Kornelija Niklsbacher Bregar, znana tudi kot Neli Niklsbacher Bregar, slovenska vezilja, avtorica strokovnih del in etnologinja, * 25. december 1912, Trst, † 4. marec 1982, Kamnik.
Otroštvo in izobraževanje Rojena je bila na božični dan leta 1912 v premožni slovenski družini v Trstu. Njena mati je bila Avrelija Hočevar, njen oče pa Ferdo Niklsbacher. Imela je starejšo sestro in majšega brata. Leta 1919 se je z družino preselila v Ljubljano, kjer je obiskovala osnovno šolo. Poleg tega se je učila tudi glasbe pri Slovenski matici. Kasneje je šolanje nadaljevala na oddeleku za umetno vezenje na Državno ženski obrtni šoli (DOZ) v Ljubljani. Tam sta bili bila njeni sošolki čipkarici in risarki Antonija Thaler in Neža Pelhan Klemenčič, s katerima se je spoprijatelila in pozneje sodelovala. Študij na obrtni šoli je zaključila leta 1931 in nato eno leto delala kot vezilja. Po letu prakse je odšla na umetno obrtno šolo na Dunaj.
Delo Po izobraževanju na Dunaju je delala in se še naprej izobraževala v tekstilni umetnosti. Leta 1946 je bil Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt preoblikovan v Državno šolo za žensko domačo obrt, katerega direktorica, oziroma ravnateljica, je postala Neli Niklsbacher Bregar. Med zaposlenimi na šoli sta bili tudi Antonija Thaler in Neža Pelhan Klemenčič. S strokovnimi nasveti je bila šola v veliko pomoč Državnemu prodajnemu zavodu za domačo in umetno obrt v Ljubljani (DOM Ljubljana), ki je od predvojnega zavoda prevzel organizacijo trgovine z umetno-obrtnimi izdelki. Poleg ravnateljskega dela se je ukvarjala tudi z raziskovanjem slovenskih ljudskih vezenin. Pri tem je sodelovala z več slovenskimi etnologi, med drugim tudi z Marijo Jagodic Makarovič in Anko Novak. Predvsem se je posvečala gorenjskim ljudskim vezenine s križci iz obdobja od 16. do 19. stoletja ter belokranjskim vezeninam iz 19. stoletja. O ljudskih vezeninah je napisala tudi dve knjigi. V sodelovanju z drugimi avtorji je napisala tudi tri knjige o kvačkanju in pletenju, ter dve knjigi o šivanju. Kot terminološka svetovalka je sodelovala pri pisanju Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki ga je leta 1970 izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Poznejše življenje in smrt Po letu 1975 se je upokojila in se naselila v Kamniku. Bila je poročena, vendar otrok (vsaj takih, ki bi dočakali odraslost) ni imela. Umrla je 4. marca 1982 v Kamniku.
Biblografija
ABC ročnega pletenja (Ljubljana, Zavod za napredek gospodinjstva, 1956) Kvačkanje (skupaj z Vlado Marcon, Ljubljana, Centralni zavod za napredek gospodinjstva, 1957) Kvačkanje in pletenje (skupaj z Vlado Marcon in Ido Marinčič, Ljubljana, Zavod za napredek gospodinjstva, 1966) Narodne vezenine na Slovenskem: pisane vezenine po štetih nitih (Ljubljana, Centralni zavod za napredek gospodinjstva, 1968) Ljudske vezenine na Slovenskem (skupaj z Marijo Jagodic Makarovič, Ljubljana, Centralni zavod za napredek gospodinjstva, 1970) Krojim in šivam sama (skupaj z Viktorjem Lindtnerjem, ilustrirala Mojca Rus Jalen, Ljubljana, Centralna založba za napredek gospodinjstva, 1974) Naredi sama (Ljubljana, Cankarjeva založba, 1974)
Sklici
Kategorija:Umrli leta 1982 Kategorija:Slovenski etnologi Kategorija:Slovenski etnografi Kategorija:Slovenski ravnatelji Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Tržaški Slovenci