttrellovega psalterja, ok. 1345