Notranje planote so obsežno mednarodno območje, ki se razteza čez Lavrencijev kraton v osrednji Severni Ameriki. Razteza se vzdolž vzhodnega pobočja Skalnega gorovja od območja Mehiške obale do arktičnega Beaufortovega morja. V Kanadi obsega Kanadske prerije, ki ločujejo Kanadsko Skalno gorovje od Kanadskega ščita, ter borealne nižine in tajge vzhodno od Mackenziejevega gorovja in Richardson. V Združenih državah Amerike vključuje Velike planjave na zahodu/Srednjem zahodu in območje prerij z visokimi travami južno od Velikih jezer, ki se raztezajo proti vzhodu do območja Apalaške planote.
Geološka zgodovina Vrsta trkov tektonskih plošč v skorji, ki je oblikovala središče severnoameriške celine, je postavila temelje za današnje Notranje planote. Nastajanje gora in erozija okoli planot ter poplave iz celinskih morij so zagotovile sedimente, ki sestavljajo kamninske plasti Notranjih planot.
Proterozoik (pred 2500 do 539 milijoni let) Med 2,0 in 1,8 milijarde let so se kratoni Hearne-Rae, Superior in Wyoming združili v kraton Severne Amerike/Lavrencija v dogodku, imenovanem Trans-Hudsonova orogeneza (THO). Tektonska aktivnost, ki je sledila vzdolž robov štirih glavnih kratonov, je sprožila nastajanje gora v teh regijah. Nastanek Himalaje sledi istemu procesu, potem ko je Indijska plošča pred približno 10 milijoni let začela trčiti z Evrazijsko ploščo.
Notranjost Lavrencije je ostala relativno ravna in je na začetku sedanjega obdobja, fanerozoika, postala bazen za erodirane sedimente iz gora. Edini preostali izdanki iz te orogeneze v notranjih ravnicah so v Black Hills v Južni Dakoti. Sedimenti, ki so oblikovali Black Hills, so bili granit in različne vrste magmatskih kamnin, ki sestavljajo osnovo kamninske podlage v osrednji Severni Ameriki. Vendar pa je bil velik del sedimentov Black Hills metamorfoziran in deformiran, zato ni gotovo, kakšne so bile razmere v času njihovega nastanka.
Paleozojska doba (pred 539 do 252 milijoni let) To obdobje ima velik pomen v zgodovini Zemlje, saj je bilo priča kambrijski eksploziji in permskemu izumrtju. Ko se je globalna gladina morja dvignila in so bile celine delno potopljene, so oceani doživeli eksplozijo kompleksnega življenja, kar je bil prvič, da se je kaj takega zgodilo na Zemlji. Vendar je središče Lavrencije ostalo nad morsko gladino in ko se je celina premikala proti vzhodu proti drugim supercelinam, kot je Gondvana, se je pred približno 400 milijoni let začelo oblikovati Apalaško gorovje. To je sovpadalo z nastankom Pangee pred približno 300 milijoni let, ko so bili Apalači na vrhuncu svoje moči. Osrednje planote Lavrencije so bile podvržene odlaganju erodiranih sedimentov iz teh gora. Najstarejši sedimenti iz tega obdobja so felzične magmatske kamnine in granit, ki so se od takrat metamorfozirali, mlajši sedimenti pa so sestavljeni iz peščenjaka, skrilavca, apnenca in premoga. Sedimenti, odloženi v Notranjih planotah iz tega obdobja, so trenutno zakopani globoko pod površjem, kjer jih je težko preučevati.
Mezozojska doba (pred 252 do 66 milijoni let) Pred približno 220 milijoni let se je supercelina Pangea razdelila, severnoameriška celina pa se je začela premikati proti zahodu in se osamljati. Večji del tega obdobja so Notranje planote prekrivala celinska morja. V obdobju jure se je vzdolž zahodne obale severnoameriške celine oblikovalo Sundanceovo morje, ki se je raztezalo od severne Kanade do notranjih ravnic ter pokrivalo dele Wyominga, Montane, Severne Dakote in Južne Dakote. Plasti kokin in peščenjaka iz morskih usedlin so se odložile na vrh kamnin iz paleozojske dobe. V kredi se je oblikovalo še eno notranje morje, imenovano Zahodno notranje morje. To vodno telo se je raztezalo od današnje Aljaske do Mehiškega zaliva in je pokrivalo skoraj vse Notranje planote zahodno od sedanje meje reke Misisipi. Apnenčasto-skrilavčeve mase, pa tudi karbonatne plasti, so pogosto v sedimentnih usedlinah iz tega celinskega morja. Proti koncu tega obdobja so se celinska morja začela izsuševati zaradi dviga, ki ga je povzročilo nastanek Skalnega gorovja.
Kenozoik (pred 66 milijoni let do danes) Laramidska orogeneza je bila dogodek, ko so se zaradi ploske subdukcije Farallonske plošče pod Severnoameriško ploščo oblikovale Zahodne Kordiljere. To je ustvarilo frontalno verigo Skalnega gorovja od Montane do Nove Mehike. Izdanki, ki jih vidimo na površini Skalnega gorovja, so sestavljeni iz peščenjaka, granita in apnenca ter metamorfnih kamnin, dvignjenih iz proterozoika. Notranje planote so v tem obdobju ostale relativno ravne, nedavna sedimentacija pa je posledica erozije novo nastalega Skalnega gorovja in nadaljnje erozije iz Apalačev. Na splošno se sedimenti Skalnega gorovja odlagajo na ravnicah zahodno od reke Misisipi, apalaški sedimenti pa vzhodno od reke Misisipi.
Zgodovina poledenitev Pred 2,6 milijona let, na začetku pleistocenske dobe, se je Lavrencijski ledeni pokrov začel širiti proti jugu in pokrival Severno Ameriko vse do severnega Velikega nižavja na zahodni strani Notranjih planot in večino Minnesote in Wisconsina. Lavrencijski ledeni pokrov je imel velik vpliv na morfologijo Notranjih planot proti koncu pleistocena. Med umikom je Lavrentid izbrusil številne žepe sedimentov. Po taljenju plošče so se ti žepi zapolnili, kar je povzročilo nastanek kotličastih jezer. Velika jezera ter Veliko suženjsko jezero in Veliko medvedje jezero v Kanadi so nastali zaradi Lavrentida. Med umikom je Laurentid izdolbel in zapolnil ledeniško paleojezero McConnell v severni Kanadi. Ko se je regija dvignila in izostatično odbila od mase ledene plošče, se je paleojezero McConnell razdelilo na Veliko suženjsko in Veliko medvedje jezero. Kotlina Velikega suženjskega jezera se je oblikovala pod 4 kilometre debelo kupolo Keewatin Dome, ki je danes najgloblje jezero v Severni Ameriki. Nastala je tudi ogromna količina manjših jezer, ki so sestavni del etosa v okoliških regijah. Minnesoto na primer pogosto imenujejo »dežela 10.000 jezer« zaradi števila in široke rekreacijske uporabe jezer v državi.
Velik del puhlice, ki je na Notranjih planotah, izvira iz ledenikov. V poledenitvenih razmerah je talina, nasičena s peskom in muljem, ki izvira iz alpskih ledenikov v Skalnem gorovju, ustvarila aluvialne usedline na njihovem dnu. Ta aluvij se je nato zaradi močnih vetrov razširil po Notranjih planotah.
Prenos sedimentov Prenos sedimentov v Notranjih planotah poteka predvsem z eolskimi in fluvialnimi procesi. Zaradi podnebnih sprememb se povprečna temperatura Notranjih planot povečuje in regija postaja vse bolj sušna. Zaradi povečane intenzivnosti neviht se bo erozija, ki jo povzroča dež, povečala kot dejavnik erozije tal v notranjih nižinah.
Fluvialni procesi Gradbeni projekti so spremenili fluvialno geomorfologijo Notranjih planot. Običajen transport sedimentov po rečnem in kanalskem sistemu prekinjajo rečne zapornice, kot so jezovi in regulatorji pretoka. Pred letom 1900 je bil ocenjeni letni transport sedimentov po reki Misisipi v Mehiški zaliv 400 milijonov ton. Vendar pa so v začetku 20. stoletja inženirski projekti, vključno z jezovi, ki so bili zgrajeni na reki Misuri, pregradami meandrov, urejanjem reke, obzidjem in nadzorom erozije tal, zmanjšali letno stopnjo transporta na med 100 in 150 milijoni ton sedimentov na leto. Umetne strukture lovijo suspendirane sedimente, da ne potujejo tako, kot bi se premikali v neurejeni reki.
= Eolski procesi Čeprav se povprečne letne temperature med severnim in južnim delom Notranjih planot precej razlikujejo, je za podnebje značilna dovzetnost za suše zaradi na splošno nizke letne količine padavin.
Zaradi toplega podnebja in stopnje evapotranspiracije, ki presega stopnjo padavin, so južne Notranje planote zelo dovzetne za suše in erozijo tal. Pomembna značilnost eolske erozije v Notranjih planot so vseprisotne puhličaste usedline. Usedline so nanesli vetrovi v pleistocenu. Peščene sipine Nebraske so primer peska in puhlice v tem obdobju. Te sipine so nastale v pleistocenu zaradi severozahodnih vetrov, ki so nanesli aluvialni mulj in pesek. Dejstvo, da je puhlica tako razširjena v Notranjih planotah, dokazuje znatno eolsko erozijo, saj so usedline običajno kopičenje prahu, ki ga nosi veter.
Po prvi svetovni vojni se je gojenje pšenice v rodovitni puhličasti zemlji Notranjih planot povečalo. Širitev kmetijskih zemljišč je odpravila številne prerije s travami, ki stabilizirajo tla. Medtem ko so bile suše v regiji pogoste, se je med naslednjo sušo eolska erozija tal še poslabšala zaradi zmanjšane količine prerijskih trav, ki zadržujejo tla. Peščeni viharji so erodirali stotine milijonov ton vrhnje plasti zemlje, kar je povzročilo večmesečne peščene viharje v zgodovinski regiji, znani kot Dust Bowl. Samo 12. maja 1934 je bilo v Atlantski ocean prenesenih približno 200 milijonov ton vrhnje plasti zemlje, ki jo je erodiral veter.
Kot odgovor na hitro eolsko erozijo so bile uvedene metode za ohranjanje tal. V letih po Dust Bowlu je Uprava za napredek del zasadila 29.800 km zaščitnih pasov, da bi zmanjšala intenzivnost vetra.
Trenutna raba zemljišč Travišča in grmičevje predstavljajo največji del Notranjih planot v Združenih državah Amerike, in sicer 44,4 odstotka. Zahodni rob je večinoma kratkotravna prerija, kjer prevladujeta Bouteloua gracilis in bivolja trava. Prerije na vzhodni strani Notranjih planot prevladujejo visoke sorte trav, vključno z Andropogon gerardi in Panicum virgatum. Obe regiji ločuje mešana travnata prerija, ki vsebuje tako kratke kot dolge sorte trav, pa tudi Schizachyrium scoparium in Pascopyrum. Zemljišča, ki se uporabljajo za pašo goveda, so vključena v to klasifikacijo, ki vzdržuje skoraj 50 odstotkov vsega goveda za meso v Združenih državah Amerike.
V Kanadi province, ki so znotraj Notranjih planot, proizvedejo skoraj 60 odstotkov vsega goveda za meso.
Velik del zemljišč na Notranjih planotah se uporablja za kmetijstvo. Leta 2000 je bilo 43,8 odstotka dela Velikih nižav na Notranjih nižavjih uporabljenih za kmetijstvo. Pšenica predstavlja daleč največji delež kmetijskega pridelka v regiji; skupaj izvoz pšenice iz Notranjih planot predstavlja več kot polovico svetovnega izvoza. Drugi pomembni pridelki, ki se pridelujejo v regiji so ječmen, koruza, bombaž, sirek, soja in oljna repica, ki je še posebej pomembna za kanadski izvoz.
Drugi viri predstavljajo veliko manjše dele ozemlja. V padajočem odstotku gozdovi predstavljajo 5,8 %, mokrišča 1,6 %, razvita zemljišča 1,5 %, neplodna zemljišča 0,6 % in zemljišča, ki se uporabljajo za rudarstvo, 0,1 %.
Fiziografija Fiziografsko območje Notranje planote se razteza čez Kanado in Združene države Amerike, vladi pa uporabljata vsaka svoj hierarhični sistem za razvrščanje svojih delov. V Kanadi Notranje planote predstavljajo eno od sedmih fiziografskih območij, vključenih v najvišjo raven klasifikacije – opredeljeno kot »regija« v tej državi. V Združenih državah Amerike je to eno od osmih fiziografskih območij (od 48 sosednjih držav), vključenih v najvišjo raven klasifikacije, ki je tam opredeljena kot »divizija«.
Notranje planote v Kanadi Notranje planote Kanade so eno od sedmih fiziografskih območij, vključenih v najvišjo raven klasifikacije v tej državi. Ta država to primarno raven klasifikacije imenuje »regija«. Za nekatere od sedmih regij je na voljo shema podregij. Za druge fiziografske regije (kot sta Notranje nižine in Apalaško višavje) podregije niso razvite, vendar se v kartografskih podatkih uporablja terciarna raven (v Kanadi imenovana »divizija«).
Sledi 14 fiziografskih divizij Notranjih planot Kanade. Več informacij najdete na spletni strani https://atlas.gc.ca/phys/en/index.html Alberta Plain Alberta Plateau Anderson Plain Colville Hills Cypress Hills Fort Nelson Lowland Great Bear Plain Great Slave Plain Horton Plain Manitoba Plain Peace River Lowland Peel Plain Peel Plateau Saskatchewan Plain
Notranje ravnice v Združenih državah Amerike