thumb|Srečanje kralja Štefana in princa Henrika v Wallingfordu; Cassellova ilustrirana zgodovina Anglije, 1. zvezek thumb|Ruševine gradu Wallingford, kjer je bilo sklenjeno premirje
Wallingfordski sporazum, znan tudi kot Winchesterska ali Westminsterska pogodba, je bil sporazum, dosežen v Angliji poleti 1153. Z njim se je dejansko končala državljanska vojna, znana kot anarhija, ki je trajala od leta 1135 do 1154. Anarhijo je povzročil spor za angleško krono med kraljem Štefanom in cesarico Matildo. Wallingfordski sporazum je Štefanu omogočil, da je obdržal prestol do svoje smrti oktobra 1154, in hkrati zagotovil, da ga bo nasledil Matildin sin Henrik II.
Ozadje Leta 1153 se je anarhija vlekla že skoraj 15 let. V nizu oboroženih spopadov niti kralj Štefan niti cesarica Matilda nista mogla doseči odločilne zmage v boju za angleški prestol. Dolgo obdobje anarhije je povzročilo zlom zakonov in reda in uporniškim baronom v severni in vzhodni Angliji omogočilo, da so pridobili veliko moč. Na območjih večjih bojev prišlo do obsežnega opustošenja. Na začetku 50. let 12. stoletja so si baroni in Cerkev večinoma želeli dolgoročnega miru.
Kralj Štefan, ki je ciljal na Matildinega podpornika Briena FitzCounta iz gradu Wallingford, je v okolici njegovega gradu zgradil več svojih gradov. Matildin sin Henrik je začel napadati te gradove in pričakovala se je odločilna bitka med nasprotnikoma, vendar je grofu William d'Aubignyju uspelo z argumenti dokazati nesmiselnost nadaljnjih bojev. V gradu Wallingford na bregu Temze je bilo sklenjeno začasno premirje, kateremu je Štefanov sin Eustahij nasprotoval. Zdi se, da je bil po Eustahijevi nenadni smrti avgusta 1153 novembra 1153 v Winchesterju podpisan bolj formalen sporazum, ki je bil kasneje potrjen in podpisan v Westminsterju.
Boji so se nadaljevali tudi po premirju, sklenjenem v Wallingfordu, vendar precej mlačno. Štefan je izgubil mesti Oxford in Stamford in preprečil poskus Anžujcev, da bi zavzeli Nottingham.Bradbury, str. 184 Medtem sta se Štefanov brat, škof Henrik iz Winchesterja, in nadškof Teobald iz Canterburyja združila v prizadevanju za sklenitev trajnega miru med sprtima stranema in pritiskala na Štefana, da sprejme dogovor.King (2010), str. 279–280; Bradbury, str. 187 Štefan se je z nasprotno stranjo ponovno srečal v Winchesterju, kjer sta voditelja obeh strani novembra ratificirala pogoje trajnega miru.King (2010), str. 280.
Določbe Štefan je oznanil sporazum v winchestrski stolnici. Princa Henrika je priznal za svojega posvojenega sina in naslednika, v zameno za to, da mu bo Henrik izkazoval spoštovanje. Drugi pogoji sporazuma so bili:
Štefan je obljubil, da bo poslušal Henrikove nasvete, vendar bo ohranil vsa svoja kraljeva pooblastila. Štefanov še živi sin Viljem se bo Henriku poklonil in se odpovedal svojim zahtevam po prestolu v zameno za obljube o varnosti svojih posesti. Ključne kraljeve gradove bi v Henrikovem imenu držali garanti, medtem ko bi imel Štefan dostop do Henrikovih gradov. Številni tuji plačanci naj bi bili demobilizirani in poslani domov.King (2010), str. 280–283; Bradbury, str. 189–190; Barlow, str. 187–188
Štefan in Henrik sta sporazum zapečatila s poljubom miru v stolnici.King (2010), str. 281 Henrik II. je leta 1155 Wallingfordu za pomoč v boju podelil Kraljevo listino.
Sklici
Vira
Bradbury, Jim. (1996) Stephen and Matilda: The Civil War of 1139–53. Sutton Publishing. . King, Edmund. (2010) King Stephen. New Haven, U.S.: Yale University Press. .
Kategorija:Leto 1153 Kategorija:Sporazumi Kategorija:Srednjeveška Anglija