Narodni park Banff je prvi kanadski narodni park, ustanovljen leta 1885 kot park Skalnega gorovja. Banff je v Skalnem gorovju Alberte, 110–180 kilometrov zahodno od Calgaryja in obsega 6641 kvadratnih kilometrov goratega terena s številnimi ledeniki in ledenimi polji, gostim iglastim gozdom in alpsko pokrajino. Na zahodu mejijo provinčni gozdovi in narodni park Yoho, na jugu pa narodni park Kootenay, na jugovzhodu pa okrožje Kananaskis. Glavno trgovsko središče parka je mesto Banff v dolini reke Bow.
Gore so nastale iz sedimentnih kamnin, ki so bile potisnjene proti vzhodu čez novejše kamninske plasti pred 80 in 55 milijoni let. V zadnjih nekaj milijonih let so ledeniki včasih prekrivali večino parka; danes jih najdemo le na gorskih pobočjih, čeprav vključujejo ledeno polje Columbia, največjo neprekinjeno ledeniško maso v Skalnem gorovju. Erozija zaradi vode in ledu je gore izklesala v njihove sedanje oblike. Arheološki dokazi pri jezerih Vermilion kažejo na prisotnost avtohtonih ljudstev na območju Banffa že več kot 10.000 let.
Kanadska pacifiška železnica je bila ključnega pomena v zgodnjih letih Banffa, saj je zgradila Banff Springs hotel in hotel Chateau Lake Louise ter privabljala turiste z obsežnim oglaševanjem. V začetku 20. stoletja so v Banffu gradili ceste, včasih z vojnimi interniranci iz prve svetovne vojne in s projekti javnih del iz časa velike depresije. Cesta Icefields Parkway poteka od Lake Louise in se povezuje z narodnim parkom Jasper na severu.
Od 1960-ih so nastanitve v parku odprte vse leto, letni turistični obiski Banffa pa so se v 1990-ih povečali na več kot 5 milijonov. Skozi park potujejo milijoni drugih po avtocesti Trans-Canada Highway. Ker Banff letno obišče več kot tri milijone obiskovalcev, je zdravje njegovega ekosistema ogroženo. Sredi 1990-ih se je Uprava za parke Kanade odzvala z začetkom dvoletne študije, ki je privedla do priporočil za upravljanje in novih politik, katerih cilj je ohraniti ekološko celovitost.
Narodni park Banff ima subarktično podnebje s tremi ekoregijami, vključno z gorsko, subalpsko in alpsko. V gozdovih prevladuje bor Pinus contorta na nižjih nadmorskih višinah in smreka Picea engelmannii na višjih nadmorskih višinah pod gozdno mejo, nad katero so predvsem skale in led. Najdemo vrste sesalcev, kot so grizli, puma, rosomah, los Cervus canadensis manitobensis, kanadska debeloroga ovca Ovis canadensis in los Alces alces andersoni, skupaj s stotinami vrst ptic. Najdemo tudi plazilce in dvoživke, vendar je bilo zabeleženih le omejeno število vrst.
Zgodovina
Skozi svojo zgodovino je narodni park Banff oblikovala napetost med interesi naravovarstvenikov in izkoriščevalcev zemljišč. Park je bil ustanovljen 25. novembra 1885 kot rezervat vročih vrelcev Banff, kot odgovor na nasprotujoče si trditve o tem, kdo je tam odkril vroče vrelce in kdo ima pravico do razvoja vročih vrelcev v komercialne namene. Naravovarstveniki so zmagali, ko je premier John A. Macdonald vroče vrelce razglasil za majhen zaščiten rezervat, ki je bil kasneje razširjen na Lake Louise in druga območja, ki se raztezajo proti severu do ledenika Columbia.
Avtohtona ljudstva Arheološki dokazi, najdeni pri jezerih Vermilion, kažejo na prvo človeško dejavnost v Banffu pred 10.300 letom pred našim štetjem. Pred stiki z Evropejci je bilo območje, ki je danes narodni park Banff, dom številnih avtohtonih ljudstev, vključno s ljudstvi Stoney Nakoda, Ktunaxa, Tsuut'ina, Kainaiwa, Piikani, Siksika in Plains Cree. Avtohtona ljudstva so območje uporabljala za lov, ribolov, trgovino, potovanja, raziskovanje in izvajanje kulturnih dejavnosti. Številna območja v narodnem parku Banff so še vedno znana po imenih Stoney Nakoda, kot sta jezero Minnewanka in gorovje Waputik. Jama in kotlina sta bila pomembno kulturno in duhovno mesto za Stoney Nakodo.
S sprejetjem Britanske Kolumbije h Kanadi 20. julija 1871 se je Kanada strinjala z gradnjo transkontinentalne železnice. Gradnja železnice se je začela leta 1875, pri čemer je bil za pot skozi Kanadsko Skalno gorovje namesto severnejšega prelaza Yellowhead izbran prelaz Kicking Horse Pass. Deset let pozneje, 7. novembra 1885, je bil v Craigellachieju v Britanski Kolumbiji zabit zadnji žebelj.
Ustanovitev parka Skalno gorovje Zaradi nasprotujočih si trditev o odkritju vročih vrelcev v Banffu se je premier John A. Macdonald leta 1885 odločil, da bo okoli vročih vrelcev v Cave and Basin ustanovil majhen rezervat, velik 26 kvadratnih kilometrov, kot javni park, znan kot rezervat vročih vrelcev Banff. V skladu z zakonom o parku Skalno gorovje, sprejetim 23. junija 1887, je bil park razširjen na 674 km2 in poimenovan park Skalno gorovje. To je bil prvi kanadski narodni park in tretji, ustanovljen v Severni Ameriki, po narodnih parkih Yellowstone in Mackinac. Kanadska pacifiška železnica je zgradila Banff Springs hotel in kočo Lake Louise, da bi privabila turiste in povečala število potnikov v železniškem prometu.
Prvi narod Stoney Nakoda je bil med letoma 1890 in 1920 odstranjen iz narodnega parka Banff. Park je bil zasnovan tako, da bi privabil športnike in turiste. Izključitvena politika je dosegla cilje športnega lova, turizma in ohranjanja divjadi, pa tudi cilje tistih, ki so poskušali civilizirati Prve narode na tem območju.
Banff je bil že zgodaj priljubljen med bogatimi evropskimi in ameriškimi turisti, ki so v Kanado prispeli z luksuzno čezatlantsko linijsko ladjo in nadaljevali proti zahodu z železnico. Nekateri obiskovalci so se udeleževali alpinističnih dejavnosti in pogosto najemali lokalne vodnike. Vodnika Jim in Bill Brewster sta ustanovila enega prvih ponudnikov opreme v Banffu. Od leta 1906 je Alpski klub Kanade organiziral vzpone, pohode in taborjenja v parku.
Do leta 1911 je bil Banff dostopen z avtomobilom iz Calgaryja. Od leta 1916 so Brewsterji ponujali oglede Banffa z avtobusom. Leta 1920 je bil dostop do Lake Louisa na voljo po cesti, cesta Banff-Windermere pa je bila odprta leta 1923, da bi povezala Banff z Britansko Kolumbijo.
Leta 1902 so park razširili na 11.400 km2, ki je zajemal območja okoli Lake Louisa ter reke Bow, Red Deer, Kananaskis in Spray. Zaradi pritiska pašnikov in sečnje se je velikost parka leta 1911 zmanjšala na 4663 km2, s čimer so iz parka izločili številna območja vzhodnega predgorja. Meje parka so se do leta 1930, ko je bila površina Banffa določena na 6697 km2, s sprejetjem Zakona o narodnih parkih. Zakon, ki je začel veljati 30. maja 1930, je park preimenoval Narodni park Banff, poimenovan po postaji Kanadske pacifiške železnice, ki je nato dobila ime po regiji Banffshire na Škotskem. Z izgradnjo novih vzhodnih vrat leta 1933 je Alberta parku prenesla 0,84 km2. To je skupaj z drugimi manjšimi spremembami meja parka leta 1949 določilo površino parka na 6641 km2.
Rudarstvo premoga Leta 1877 so Prvi narodi na tem območju podpisali Pogodbo 7, ki je Kanadi dala pravico do raziskovanja zemljišč za vire. Na začetku 20. stoletja so v bližini jezera Minnewanka v Banffu kopali premog. Za kratek čas je v Anthraciteu deloval rudnik, ki pa je bil leta 1904 zaprt. Rudnik Bankhead na gori Cascade je od leta 1903 do 1922 upravljala Kanadska pacifiška železnica. Leta 1926 je bilo mesto razstavljeno, številne stavbe pa so bile preseljene v mesto Banff in drugam.
Internacija in delovna taborišča Med prvo svetovno vojno so bili priseljenci iz Avstro-Ogrske in Nemčije poslani v Banff na delo v internacijska taborišča. Glavno taborišče je bilo na Castle Mountain, pozimi pa so ga preselili v Cave and Basin. Veliko zgodnje gradnje infrastrukture in cest so opravili moški različnega slovanskega porekla, čeprav so Ukrajinci predstavljali večino tistih, ki so bili zaprti v Banffu. Zgodovinske plošče in kip, ki jih je postavilo Ukrajinsko-kanadsko združenje za državljanske svoboščine, spominjajo na internirane v Castle Mountain in na nacionalnem zgodovinskem najdišču Cave and Basin, kjer je bil septembra 2013 odprt interpretacijski paviljon, ki prikazuje prve nacionalne internacijske operacije v Kanadi.
Leta 1931 je kanadska vlada sprejela Zakon o pomoči pri brezposelnosti in kmetijstvu, ki je med Veliko depresijo omogočil projekte javnih del v narodnih parkih. V Banffu so delavci zgradili novo kopališče in bazen v Upper Hot Springs, ki sta dopolnila Cave and Basin. Drugi projekti so vključevali gradnjo cest v parku, dela okoli mestnega območja Banff in gradnjo ceste, ki povezuje Banff in Jasper. Leta 1934 je bil sprejet Zakon o gradnji javnih del, ki je zagotovil nadaljnje financiranje projektov javnih del. Novi projekti so vključevali gradnjo novega registrskega centra pri vzhodnih vratih Banffa in gradnjo upravne stavbe. Do leta 1940 je cesta Icefields Parkway dosegla območje ledenika Columbia v Banffu in povezala Banff in Jasper. Večina infrastrukture v narodnem parku izvira iz javnih del, ki so bila izvedena med veliko depresijo.
Med drugo svetovno vojno so bila v Banffu ustanovljena taborišča za ugovornike vesti, s taborišči pri Lake Louise, Stoney Creeku in Healy Creeku. V teh taboriščih so večinoma živeli menoniti iz Saskatchewana.
Zimski turizem Zimski turizem v Banffu se je začel februarja 1917 s prvim zimskim karnevalom v Banffu. Namenjen je bil regionalnemu srednjemu razredu in postal osrednja točka lokalnih podpornikov, ki so želeli privabiti obiskovalce, kar pa za Kanadsko pacifiško železnico (CPR) ni bila prioriteta. Karneval je imel veliko ledeno palačo, ki so jo leta 1917 zgradili interniranci prve svetovne vojne. Med karnevalskimi dogodki so bili tek na smučeh, smučarski skoki, curling, krpljanje in skijoring. V 1930-ih so Brewsterji razvili prvo smučišče za spust, Sunshine Village. V 1930-ih je bilo razvito tudi smučišče Mount Norquay, kjer je bila leta 1948 nameščena prva sedežnica.
Od leta 1968, ko je bil Banff Springs hotel pripravljen za zimo, je Banff destinacija za vse leto. V 1950-ih je bila zgrajena Transkanadska cesta, ki je zagotovila še en prometni koridor skozi dolino Bow in s tem olajšala dostopnost parka.
Kanada je vložila več kandidatur za gostiteljstvo zimskih olimpijskih iger v Banffu, prva kandidatura za zimske olimpijske igre leta 1964 je bila na koncu dodeljena Innsbrucku v Avstriji. Kanada je tesno izgubila drugo kandidaturo za zimske olimpijske igre leta 1968, ki je bila dodeljena Grenoblu v Franciji. Banff je ponovno vložil kandidaturo za gostiteljstvo zimskih olimpijskih iger leta 1972, z načrti, da bi olimpijske igre potekale v Lake Louisu. Kandidatura leta 1972 je bila kontroverzna, saj so okoljske lobistične skupine močno nasprotovale kandidaturi, ki jo je sponzorirala družba Imperial Oil. Pod pritiskom je Jean Chrétien, takratni minister za okolje, vladni oddelek, odgovoren za Parks Canada, umaknil podporo kandidaturi, ki je na koncu izgubila v korist Sappora na Japonskem. Ko je bližnji Calgary leta 1988 gostil zimske olimpijske igre, so se tekmovanja v teku na smučeh odvijala v pokrajinskem parku Canmore Nordic Centre v Canmoreu v Alberti, ki je tik pred vzhodnimi vrati narodnega parka Banff ob cesti Trans-Canada.
Varstvo narave Od prvotnega zakona o parkih Skalnega gorovja so poznejši zakoni in politike dajali večji poudarek ohranjanju narave. Ker se je javno mnenje nagibalo k varstvu okolja, je Kanadska uprava za parke leta 1979 izdala novo pomembno politiko, ki je poudarjala ohranjanje narave. Zakon o narodnih parkih je bil spremenjen leta 1988, s čimer je ohranjanje ekološke celovitosti postalo glavna prednostna naloga pri vseh odločitvah o upravljanju parka. Zakon je tudi zahteval, da vsak park pripravi načrt upravljanja z večjo udeležbo javnosti.