Zdaj, ko je nova oblast je eksistencialistični roman slovenskega pisatelja in dramatika Petra Božiča. Roman je izšel leta 1993 v Ljubljani pri založbi ČZP Enotnost. Obsega 198 strani in ni razdeljen na poglavja. Pripoveduje zgodbo o življenju družbenih marginalcev, obsežen del pripovedi zavzemajo refleksije in spomini likov.
Vsebina Prvi dan Niko je zgodaj zjutraj čakal pred bifejem pri Hladniku. Ni čakal Štefke, za katero je vedel, da ne bo tako hitro odprla, temveč je čakal svojega novega prijatelja Dejaka. Ta je bil včasih strojni inženir na prekooceanki in strojnik v podjetju Saturnus. Nekaj časa potem ni delal, na koncu pa je bil zasebni podjetnik s klimatskimi napravami. Sedaj si je uredil enomesečni dopust, delavcem v tovarni pa je zadal delo za naslednji dve leti. To, da v podjetju ni imel česa početi, mu je povzročalo velike preglavice. Problem je sklenil rešiti tako, da se je odločil na silo privaditi se popolnega brezdelja. Propada zaradi brezdelja se je bal vse od takrat, ko se je ločil od Majde – njegove bivše žene, medicinske sestre, zaposlene na kirurškem oddelku, kjer jo je spoznal po neki avtomobilski nesreči. Ko se je odločil za ta dopust, si je pri frizerju Dragu dal napraviti tudi novo pričesko, in sicer afrolook, ki pa se je zravnal tako hitro, da ga je videl le njegov novi prijatelj iz bifeja, Niko (Božič 1993: 5–6).
Niko je imel še večje težave s časom, saj ni imel nikakršnega dela. Jezil se je na Dejaka, ki je to jutro zamujal že celih deset minut, čeprav bife še vedno ni odprt. Pri sebi je preklinjal Dejakove izmišljene zgodbe, ki mu jih je vsako jutro pripovedoval samo zato, da si je krajšal čas. Ko je Dejak prispel, se je naslonil na vrata bifeja ter res začel pripovedovati eno svojih izmišljenih zgodb. Niko se je razjezil, ker ni hotel poslušati njegovih izmišljotin, vendar mu je Dejak ugovarjal, da je zgodba popolnoma resnična.
Dejak je to jutro nasproti samopostrežne trgovine srečal žensko, ki je bila zavita v topel jesenski plašč in je pritajeno jokala. Kasneje je ugotovil, da je bila to medicinska sestra Simona, lepa Simona, kot so ji pravili, čeprav je bila stara že blizu 50 let. Nika je zanimalo, kaj je imela ta ženska v povezavi z njegovo zgodbo izpred tridesetih let. Nadaljuje, da je takrat to dekle, staro malo več kot 20 let, ki je bilo navajeno na red, brez razloga položilo kavno žličko na tla na preprogo, čeprav je bila miza le pol metra stran. Zanimalo ga je, kaj ima ta zgodba skupnega s tem pozabljenim. Dejak mu je pojasnil, da je to ista ženska, Niko pa mu ni verjel. Dejak mu je žensko opisal: imela je temnorjave lase in oči, plitvina v očeh je bila le zaradi let, noge pa je imela le malo ploske. Niko se je spomnil, da ima brazgotino nad stegnom, ker so jo nekoč reševali zaradi razlitega slepiča. Dejaka je dejstvo, da je ženska hlipala, strašno mučilo, Niku pa ni bilo niti malo mar. Dejak je vedel, da ji ne more pomagati, saj nihče ne more nikomur pomagati, ko se mu »življenje zagozdi« (Božič 1993: 10). Tudi njemu se je, ko se je po šestih mesecih vrnil s prekooceanke, a ne domov, temveč z neko črnko Mary Blue (Mary Lou) v Portorož. Ta črnka je bila iz ugledne družine in precej razgledana. Hotela je biti le z njim, niti z Džanijem ni hotela na naftno ploščad. Črnke pa čez nekaj dni ni bilo, kar se je vsem zdelo čisto normalno, dokler niso našli njenega trupla. Dejak ve, da ni bil kriv, a se vseeno počuti krivega.
Bife še vedno ni bil odprt in Niko je bil vse bolj nervozen. Štefka je po eni uri končno odprla. Ugotovila je, da je Dejak tega dne prvič »zgrabil za njen trnek« (Božič 1993: 12), torej se je odzval na njeno dvorjenje. Z napol odprto bluzo se je sklanjala nad njegov obraz, on pa je pomislil, da je enaka kot vse ostale, ki jih je moral vsak konec tedna voziti na Bled, zaradi česar je ta kraj zasovražil. Štefka mu je rekla, da je nor, nato pa ga je odpeljala v pisarno za točilnim pultom, kjer sta imela spolni odnos.
Niko je tako ostal sam in je moral gostom lagati, da je Štefko klicala mati ter da je še nekaj časa ne bo. Po vrnitvi iz pisarne je Dejak še vedno mislil na Simono in Niko se je tega ustrašil. Še bolj se je prestrašil, ko je prišla, kakor je hodila vsako jutro ob devetih, strežnica iz bolnišnice. Vsakič je naročila pet kav, a to jutro jih je bilo šest. Ni si mogel razjasniti, kdo je to jutro dodatno prišel k Simoni v pisarno na kavo, saj so vedno hodili le Bojan, sestra Marija, tehnik Robert in šef oddelka. Pred desetimi leti je hodil še Simonin bivši mož Boris. Menjevale so se strežnice in natakarice, kav pa je bilo zmeraj pet.
Niko je ugibal, da bi lahko bil šesti Simonin obiskovalec Vrtačnik – eden od pacientov na priporniškem oddelku, nekdanji študent igre, ki pa ni končal akademije, saj so ga poslali študirat v Moskvo. Ko so tam ustanovili informbiro, je postal moskovski propagandni špiker za Slovenijo. Od tam so ga pripeljali v bolnišnico na priporniški oddelek. Ne bi bilo namreč čudno, če bi šel k Simoni, saj so jo vsi radi videli, tudi ptič, kakor ga je imenoval Niko, pacient, ki je venomer krilil z rokami, je s svojo aktivnostjo vedno, ko je videl Simono, prenehal, in samo strmel vanjo. Vendar razmišlja, da bi lahko namesto Vrtačnika prišel Racman, Dovjak, Zbrizaj ali celo Janko, če se je že vrnil iz Münchna. Ker ni bil prepričan, kdo je, je strežnico grobo ustavil in jo vprašal, a mu ta ni povedala. Nika je razjezilo dejstvo, da je imela Simona še zmeraj »forštatski« (Božič 1993: 17) način življenja, četudi se je spremenila oblast. Ljudje so umirali in se borili, da bo, ko bo nov režim, drugače, vendar očitno ni.
Niko se spominja, kakšna je bila Simona včasih. Ko je bil še pacient, ga je nekoč okarala, ker je nagajal bolničarju Škulju. Niku namreč ni bilo všeč, da je Škulj vedno stal pri glavnih izhodnih vratih in jih s kavljem odpiral le obiskom in sodni komisiji, ki je tedensko prihajala na moški oddelek. Škulja je hotel razjeziti, zato se je postavil predenj in tam obstal. Ob prihodu nekega moškega se je hotel izmuzniti ven, vendar ga je Škulj prijel za vrat, Niko pa ga je nato do krvi ugriznil v roko. Zaradi tega so ga za eno noč premestili na priporniški oddelek, kjer so bile celice z betonskimi tlemi in mrežami. Hoteli so dobiti novo diagnozo zanj, vendar je obveljala le že obstoječa diagnoza psihonevrosis acuta. Noč je bila strašna, saj je videl Škulja s polnimi rokami injekcij in epruvet, nato pa preko betonskih sten slišal vpitje. Zjutraj so ga vprašali, čemu je ugriznil Škulja in odgovoril je, da mu je postal nadležen, ker ni počel nič. Nazaj v njegovo sobo so ga prestavili šele, ko je povedal, da se je pogovoril sam s seboj, in sklenil sodelovati z zdravniki. Popoldne je v ambulanti čakal na tablete, ki jih je delila Simona. Ko ni bilo nikogar več, ga je karala zaradi njegovega vedenja. To je trajalo tako dolgo, da je bil zopet čas, da razdeli tablete. Zvečer sta ostala skupaj v zaklenjeni ambulanti. Povedala mu je, da ga ima rada, in ga poljubila (Božič 1993: 17–19).
Strežnica je vedela, da je bil šesti gost Simonin bivši mož Boris. Simona je bila glavna na ženskem in moškem oddelku, vendar je Boris, ko je še bil zaposlen, vsakič, ko je čutil, da ima Simona preveč moči, nekaj namerno pokvaril, da je bila na koncu vsega kriva Simona.
Živela sta v zdravniškem bloku, nista se ljubila. Boris je bil obupan, saj mu je žena ukazovala tako doma kot v službi. Zato je začel hoditi k bivši ženi po nasvete. Kmalu po upokojitvi se je odselil. Še vedno ji je plačeval za sina in z njim včasih ribaril, kmalu pa se je pretrgala tudi ta edina vez med njim in sinom. Imel se je za deževnika, saj so bili ti zanj majhni ogleduhi. Sedaj pa je prišel k Simoni na kavo, ker se je zgodilo, kar se je – pripovedovalec to zaenkrat zamolči.
Ob vstopu v njeno pisarno ni hotel sleči šala, kar je Simono strašno razjezilo, začela sta se ruvati. Pretep je prekinil šef laboratorija. Boris ni povedal ničesar, kar bi Simona želela, jezno je vstal in odšel. Ko so vsi odšli iz njene pisarne, se je Simona zagledala skozi okno v zid, ki je obdajal bolnišnico, in razmišljala o Niku in njunih skupnih dveh letih, ki sta se končali, ko so ga vklenjenega prisilno odpeljali v vojsko – najprej v Maribor, nato pa na jug. Simona je takrat ostala sama, a se je kmalu spoprijateljila z Borisom, ki se je takrat ravno ločeval. Mislila je, da se bo s poroko z Borisom oddaljila od prejšnjega življenja, študentskih let in Nika, vendar je vse ostalo isto. Vsi v bolnici so ostali isti: ptiči, Napoleoni, Stalinove ljubice, Kristusi, ki so namesto sebe na križ pribili svoje matere. Želela si je vzleteti, življenje ji je postalo neznosno. Zadnje upanje ji je namreč vzela novica, da se je njen sin smrtno ponesrečil (Božič 1993: 21–28).
Tega vsega strežnica Niku, ko jo je vprašal o šestem gostu, ni mogla povedati, še manj pa bi mu lahko povedala o tem, da je pri vhodu videla mladega vojaka, podobnega Simoninemu sinu. Niko bi ji verjetno trdil, da je to on izpred tridesetih let. Takrat se je Niko ravno vrnil iz vojske, se pri Bojanu napil in izvedel, da je Simona noseča. Šel je na oddelek in ji razbil okno, Simona je poklicala vojaško policijo, Niko pa je tulil, da je zaradi takih žensk svet neurejen. Strežnica je sama pri sebi sklepala, da je verjetno imela privid.
Niko ni izvedel, za koga je bila tista šesta kava. Ko se je bife izpraznil, je Dejak naročil pivo, Niko pa konjak. Dan je tekel in Niko je razmišljal, da bo moral kmalu z miličnikom godbenikom igrati dolgočasen šah. Dejak pa je mislil le na Simono. O Štefki Dejak ni vedel ničesar. Bila je iz Hinj pri Ambrusu, iz Suhe krajine, kjer je oblast po vojni ljudi le zatirala. V vasi so živeli sami domobranci, šola je bila v razsulu, učil je le upokojen žandar, ki pa je bil vedno pijan. Štefka je od tam izginila pri petnajstih letih in šef laboratorija Bojan jo je našel v kavarni Union, ko se mu je pijana ponujala v zameno za prenočišče. Ugotovil je, da je hči umrlega brata. Naselil jo je v svojem kabinetu in ji našel službo natakarice v bifeju pri Hladniku (Božič 1993: 30–32).
Štefka je prisedla k Dejaku in Niku, ki sta bila zdaj še edina gosta v bifeju, in se začela spet ponujati Dejaku. Vstopil je Bojan, ki je namesto svoje vsakodnevne kave naročil brinovec. Trdil je, da se bodo sedaj, ko je nova oblast, vse drugače. Ko je spil dva brinovca naenkrat, je dokazal, da je res drugače, saj se doslej vrata niso nikoli odpirala sama. Vsem je ukazal, da se obrnejo proti vratom, ki so se res odprla, vendar ni vstopil nihče. Vsi so nemo sedeli, Štefka je prinesla Bojanu še dva brinovca, ki ju je takoj popil.