Štefan Bloijski (angleško Stephen of Blois, francosko Étienne de Blois) je bil od leta 1135 do 1154 angleški kralj, * 1092 ali 1096/1097, Blois, † 25. oktober 1154, Dover.
Bil je sin grofa Štefana II. Bloijskega in svojo zahtevo po angleškem prestolu utemeljeval na svoji materi, Adeli Normandijski, hčerki Viljema Osvajalca.
Zgodnja leta Štefanov oče je umrl leta 1102 v Palestini med prvo križarsko vojno. Posledično je Štefan v mladosti prišel na dvor svojega strica, angleškega kralja Henrika I. Tam je odraščal, prejel obsežna zemljiška posestva in postal eden najmočnejših mož v kraljevem spremstvu. Od leta 1112 je bil grof Mortaina v Normandiji. Leta 1125 se je poročil z Matildo Boulognsko, hčerko in dedinjo grofa Evstahija III. Boulognskega in škotske princese Marije. Štefan je tako pridobil strateško pomembno grofijo Boulogne. Njegova soproga Matilda je veljala za eno najpomembnejših srednjeveških angleških kraljic. Dosegla je velike vojaške uspehe, bila ena najpomembnejših zavetnic templjarjev in ustanovila opatijo Faversham, kjer sta pokopana ona in Štefan. V njunem zakonu je bilo rojenih pet otrok.
Vojna za angleško nasledstvo 25. novembra 1120 zvečer naj bi angleški prestolonaslednik Vilem Eteling in njegov dvor na tako imenovani Beli ladji odpluli iz Normandijo v Anglijo. Štefan Bloijski je bil sprva del skupine, vendar je ladjo malo pred odhodom zapustil. Bela ladja je pri Barfleurju zadela skalo in potonila. Viljem Eteling, edini zakoniti sin kralja Henrika I., se je utopil, Štefan pa je brodolomu ubežal.
Henriku I. se do njegove smrti leta 1135 ni rodil noben moški dedič, zato je pritiskal na barone, naj priznajo njegovo hčer Matildo, imenovano Maud, vdovo svetega rimskega cesarja Henrika V., za njegovo naslednico in s tem za prvo vladarico v angleški zgodovini. Štefan kot vnuk Viljema Osvajalca je zahteval prestol zase in našel podporo za svojo zahtevo med nekaterimi plemiči, škofi in meščani Londona. Potem ko je popustil zahtevam Cerkve, je njegovo zahtevo priznal tudi papež Inocenc II., in Štefan je bil 22. decembra 1135 v Westminstrski opatiji okronan za angleškega kralja.Hubert Houben: Die Normannen (= C. H. Beck Wissen; Beck’sche Reihe. Band 2755). C. H. Beck, München 2012, ISBN 978-3-406-63727-8. Boj proti podpornikom Matildine zahteve po prestolu se je leta 1139, ko se je kraljica izkrcala v Angliji s svojim novim možem, Geoffreyjem Plantagenetom, grofom Anžujskim, stopnjeval in se sprevrgel v državljansko vojno, znano kot anarhija. Angleški stanovi so se razdelili v dve frakciji, vsaka je podpirala eno stran. Sledilo je dvanajst let hudih bojev. Ko so leta 1141 po obleganju Lincolna Štefana ujeli, je vojaško poveljstvo prevzela njegova žena Matilda, ki se je že prej odlikovala kot vojaška voditeljica. S podporo prebivalcev Londona je kraljico Matildo pregnala iz prestolnice. Štefana so kasneje zamenjali za Roberta Gloucesterskega, polbrata in glavnega svetovalca kraljice Matilde, ki so ga ujeli septembra 1141 po bitki pri Winchesterju. 25. decembra 1141 je bil Štefan v canterburyjski stolnici ponovno kronan za angleškega kralja.Alison Weir: Britain's Royal Families. The Complete Genealogy. The Bodley Head, London 1999, str. 52.
V vojni nobena stran ni dosegla odločilne zmage. Razen tega leta 1152 kralju Štefanu ni uspelo zagotoviti splošnega priznanja svojega sina Evstahija za prestolonaslednika. Ko je naslednje leto s svojimi nasprotniki poskušal skleniti premirje, je to naletelo na Evstahijev odkrit odpor. Kompromisu je dokončno utrla pot nenadna Evstahijeva smrt 10. avgusta 1153. Novembra istega leta se je kralj s svojimi nasprotniki pogajal in sklenil Wallingfordski sporazum. Skladno s sporazumom je Štefan uradno posvojil Matildo in Geoffreyjevega sina, bodočega kralja Henrika II., ki se je do takrat že vmešal v boje v Angliji, in ga imenoval za svojega naslednika. Štefanov najmlajši sin, Viljem, se je moral zadovoljiti s prvotnima ozemljema svojih staršev, grofijama Mortain in Boulogne.
Wallingfordski sporazum je končal državljansko vojno. Kraljica Matilda se je umaknila v Normandijo, kralj Štefan pa je vladal še nekaj manj kot eno leto, dokler ni oktobra 1154 umrl zaradi srčnega napada na gradu Dover.Alison Weir: Britain's Royal Families. The Complete Genealogy. The Bodley Head, London 1999, str. 54.
Ustavne posledice njegove vladavine Pod Štefanovo vladavino se je ravnovesje moči v kraljestvu spremenilo. Zdi se, da kralj ni zaupal cerkvenim uradnikom kot upraviteljem in je namesto tega okrepil moč in število grofov. Naziv grofa, ki je bil prej le častni naziv, je preoblikoval v položaj moči. V zameno je Štefan med državljansko vojno upal na večjo zvestobo svojih vazalov, vendar se to ni uresničilo. Krepitev moči grofov v teh turbulentnih razmerah je na koncu privedla do nastanka pol-avtonomnih ozemelj in s tem do oslabitve monarhije.
Leta 1149 je Štefan odstopil Northumbrijo škotskemu kralju Davidu.
Potomci Štefan in Matilda Boulognska (umrla 1152) sta imela pet otrok:
Balduina (roj. 1126, umrl najkasneje 1135) Evstahija IV. (roj. 1130, umrl 1153), grofa Boulognskega 1150–1153 Matildo (roj. 1133, umrla pred 1141) Vilima (roj. 1134, umrl 1159), grofa Boulognskega, grofa Surreyjskega, lorda Norwicha in Pevenseyja 1153–1159 Marijo (roj. 1136; umrla 1180), grofico Boulognsko 1159, poročeno z Matejem Alzaškim
S plemkinjo Dameto Normandijsko je imel tudi tri nezakonske otroke:
Gervaise (* 1117), opatinjo Westminstrske opatije Almarika Ralfa
Z neznano materjo je še dva nezakonska otroka:
Viljema Sibilo
Sklici
Viri
Carl Watkins: Stephen: The Reign of Anarchy. Allen Lane, London 2015, ISBN 978-0-14-197714-0. David Crouch: The Reign of King Stephen: 1135–1154. Routledge, London 2014, ISBN 978-1-317-89297-7. Edmund King: King Stephen. Yale University Press, New Haven u. a. 2010, ISBN 978-0-300-11223-8. Keith J. Stringer: The Reign of Stephen: Kingship, Warfare and Government in Twelfth-Century England. Routledge, London (UK) 2008, ISBN 9781134980956. Rebecca Fraser: The Story of Britain: From the Romans to the Present: A Narrative History. W. W. Norton & Company, New York 2006 (Neuauflage), ISBN 9780393072495, S. 120–125.
Kategorija:Rojeni v 1090. letih Kategorija:Umrli leta 1154 Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Angleški kralji