Most Lions Gate, odprt leta 1938 in uradno znan kot most First Narrows Bridge, je viseči most, ki prečka prvo ožino zaliva Burrard Inlet in povezuje mesto Vancouver v Britanski Kolumbiji z občinami na severni obali okrožja North Vancouver, mesta North Vancouver in West Vancouver. Izraz Lions Gate se nanaša na Lions, par gorskih vrhov severno od Vancouvra. Promet na mostu proti severu poteka v njuni splošni smeri. Dva betonska leva, ki ju je zasnoval kipar Charles Marega, sta bila postavljena na obeh straneh južnega dostopa do mostu januarja 1939.
Skupna dolžina mostu, vključno s severnim viaduktom, je 1823 metrov. Dolžina, vključno z razponi dostopov, je 1517,3 metra, glavni razpon sam po sebi je 473 metrov, višina stolpov je 111 metrov, svetla odprtina pa je 61 metrov. Prospect Point v Stanleyjevem Parku je nudil dobro višino južnemu koncu mostu, vendar je nizka, ravna delta na severu zahtevala gradnjo obsežnega severnega viadukta.
Most ima tri vozne pasove, srednji je reverzibilen, kar označujejo semaforji. Sredinski vozni pas spreminja smer, da se prilagodi prometnim vzorcem. Obseg prometa na mostu je 60.000–70.000 vozil na dan. Tovornjaki, ki presegajo 13 ton so prepovedani, prav tako vozila, ki uporabljajo pnevmatike z žeblji. Most je del cest 99 in 1A.
24. marca 2005 je bil most Lions Gate razglašen za nacionalno zgodovinsko območje Kanade.Lions Gate Bridge National Historic Site of Canada|January 22, 2012
Zgodovina
Leta 1890 je zemljiški špekulant George Grant Mackay v lokalnem časopisu zapisal, da predvideva most čez preliv First Narrows. Trajekt First Narrows je vozil med Amblesideom in Gastownom od leta 1909 do 1947. Odločitev o gradnji mostu je bila leta 1927 predložena volivcem v Vancouvru, vendar je bilo prvo glasovanje negativno in ideja je bila zaenkrat opuščena.
Alfred James Towle Taylor, inženir z zemljiškim interesom za gradnjo mostu, si je prizadeval premagati lokalno nasprotovanje njegovi gradnji. Taylorju je uspelo prepričati Walterja Guinnessa iz družine Guinness (znane po irskem stoutu), da investira v zemljišče na severni obali zaliva Burrard. Prek sindikata British Pacific Properties Ltd. so kupili 1902 hektarjev gorskega pobočja Zahodnega Vancouvra.
13. decembra 1933 je bil izvedeno drugo glasovanje, ki je bilo uspešno s 70 odstotki glasov. Po precejšnjih nadaljnjih pogajanjih z zvezno vlado je bila končno odobrena zahteva, da se materiali in delavci iz Vancouvra čim bolj uporabijo za zagotavljanje zaposlitve med veliko depresijo. Odlok iz leta 1933, ki je dovoljeval gradnjo, je vseboval določbo, ki je določala, da »nobena azijska oseba ne sme biti zaposlena v nobenem delu projekta ali drugih delih«.
Most je zasnovalo montrealsko podjetje Monsarrat in Pratley, ki je bilo kasneje odgovorno za most Angusa L. Macdonalda v Halifaxu v Novi Škotski, po podobni zasnovi. Med drugimi podjetji, ki so sodelovala pri gradnji mostu, so bila Swan Wooster Engineering, Parsons Brinckerhoff Quade & Douglas, Rowan Williams Davies & Irwin Inc., Canron Western Constructors, Dominion Bridge Company in American Bridge Company. Emporis.com. Retrieved March 8, 2007.
Gradnja se je začela 31. marca 1937. Po letu in pol ter stroških 5.873.837 kanadskih dolarjev je bil most odprt za promet 14. novembra 1938. 29. maja 1939 sta kralj Jurij VI. Britanski in Elizabeta vodila uradno odprtje med kraljevim obiskom v Kanadi. Cestnina je znašala 25 centov za vsak avto ali konja in kočijo; pet centov za pešce ali kolesarje.
Most je bil zgrajen z dvema voznima pasovoma, vendar je bil 19. maja 1952 dodan tretji reverzibilni vozni pas, da bi se povečala zmogljivost v prometnih konicah v smeri prometnih konic. Sistem je stal 18.000 dolarjev in je bil nadzorovan z znaki, ki so označevali, kdaj je bil obratni srednji vozni pas odprt za promet.
20. januarja 1955 je družina Guinness prodala most provinci Britanska Kolumbija za 5.873.837 dolarjev – stroške prvotne gradnje. Vlada je obravnavala tudi načrte za izgradnjo vzporednega razpona, ki je bil leta 1954 ocenjen na 17 milijonov dolarjev, vendar so bili ti načrti opuščeni v korist nadaljevanja gradnje mostu Second Narrows Bridge dlje vzhodno navzgor po zalivu Burrard in izboljšanja obstoječega mostu Lions Gate.
Delna križišča v obliki deteljice so zgradili leta 1956 na cesti Marine Way, ki se nahaja na koncu severnega pristopa k mostu, sledil pa jim je nov most čez reko Capilano, da bi odpravili težave z zastoji.
Cestnina, ki jo je uvedla družina Guinness, je na mostu Lions Gate ostala do 1. aprila 1963 kot del programa provincialne vlade za odpravo cestnine za več mostov. Cestninska postaja na severnem koncu mostu je bila kasneje porušena.
Leta 1965 so bile krmilne naprave na srednjem voznem pasu zamenjane s prometnimi signali.
Leta 1975 je bila dotrajana originalna betonska ploščad severnega viadukta zamenjana z lažjo, širšo in močnejšo jekleno ortotropno ploščadjo s širšimi voznimi pasovi. To je bilo izvedeno v odsekih z vrsto kratkih zapor mostu; vsakič je bil en stari odsek spuščen z mostu in njegov nadomestni del nameščen.
Leta 1986 je družina Guinness kot darilo Vancouvru kupila okrasne luči, zaradi katerih je most prepoznavna nočna znamenitost. 170 luči je zasnoval in namestil britanski inženir Ian Hayward, prvič pa so se prižgale 19. februarja istega leta.
Leta 1994 je bil na mostu uveden nov sistem protitoka za zmanjšanje zastojev.
Od septembra 2000 do septembra 2001 je bila zamenjava celotne viseče konstrukcije prvotnega visečega mostu izvedena brez prekinitve prometa v prometnih konicah – prvič je bila celotna viseča konstrukcija večjega visečega mostu zamenjana med vsakodnevno uporabo. Tako kot pri zamenjavi leta 1975 je bilo to olajšano z vrsto ločenih nočnih in vikend zapor, s katerimi so zamenjali en del naenkrat. Stari viseči del so spustili na baržo, novi lažji in širši ortotropni del mostu pa so dvignili na svoje mesto in ga priključili. Pred asfaltiranjem je bilo uporabljenih skupno 47 delov. Nova mostna konstrukcija je bila zasnovana tako, da sta bili dve pešpoti konzolno nameščeni na zunanji strani visečih kablov, trije cestni pasovi pa so bili razširjeni s 3 na 3,6 metra. Zaradi zamenjave leta 2001 se je 63 let staremu visečemu mostu, ki je bil opisan kot nezasnovano za vzdržljivost, podaljšala življenjska doba.
Julija 2009 je bil sistem razsvetljave mostu posodobljen z novimi LED lučmi, ki so nadomestile sistem 100-vatnih živosrebrnih žarnic. Prehod na LED-luči naj bi zmanjšal porabo energije na mostu za 90 odstotkov in provincialni vladi prihranil približno 30.000 dolarjev na leto pri stroških energije in vzdrževanja.
Leta 2020 je bil zaključen projekt za zmanjšanje verjetnosti nesreče s čolnom.
Maja 2022 je bil zaključen projekt zamenjave signalov za nadzor voznega pasu z novimi LED-lučmi.
Konec leta 2023 je bil severni dostop ponovno asfaltiran.
V popularni kulturi Most je soimenjaka lokalno ustanovljenega filmskega podjetja Lionsgate Films. Predstavljen je bil kot scenografija za uvodni prizor v filmu Final Destination 5 iz leta 2011, v izmišljenem jeziku znanem kot North Bay Bridge. Most je prikazan v ozadju proge Vancouver Velocity v filmu Mario Kart Tour. Most je prikazan v zadnjem prizoru filma Tron: Legacy iz leta 2010, kjer Sam s svojim motorjem pelje čez most.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
1938 film about the construction of the bridge Lions Gate Suspension Bridge
Kategorija:Vancouver Kategorija:Mostovi v Kanadi Kategorija:Viseči mostovi Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1938 Kategorija:Kovinski mostovi