Divjanje ali Junak našega časa: opera triler je prvi del trilogije avtorja Aarona Kronskega, katere drugi del je morda bolj znani Vražji glas. Roman je izšel leta 1992 v Grosuplju pri založbi Mondena. Obsega 134 strani, razdeljen je na dva dela, ki sta členjena na krajše prizore.

Vsebina Curriculum vitae Preden se sama pripoved začne, avtor, ki ga lahko prepoznamo v vlogi prvoosebnega pripovedovalca, poda kratek opis svojega življenja. Predstavi se kot Aaron Kronski, Tomo Rebolj pa je predstavljen kot njegov “senilni biograf” (Kronski 1992: 11).

Aaron se je rodil očetu Eliju in materi Sari, ki je po Aaronovem rojstvu Elija zapustila in se z otrokom preselila v mesto D. (verjetno Dunaj). V tem mestu je Aaron odrasel in tam živel precej boemsko. Tekom življenja se je večkrat selil iz mesta D. v mesto L. (verjetno Ljubljana), o čemer piše več v Vražjem glasu, ob začetku Divjanja pa je bival v mestu L. (Kronski 1992: 10–11). Uvodna arija Aaron v življenju nikdar ni bil tako miren kakor med ustvarjanjem Divjanja. Nemiren je bil prej, potem pa nič več. Spominja se prijatelja Landermana, že davno mrtvega, ki pa bo vseeno prisoten v Divjanju. Vse dogajanje v Divjanju je seveda izmišljeno (Kronski 1992: 12–14). Prvo dejanje Z Landermanom sta se zbližala, ker sta bila oba pisatelja, čas pa sta preživljala s popivanjem. Aaron se je v Ljubljani strašno dolgočasil, dokler ga ni spoznal. Ob pijači sta si pripovedovala tragične zgodbe (Kronski 1992: 16).

Ob še eni pijani noči Aaron na glas razmišlja o Lajki in krutosti življenja, kar ga spodbudi, da se po daljšem izogibanju vojaškega roka prijavi k vojakom. Landerman je jezen nanj, a ga vseeno pospremi. Vstopita in se najavita pri tovarišu Sovarju, ki Aarona že dobro pozna. Aaron reče, da bi rad šel čim prej k vojakom, Sovar ga napoti na zdravniški pregled in mu zatrdi, da bo odšel že čez štirinajst dni, če ga opravi (Kronski 1992: 17–20). Aaron končno doume globino situacije in z Landermanom v tišini odideta (Kronski 1992: 20–21).

Aaron se sam odpravi v ostudno vojaško bolnišnico, ki pa je tako grozna, da gre raje v bližnji bife na pijačo. Po štirih dvojnih travaricah ima končno dovolj poguma, da gre v bolnišnico. Pri vhodu se spre s stražarjem, ki pa ga nenazadnje le napoti v pravo smer (Kronski 1992: 21–23).

Ko končno najde pravo sobo, tam med čakanjem na zdravnika razjezi še pomočnika in navzoče oficirje. Zdravnik ga pregleda in se odloči, da ni v dovolj dobri formi za vojsko, pa še pijan je. Oficirji ga zaradi ugovarjanja želijo poslati na vojaško sodišče, zdravnik pa zatrdi, da bodo stvar uredili, in ga pošlje domov (Kronski 1992: 24–27).

Vrne se v bife, kjer nadaljuje s pitjem, nato se odpravi v gostilno, kjer spije še več. Na poti domov sreča Jasno, svoje dekle, in ji pove, da odhaja v London. Jasna mu ne verjame in gre na srečanje folklornikov, Aaron pa se pridruži Landermanu v gostilni. Tam ga prosi za njegovo vozovnico za London, da bi jo lahko pokazal Jasni kot dokaz, da zares odhaja (Kronski 1992: 27–30).

Mine nekaj časa, bliža se silvestrovo, Landerman je odpotoval, Aaron pa naj bi novo leto preživel z Jasno na isti način kot prejšnje, ko ga je že enkrat zapustila. Večerjata torej v isti gostilni kot lani, Aaron ogromno pije in Jasni recitira pesem. Po tem gresta na grad, kjer ji Aaron zopet pove, da gre v London, in ji tokrat pokaže še karte. Pospremi jo domov, kjer se dokončno razideta (Kronski 1992: 30–39).

Aaron naroči taksi in se odpelje do stanovanja dr. Noja. Dr. No ga sprejme na zabavo, kjer je več transspolnih oseb, ki Aarona motijo, zlasti “Andrej ali Andreja, kakor vzameš” (Kronski 1992: 40), ki mu nemudoma plane okrog vratu. Aaron prosi za viski, pije in se prepira z Andrejo in dr. Nojem, ki ga opozarjata, naj pije zmerno. Ko je že precej pijan, vsem zbranim pove za svoj razhod z Jasno in tarna o svojem tragičnem življenju, nato bruha in izgubi zavest. Ko se zbudi, hoče spet piti, česar mu dr. No ne pusti, zato jezno odide (Kronski 1992: 39–45).

Aaron prejme Sovarjevo pismo, naj se 10. januarja zglasi v vojašnici v mestecu S., nato pa se odpravi do penziona, kjer zahteva sobo. Sicer biva pri Landermanu kot podnajemnik, a za silvestrovo ne želi biti sam doma. V penzionu mu za eno noč sobe ne želijo oddati, ker pa nima pomembnejših opravkov, povabi moža na recepciji na pijačo. Ko se začne dolgočasiti, se odpravi v trgovino, kjer kupi štiri steklenice travarice in zavitek cigaret, nato pa se napoti v Cukrarno (Kronski 1992: 45–49).

V Cukrarni dobi ležišče v skupni spalnici. Usede se na posteljo in odpre steklenico travarice, ko se mu približa berač Silvo. Skupaj pijeta in Silvo se pritožuje čez politiko. Čez nekaj časa v sobo vstopijo prostitutke Ančka, njena sovražnica Valerija in pa Gerta z dvema moškima. Za njimi pride še Wagner, ki mu Ančka ukaže, naj igra harmoniko. Ob glasbi plešejo in se zabavajo, dokler se Ančka in Valerija ne začneta prepirati. Spustita se v pretep, ki ga razdre Gerta, okara ju in obe se spustita v joka polno opravičevanje. Valerija se počuti krivo, steče ven in se vrže v Ljubljanico. Aaron pobere svojo zadnjo steklenico in odšepa do Jasnine stolpnice (Kronski 1992: 49–61).

Ko dokonča steklenico in zavitek cigaret se vrne v Landermanovo stanovanje, kjer ga naslednje jutro zbudi Landerman sam. Pove mu, kako je preživel silvestrovo, nato pa se odpravita v kavarno na vrhu Nebotičnika na pivo, kjer mu prebere eno izmed svojih pijanih pesmi. Dni po novem letu pijančujeta in Aaron se ne zglasi v vojašnici, dokler nekega večera ne sreča Jasne in se odloči, da gre na naslednji vlak (Kronski 1992: 61–65).

Drugo dejanje Aarona na vlaku zbudi železničar, ki ga hkrati opomni, da sta prejšnji večer skupaj spila steklenico travarice in dokončala zavojček cigaret. Ker mu je zmanjkalo zalog, se Aaron odpravi do kolodvorske restavracije, kjer naroči dvojno travarico in mrzlo pivo. Kupi nove cigarete in se ustavi v baru, kjer ponovi prejšnje naročilo in natakarja vpraša, kako priti do mesteca S. Ko prispe, ga pričakata dva vojaka, ki naj bi ga peljala do vojašnice, a ju prepriča, da gredo najprej na pijačo. Zlaže se jima, da igra rokomet, in se jima s tem priljubi, saj potrebujeta še enega igralca za ekipo. Uspe ju prepričati, da namesto njega v vojašnico skrivaj prineseta dve steklenici travarice in zavitek cigaret, ki jih je kupil (Kronski 1992: 67–74).

Končno prispejo v vojašnico, kjer Aaron filozofira o smislu vojaškega poklica, dokler se ne najavi pri dežurnem oficirju, ki popiše njegove podatke. Oficir hitro ugotovi, da ima Aaron zaničljivo mnenje o komunistih, in ga ukaže odvesti. Vojak, ki ga odvede, Karlo, mu pove, da ni bil kaznovan, ker je Slovenec. Odpelje ga v celico s tuši in mu da uniformo (Kronski 1992: 75–81).

Karlo ga odpelje do njegove postelje, kjer Aaron takoj vzpostavi slab odnos z ostalimi vojaki, nato pa Karlu reče, da sta mu dva vojaka ukradla zdravila, in poizve, kje bi ju lahko našel. Zdravila so seveda travarica in zavoj cigaret. Aaron tako preživi večer s starejšimi vojaki in jim pijano recitira svojo poezijo (Kronski 1992: 81–86).

V pijanem snu ga obišče oče Eli, ki ga je Aaron strašno vesel, oče je namreč že več let mrtev. Zbudi se in odtava na hodnik, kjer Karla vpraša, ali ga je videl, nato pa tava dalje na dvorišče in kliče očeta. Ko spozna, da očeta ni tam, se vrne k svojemu ležišču. Ko se naslednjič zbudi, se nanj dere Karlo, sam pa ima groznega mačka (Kronski 1992: 86–91).

Aaron na fizično aktivnost ni pripravljen, ker je alkoholik. Zaradi njegovega groznega stanja ga pošljejo v ambulanto, kjer mu zdravnik da zdravila in napotnico za nevropsihiatra. Pusti mu oditi, še prej pa mu zapove, naj ne pije. Pri kosilu Aaron naroči več piv, pri čemer ga zasači podporočnik Petrović in ga odpelje k majorju Mrlji (Kronski 1992: 91–96).

Mrlja ga zaslišuje o pismih, ki jih je pošiljal in prejemal iz tujine, ter o njegovem odnosu do armade in komunizma. Zapleteta se v dolgo debato, v kateri Aaron kritizira njihovo armado in nasploh vse, Mrlja pa sprevidi, da je Aaron brezupen, in mu pusti oditi. Zaradi nesprejemljivega vedenja in pijanosti mu Petrović na poti ven zagrozi z vojaškim sodiščem (Kronski 1992: 96–107).

Spet je na svojem ležišču in se spominja na Jasno in Landermana. Odide ven in skuša splezati čez ograjo, kar mu prepreči stražar, ki pa se mu odloči pomagati, ko mu Aaron pove, da gre po žganje. Odpravi se v mesto in hitro najde krčmo, kjer ga hitro ogovorijo štirje možje, Brko, Mrki, Suhi in Tihi. Skupaj pijejo in četverica mu obljubi, da bodo poskrbeli, da ne bo imel težav v vojašnici, nato pa ga pijanega odpeljejo s sabo (Kronski 1992: 107–114).

Spravijo ga v vozilo, vozijo se po ovinkasti poti do zanemarjene hiše vrh hriba. V hiši Brko razkrije, da so ustaši, želijo pa, da bi Aaron, kot slovenski intelektualec in antikomunist sodeloval z njimi. Aaronu je seveda za vse to vseeno, zanima ga le pijača, kar četverico razjezi, udarijo ga po glavi in privežejo na stol. Ko se zbudi, se reši iz vezi, ukrade revolver, ki je ležal na mizi, ustreli ustaše in pobegne. Nič od tega se seveda ni zares zgodilo, Aaronu ni uspelo niti splezati čez ograjo (Kronski 1992: 114–122).

Vrne se v vojašnico, a ker ni uspel priti do alkohola, zavije v menzo, kjer si postreže s pivom. Med popivanjem misli na Landermana in Jasno ter s črepinjo zapiše kratko pesem v omet. Napiše pismo Jasni, ga odnese v poštni nabiralnik in se vrne v menzo, kjer zaspi med napol praznimi zaboji s pivom. Zjutraj ga najdejo in odpeljejo k Škarpi, ki je takrat dežurni oficir. Škarpa ga skuša prepričati, naj se strezni in uredi, Aaron pa mu pokaže napotnico za nevropsihiatra in prosi za požirek ali dva. Škarpa mu razočaran da žganje in ga pošlje stran (Kronski 1992: 122–127).

Končno gre k nevropsihiatru, ki ga napoti na komisijski pregled, nato pa mu zagotovi, da ga bodo poslali domov. Še zadnjih nekaj dni životari pri vojakih, nato pa je končno odpuščen (Kronski 1992: 127–130).

Finale Aaron je spet pri Jasni, ko vidi privid Sørena Kierkegaarda, ki mu razloži, da Jasne ne ljubi zares, temveč ostaja z njo, ker mu njun odnos daje navdih za pisanje. Aaron se za to ne zmeni, saj ga je Jasna pravkar zapustila. Pije v kavarni Union, sam, Landerman je namreč odšel, ko se mu pridruži dr. No in ga povabi v kino (Kronski 1992: 132–133).

Zaključni spev Aaron je zelo divjal, a zdaj je miren in se zazira v prihodnost. Pred njim so novi časi, brez vojne. Ali bo zdržal v tem dolgem miru? (Kronski 1992: 134)

Kritika »Avtorjev nekoliko privzdignjen, metaforičen jezik se še ne hrani iz potrebe po osmišljanju konkretnega, banalnega in zavoženega sveta, in je zato nekoliko apriorističen. S tem pa onemogoča tisto, kar se mu je posrečilo v VRAŽJEM GLASU, namreč bralčevo polno komunikacijo s tekstom, ki, hočemo ali nočemo, vedno temelji v čustvu.« (Rožanc 1992)

»Vojaščina Kronskega je zanimiva in ilustrativna, polna odličnih domislic in gagov (seveda ob upoštevanju dragocenosti negativne človeške izkušnje), pripoved končno steče - in ravno zato še tolikanj bolj spravi v zagato uvodni del.« (Vrhovnik 1993: 96)

Viri in literatura

Marjan Rožanc. [Spremna beseda na zavihkih ščitnega ovitka.] Aaron Kronski. Divjanje ali Junak našega časa: opera triler. Grosuplje: Mondena, 1992. Tone D. Vrhovnik. Aaron Kronski: Divjanje ali junak našega časa: opera triler. Literatura 5/22 (1993). 95–96.