Anarhija je bila državljanska vojna v Angliji in Normandiji med letoma 1138 in 1153, ki je povzročila obsežen razpad javnega reda in miru. Konflikt je bila nasledstvena vojna, ki jo je sprožila nenedna smrt Viljema Adelina, edinega zakonitega sina kralja Henrika I., ki se je utopil v brodolomu Bele ladje leta 1120. Henrik si je prizadeval, da bi ga nasledila njegova hči Matilda, vendar mu je le delno uspelo prepričati plemstvo, da jo podpre. Po Henrikovi smrti leta 1135 je prestol prevzel njegov nečak Štefan Bloijski s pomočjo svojega brata Henrika Bloijskega, škofa v Winchesterju. Zgodnjo vladavino kralja Štefana so zaznamovali hudi boji z nezvestimi angleškimi baroni, uporniškimi valižanskimi voditelji in škotskimi napadalci. Po velikem uporu na jugozahodu Anglije je Matilda leta 1139 s pomočjo svojega polbrata Roberta Gloucesterskega napadla Anglijo.

V prvih letih državljanske vojne nobena stran ni dosegla odločilne prednosti. Matilda je prevzela oblast nad jugozahodno Anglijo in večjim delom doline Temze, medtem ko je Štefan obdržal oblast na jugovzhodu. Baroni, ki niso želeli podpreti nobene strani, so imeli v lasti večji del države. Gradove tistega obdobja je bilo enostavno braniti, zato so bili boji večinoma izčrpavajoči, polni zmag in porazov, roparskih napadov in spopadov. Vojske so sestavljali predvsem vitezi in pehota, mnogi med njimi plačanci. Leta 1141 je bil Štefan v bitki pri Lincolnu ujet, kar je povzročilo propad njegove oblasti nad večjim delom države. Ko je Matilda poskušala biti kronana za kraljico, jo je sovražna množica prisilila, da se je umaknila iz Londona. Kmalu zatem je Štefanova žena Matilda Bulonjska po porazu pri Winchesterju ujela Roberta Gloucesterskega. Nasprotni strani sta se dogovorili za izmenjavo ujetnikov, pri čemer sta zamenjana tudi Štefan in Robert. Štefan je nato leta 1142 med obleganjem Oxforda skoraj ujel Matildo, vendar ji je uspelo pobegniti iz gradu Oxford čez zamrznjeno Temzo na varno.

Vojna se je nadaljevala še 11 let. Matildin mož, Geoffrey Plantagenet, grof Anžujski, je leta 1143 v Matildinem imenu osvojil Normandijo, v Angliji pa nobena stran ni mogla doseči zmage. Uporniški baroni so začeli pridobivati vse večjo moč v severni in vzhodni Angliji, pri čemer so območja z večjimi boji utrpela obsežno opustošenje. Leta 1148 se je Matilda vrnila v Normandijo in prepustila vojskovanje v Angliji svojemu najstarejšemu sinu, Henriku FitzEmpressu. Leta 1152 je Štefan poskušal doseči, da bi katoliška cerkev njegovega najstarejšega sina Evstahija priznala za naslednika angleškega prestola, vendar je Cerkev to zavrnila. V začetku 1150. let je bila večina baronov in Cerkev utrujena od vojne in so se začeli zavzemati za pogajanja o dolgoročnem miru.

Henrik FitzEmpress je leta 1153 napadel Anglijo, vendar nobena stran ni bila navdušena nad bojevanjem. Vojski sta med obleganjem gradu Wallingford s posredovanjem Cerkve sklenili premirje, ki je preprečilo krvavo bitko. Štefan in Henrik sta začela mirovna pogajanja, med katerimi je Evstahij umrl zaradi bolezni in Štefan je ostal brez neposrednjega dediča. Wallingfordski sporazum je Štefanu omogočil, da je obdržal prestol, vendar je moral Henrika priznati za svojega naslednika. V naslednjem letu je Štefan začel ponovno uveljavljati svojo oblast nad celotnim kraljestvom in leta 1154 umrl zaradi bolezni. Henrik je postal prvi anžujski kralj Anglije. Začelo se je dolgo obdobje obnove kraljestva.

Konflikt je veljal za še posebej uničujočega celo po standardih srednjeveškega vojskovanja. Nek kronist je zapisal, da so v tem obdobju "Kristus in njegovi svetniki spali". Izraz 'anarhija' naj bi zaradi razširjenega kaosa skovali viktorijanski zgodovinarji, v kar sodobni zgodovinarki dvomijo.Bradbury, str. 215.

Izvor Bela ladja thumb|200px|Kralj Henrik I. in potapljajoča se Bela ladja pred obalo Normandije leta 1120; Britanska knjižnica, London

Anarhija je bila posledica nasledstvene krize, ki je vključevala Angleško kraljestvo in Normandijsko vojvodstvo. V 11. in 12. stoletju je v severozahodni Franciji vladalo več vojvod in grofov, ki so se pogosto spopadali med seboj za dragoceno ozemlje.Barlow, str.111; Koziol, str.17; Thompson, str.3. Leta 1066 je eden od teh mož, vojvoda Viljem II. Normandijski, poskušal osvojiti Anglijo in v naslednjih letih prodrl v južni Wales in severno Anglijo. Delitev ozemlja in oblasti nad njim se je po Viljemovi smrti izkazala za problematično. Njegovi otroci so se zaradi plena bojevali v več vojnah.Carpenter, str.137.

Po smrti kralja Viljema II. je oblast prevzel njegov mlajši brat Henrik I. in nato napadel ter zavzel Normandijo, kjer je vladal njegov najstarejši brat Robert Curthose. V bitki pri Tinchebrayu je premagal Robertovo vojsko.Huscroft, str. 69 Henrik je nameraval svoje kraljestvo prepustiti svojemu edinemu zakonitemu sinu, sedemnajstletnemu Viljemu Adelinu.Carpenter, str.142–143.

Leta 1120 se je politična slika dramatično spremenila, ko se je na poti iz Barfleurja v Normandiji v Anglijo potopila Bela ladja. V brodolomu je umrlo približno 300 potnikov, vključno z Adelinom.Bradbury, str.1–3. Z Adelinovo smrtjo je postalo dedovanje angleškega prestola vprašljivo. Pravila o nasledstvu v zahodni Evropi so bila takrat neenotna. V nekaterih delih Francije je kot dedič postajal vse bolj priljubljen moški prvorojenec, ki je podedoval vse nazive.Barlow, str. 162. V drugih delih Evrope, vključno z Normandijo in Anglijo, je bila v navadi delitev ozemlja, pri čemer je najstarejši sin prejel patrimonialna ozemlja, ki so običajno veljala za najdragocenejša. Mlajši sinovi so prejeli manjše ali na novo pridobljene posesti. Dedovanje v Angliji je še bolj zapletlo zaporedje nestabilnih anglo-normanskih nasledstev v preteklih 60 letih. Nasledstva niso bila niti mirna niti nesporna.Huscroft, str. 65, 69–71; Carpenter, str.125. Henrik I. je imel le še enega zakonitega otroka, hčerko Matildo, vendar so bile ženske dedne pravice v tem obdobju nejasne.Bradbury, str. 3; Chibnall, str. 64. Henrik je bil sicer poročen z Adelizo Louvainsko, vendar je postajalo vse manj verjetno, da bi imel še enega zakonitega sina. Kralj je zato v Matildi videl svojega edinega mogočega dediča.Bradbury, str. 6–7.

Matilda je bila poročena s Henrikom V., cesarjem Svetega rimskega cesarstva, od katerega je kasneje prevzela naziv cesarice. Njen mož je leta 1125 umrl, ona pa se je leta 1128 ponovno poročila z Geoffreyjem V. Anžujskim, čigar grofija je mejila na vojvodino Normandijo.Barlow, atr.160; Chibnall, str. 33. Geoffrey med anglo-normansko elito ni bil priljubljen. Kot anžujski vladar je bil tradicionalni sovražnik Normanov.Barlow, str. 161. Napetosti so še naprej naraščale zaradi Henrikove notranje politike, zlasti visokih davkov, s katerimi je plačeval svoje vojne.Carpenter, str. 160. Konflikte sta omejila zgolj kraljeva osebnost in ugled.Carpenter, str. 161; Stringer, str. 8.

Henrik je poskušal zgraditi bazo politične podpore za Matildo tako v Angliji kot v Normandiji. Leta 1127 in nato ponovno leta 1128 in 1131 je od svojega dvora zahteval prisego, da bo Matildo priznal za njegovo neposredno naslednico in njene potomce za zakonite angleške vladarje.Bradbury, str. 9; Barlow, str.161. Štefan je bil med tistimi, ki so to zvestobo prisegli leta 1127.King (2010), str. 30–31; Barlow, str.161. Odnosi med Henrikom, Matildo in Geoffreyjem so se proti koncu kraljevega življenja kljub temu vse bolj zaostrovali. Matilda in Geoffrey sta sumila, da v Angliji nimata resnične podpore, in sta Henriku leta 1135 predlagala, da bi Matildi, dokler je še živ, predal kraljeve gradove v Normandiji in vztrajal, da ji normansko plemstvo takoj priseže zvestobo, s čimer bi paru po Henrikovi smrti zagotovil veliko močnejši položaj.King (2010), str. 38–39. Henrik je predlog jezno zavrnil, verjetno zaradi skrbi, da bi Geoffrey poskušal prevzeti oblast v Normandiji nekoliko prej, kot je bilo predvideno.King (2010), str. 38; Crouch (2008a), str. 162. V južni Normandiji je izbruhnil nov upor, v katerem sta se Geoffrey in Matilda postavila na stran upornikov. Sredi tega spopada je Henrik nepričakovano zbolel in blizu Lyons-la-Foreta umrl.

Nasledstvo thumb|250px|Kronanje Štefana Angleškega na sliki iz 13. stoletja

Po Henrikovi smrti angleškega prestola ni nasledila njegova hči Matilda, temveč Štefan Bloijski, kar je na koncu privedlo do državljanske vojne. Štefan je bil sin Štefana Bloijskega, enega od mogočnih grofov severne Francije, in Adele Normandijske, hčere Viljema Osvajalca. Štefan in Matilda sta bila torej bratranca in sestrična v prvem kolenu. Njegova starša sta se povezala s Henrikom I. in Štefan je kot mlajši sin brez lastnih posesti postal Henrikov dvorjan, potoval z njim kot del njegovega dvora in služil na njegovih pohodih.King (2010), str. 13. V zameno za svojo službo je prejel posestva in se leta 1125 poročil z Matildo Boulognsko, hčerko in edino dedinjo grofa Boulognskega, ki je imel v lasti pomembno celinsko pristanišče Boulogne in obsežna posestva na severozahodu in jugovzhodu Anglije.Davis, str. 8. Do leta 1135 je bil Štefan že uveljavljena osebnost v anglo-normanski družbi. Na vidno mesto se je povzpel tudi njegov mlajši brat Henrik, ki je postal winchestersli škof in za kraljem drugi najbogatejši človek v Angliji.King (2010), str. 29. Henrik Winchesterski si je prizadeval preprečiti, da bi normanski kralji posegali v pravice cerkve.Stringer, str. 66.

Ko se je začela širiti novica o Henrikovi smrti, mnogi potencialni kandidati za prestol niso bili v dovolj dobrem položaju, da bi se odzvali. Geoffrey in Matilda sta bila v Anjouju in precej nerodno podpirala upornike v njihovem pohodu proti kraljevi vojski, v kateri je bilo tudi več Matildinih podpornikov. Mnogo baronov je priseglo, da bodo ostali v Normandiji, dokler pokojni kralj ne bo ustrezno pokopan, kar jim je preprečilo vrnitev v Anglijo.Crouch (2002), str. 246. Geoffrey in Matilda sta kljub temu izkoristila priložnost, da sta vkorakala v južno Normandijo in zavzela več ključnih gradov. Njuno napredovanje se je tam ustavilo.Chibnall, str. 66–67. Štefanov starejši brat Teobald, ki je nasledil očeta kot grof, je bil južneje v Bloisu.Barlow, str. 163–164. Štefan je bil priročno nameščen v Boulognu in ko je do njega prišla novica o Henrikovi smrti, je v spremstvu svoje vojske odšel v Anglijo. Robert Gloucesterski je imel v pristanišču Dover in Canterburyju svoji garniziji, ki sta po pisanju v nekaterih virih preprečili prvi Štefanov prihod v Anglijo.Barlow, str. 163; King (2010), str. 43. Štefanu je kljub temu verjetno do 8. decembra uspelo priti na svoje posestvo na obrobju Londona. V naslednjem tednu je začel prevzemati oblast v Angliji.