Frizijci (moški spol: Frizijec, ženski spol: Frizijka) so prebivalci nizozemske province Frizije ali tisti, ki izvirajo iz nje, in se v večji ali manjši meri smatrajo za del večje frizijsko govoreče skupnosti.
Etimologija Glede etimologije imena »Frizijci« obstaja veliko negotovosti, saj izvira iz starega plemenskega imena Frizi.
Zgodovina
Zgodnji obalni prebivalci in Stari Frizijci sličica|Zunanji nasip na Hoogeu v Severni Friziji V 6. ali 7. stoletju pred našim štetjem so slana močvirja severnega obalnega območja naselili kmetje iz zaledja, verjetno iz sosednjega Drentheja. Novi prebivalci so s seboj prinesli vrsto keramike, znane predvsem iz peščenih tal Drentheja. Ker so podobno keramiko našli tudi na severnonemškem obalnem območju, so prej domnevali, da so prvi prebivalci prišli od tam. Frizijci so verjetno govorili protogermanski jezik, vendar obstajajo tudi onomastični namigi o starejšem substratu, kar je možen znak, da so prebivalci nizozemske obalne regije prvotno govorili keltski jezik.
Za frizijska obalna območja je značilna gradnja terp, zatočišč, kamor so se lahko obalni prebivalci varno umaknili. Že v zgodnji železni dobi (± 600 pr. n. št.) so se kolonisti z območja nizozemskega obmorskega grebena preselili v močvirna šotišča za njim. Tako imenovana črtasto-trakasta keramika obalnih prebivalcev se je v 1. stoletju našega štetja pojavljala tudi drugod vzdolž holandske in flamske obale ter v osrednjem rečnem območju. Našli so jo tudi v naseljih Kananefatov v Južni Holandiji. Domnevno so se naselili, morda delno pod pritiskom Rimljanov, na območju, ki so ga prej naseljevali Frizijci.
Prvi pisni viri, ki opisujejo regijo Frizija (enačeno današnji Friziji) in njene prebivalce, izvirajo iz 1. stoletja našega štetja. Štirje rimski avtorji v svojih ohranjenih delih omenjajo ljudstva, ki so v literaturi tradicionalno prevajana kot »Frizijci«. Zadevni avtorji so: Plinij Starejši, Tacit, Kasij Dion in Klavdij Ptolemaj. V vseh primerih so besedila, posvečena tem plemenom, zelo omejena in včasih celo protislovna. Poleg tega se izrazi Frisiavi, Frisiavones, Frigonum, Frisius, Frisii pojavljajo v različnih napisih iz drugega in tretjega stoletja. Zdi se verjetno, da je šlo v resnici za dve ločeni plemeni; Frisiavoni so bili očitno bolj romanizirani kot Frizijci. Čeprav se plemenska imena Frizi in Frisiavones tradicionalno prevajajo kot »Frizijci«, je malo verjetno, da bi obstajala kakršna koli kontinuiteta med tema starejšima skupinama in »Novimi Frizijci« iz zgodnjega srednjega veka.
Migracije in Novi Frizijci sličica|Nizozemska pokrajina okoli leta 800 n. št. Glede na sedanja spoznanja sodobni Frizijci ne izvirajo od Frizov, ki jih omenja Tacit, temveč od izseljencev, ki so v 5. in 6. stoletju kolonizirali območje, ki je danes obala Nizozemske in Nemčije. Med zadnjo znano omembo Frizov in Frizijavoncev iz antike in prvo omembo v zgodnjem srednjem veku je obdobje morda treh stoletij. Arheološko dokazano odseljevanje iz Frizije se je začelo že v drugi polovici tretjega stoletja in se včasih razume kot znak vala izseljevanja, ki bi se zgodil znotraj jurisdikcije rimskega cesarstva. Ni znano, ali je bilo Frizom preprosto dodeljeno sosednje območje za rimskim limesom kot naselitveno območje ali pa je prišlo do izseljevanja v bolj oddaljene regije, na primer v današnjo Flandrijo ali današnje Združeno kraljestvo. Bizantinski zgodovinar Prokopij navaja, da so bili Frisoni skupaj z Britanci ( Brittones ) in Angli ( Angiloi ) eno od treh plemen, ki so naseljevala Britanijo. Tudi krajevna imena, kot sta Friston in Freeston, naj bi spominjala na priliv Frizov ali Frizijavonov v Anglijo.
V zgodovini naselitve na severu Nizozemske je malo dokazov o kontinuiteti, še posebej ne v Friziji. Leta 1927 in 1951 je Pieter Boeles v svoji knjigi "Frizija iz enajstega stoletja" trdil, da primanjkuje kakršnihkoli dokazov o neprekinjeni zgodovini naselitve na frizijskem terpu. Opozoril je na vzporednice med frizijskim in anglosaškim kulturami. Po njegovem mnenju je imel izraz "Frizijci" od velikega preseljevanja ljudstev predvsem politični pomen in ne etničnega. Rast prebivalstva v tem obdobju je bila verjetno deloma posledica Anglov in Saksoncev – Anglosasov ali "novih Frizijcev". Luit van der Tuuk govori o "minimumu naselitve" med letoma 325 in 425, ker se je prebivalstvo vsaj znatno zmanjšalo. Prišlo je do pomembnih sprememb in kulturnega premika. Po Van der Tuuku so prvotni obalni prebivalci morda odšli zaradi politične nestabilnosti, slabih pridelkov in epidemij kuge, zlasti pa zaradi vse večjih poplav. Morska gladina se je dvignila in število nevihtnih valov se je povečalo. Tla so se zasolila in uporaba slanih močvirij kot kmetijskih zemljišč je bila omejena. Prebivalstvo se je preselilo v notranjost ali morda prečkalo Severno morje. Jos Bazelmans tudi poudarja, da so arheološke raziskave pokazale, da je bila severna Nizozemska med četrtim in sedmim stoletjem večinoma nenaseljena. Poleg tega redka poseljenost današnje Frizije v obdobju po letu 425 (na podlagi gradnje hiš, načinov pokopavanja in najdb materiala) ne bi bila enaka kot v prejšnjih stoletjih, temveč priseljenci s severozahoda današnje Nemčije, zlasti iz Schleswig-Holsteina. Arheološke najdbe to sliko potrjujejo. Na primer, v obdobju od 100 do 250 n. št. so na severu Frizije, v Texelu, prek Severne Holandije do Katwijka našli tako imenovano "frizijsko keramiko", nakar je prišlo do spremembe oblike in je sčasoma izginila. Nemški filolog Elmar Seebold sumi, da je bil del priseljencev Jutov, po njegovem mnenju saksonsko podpleme, ki je prvotno naseljevalo jugozahodno Dansko.
Najverjetneje so izraz Frizija (latinsko: Frisia) ponovno uvedli merovinški in kasneje karolinški kralji za območje na severni meji svojega cesarstva, kar temelji na starejših rimskih besedilih. Nekateri raziskovalci domnevajo, da so prišleki tvorili elitno skupino, vendar za to niso našli nobenih dokazov. Obstaja tudi možnost, da se je višji razred prvotnih Frizijcev z "romaniziranega juga" kasneje vrnil v svoj prvotni habitat. To bi tudi pojasnilo kontinuiteto imena Frizije. Vendar pa se zdi bolj verjetno, da se prišleki niso imeli za Frizijce, temveč da so se Franki vrnili k staremu imenu za Frizijo. Pojav rivalskega središča moči pod germanskim vojvodo Radbodom je morda privedel do vse večjega zanimanja Frankov za obalno območje in prispeval tudi k nastanku imena. Zato to verjetno ni domače ime, temveč eksonim, ki ga je prebivalstvo sprejelo in tako postal endonim.
Ni jasno, kdaj so se novi prebivalci frizijske dežele začeli imenovati Frizijci. Oznaka se pojavlja že v 10. stoletju v krajevnem imenu Vreeswijk (Fresionouuic), kasneje pa tudi na več mestih v Flandriji. Sprva je šlo za vzdevek Friso, najstarejši primer pa je flamski grof Robrecht Frizijski (1089), ki je imel posesti v frizijski obalni regiji. Skandinavski viri omenjajo vikinškega voditelja Ubba Fresicusa iz 9. stoletja. Kasneje se je izraz uporabljal tudi v pomenu ljudskega imena ('nekdo iz Frizije'). Prislov 'Frizijski' se v srednjenizozemskih virih prvič pojavi šele leta 1278.
Zgodnji srednji vek Val migracij iz severne Nemčije in Danske je dosegel zahodno obalno območje Nizozemske šele v 6. stoletju po prejšnji frankovski migraciji iz osrednjega rečnega območja, kjer so verjetno naleteli na preostalo prebivalstvo , kar je povzročilo kulturno mešanico z različnimi skupinami prebivalstva in dokaj homogeno prebivalstvo na obalnem območju nizozemskega in nemškega waddenskega obalnega območja.
V sedmem stoletju sta frizijska mala kralja Aldgisl in Radboud vzpostavila zahodno oporišče moči v osrednji rečni regiji. Frankovska širitev je regionalne vojskovodje tega območja, ki so ga Franki na podlagi starejših rimskih virov imenovali "Frizija", spravila v konflikt s Franki. To je povzročilo frizijsko-frankovske vojne in na koncu pokristjanjevanje poganskih Frizijcev, ki so ga izvajali predvsem frankovski, irski in anglosaški misijonarji. Osredotočenost oboroženih spopadov med temi frizijsko-frankovskimi vojnami je bila običajno za nadzor nad delto med rekama Ren in Meuse. V tem delu Frizije je bilo prebivalstvo skoncentrirano v okrožjih Maasland, Rijnland in Kennemerland. Naselja so se nahajala ob rečnih ustjih in v obalnem pasu na višjih obmorskih grebenih. V 6. stoletju se je z naraščanjem prebivalstva tukaj že razvijala stratificirana družba.
Čas nastanka Dorestada ni znan, a je moral nekaj časa ležati na robu kraljestva Frizije; v vsakem primeru je že konec 7. stoletja postalo pomembno mesto.
Leta 734 je Karel Martel osvojil zahodni del Frizijskega cesarstva. Poppo, domnevni Redbadov naslednik, je bil ubit v bitki pri Boornu kot zadnji "kralj Frizije". Leta 785 si je Karel Veliki podjarmil območje Severnega morja od današnjega Groningena do reke Vezer. Pod frankovsko oblastjo je bil konec 8. stoletja sestavljen lokalni pravni zakonik: Lex Frisionum ali "Pravo Frizije/frizijsko pravo". Če je Lex Frisionum zvest zapis lokalnih zakonov in običajev, postane jasno, da je bilo prebivalstvo Frizije v 8. in 9. stoletju sestavljeno iz treh razredov: edelingen (plemiči svobodni), frillingen (neplemiči svobodni) in letslachta (polsvobodniki ali tlačani). Sužnji niso veljali za razred, temveč zgolj za premoženje. Nagrade v obliki zemlje ali plače niso bile znane. Družba je temeljila na ustnem izročilu. Pisanje praktično ni imelo praktičnega pomena. Ni bilo dokumentov, na katerih bi bili zapisani posli ali zakoni. Lex Frisonum se malo ali sploh ne razlikuje od sosednjih germanskih pravnih zakonikov iz istega obdobja.
Najgloblja družbena sprememba pod frankovsko oblastjo je bila pokristjanjevanje regije. Pred letom 800 je novo vero sprejelo predvsem lokalno plemstvo; za splošno prebivalstvo je ta proces trajal precej dlje.
Po delitvi Frankovskega cesarstva med dediči Karla Velikega je frizijska regija od leta 843 naprej pripadala Srednjefrankovskemu kraljestvu Lotarja I. Po porazu Lotarja I. je Srednje kraljestvo v veliki meri postalo del Vzhodnofrankovske države, vključno z območjem nekdanjega Frizijskega kraljestva, iz katerega je v 10. stoletju nastalo Sveto rimsko cesarstvo .
Frizijska svoboda sličica|Območje pod "frizijsko svobodo" okoli leta 1300. sličica|Kip Velikega Piera v Kimswerdu, iz leta 1985 . Politična organizacija frizijske regije v obdobju pred letom 1250 je bila v glavnem podobna drugim območjem znotraj Svetega rimskega cesarstva ali Francije. To se spremeni z obdobjem, ki je v zgodovinopisju postalo znano kot frizijska svoboda. V tem obdobju Frizija ni imela učinkovite grofijske oblasti, kar je povzročilo obliko vladanja, ki je bila za srednji vek izjemna.
Frizijska svoboda je nastala po nastanku vakuuma moči. V prvi polovici 11. stoletja je bila Frizija last vojvod Brunswijka. Potem ko se je vojvoda Egbert II. Meissenski večkrat uprl cesarju, mu je bila Frizija leta 1088 odvzeta, nakar je cesar območje podelil utrechtskemu škofu. Lokalno plemstvo se je tej odločitvi uprlo in leta 1099 je bil umorjen utrechtski škof Konrad Švabski. Grof Henrik Northeimski, ki ga je pozneje imenoval cesar Henrik IV., je bil prav tako umorjen leta 1101. To je privedlo do situacije, v kateri sta tako holandski grof kot utrechtska škofija zahtevala Frizijo. Leta 1165 je cesar Friderik Barbarossa odredil, da bosta škofija in grofija Holandija odslej skupaj odločali o imenovanju grofa Frizije, pri čemer je škofija v praksi dovolila, da so jo odkupili holandski grofje. Taka konstrukcija je ostala v veljavi do smrti Florisa IV. Holandskega leta 1234, po kateri se je začelo dolgo obdobje, v katerem holandski grofje niso mogli izvajati učinkovite oblasti nad Frizijo in so voditi različne vojaške odprave, da bi to dosegli.