thumb|right|270px|Grad Redwood v grofiji Tipperary so zgradili Normani, kasneje pa je bil v posesti pravniške družine MacEgan in pod njimi služil kot šola irskega prava
Zgodnjeirsko pravo (zgodovinsko Féineachas, slovensko Svobodnjaštvo ali Dlí na Féine, slovensko Zakonik svobodnjakov), imenovano tudi brehonsko pravo (iz staroirske besede 'breithim', 'sodnik'), je bila zbirka zakonov, ki so urejali vsakdanje življenje v zgodnji srednjeveški gelski Irski. Zakone je delno zasenčila invazija anglonormanov leta 1169, v 13. stoletju pa so doživeli ponovni razcvet v večini Irske in soobstajali vzporedno z angleškim običajnim pravom. V 17. stoletju je sčasoma prevladalo angleško pravo.https://www.courts.ie/history-law-ireland Zgodnjeirsko pravo je bilo pogosto pomešano s krščanskim vplivom in pravnimi inovacijami. Irski posvetni zakoni so stoletja obstajali vzporedno in občasno v nasprotju s kanonskim pravom in angleškim običajnim pravom, ki je bilo na Irskem prvič uvedeno v 12. stoletju.
Zakoni so bili civilni in ne kazenski zakonik. Ukvarjali so se s plačilom odškodnin za povzročeno škodo ter premoženjskimi zadevami, dedovanjem in pogodbami. Koncept državne kazni za kazniva dejanja je bil zgodnjim irskim pravnikom tuj. Zakoni kažejo, da je bila Irska v zgodnjem srednjem veku hierarhična družba, ki je zelo skrbno opredelila družbeni status posameznika ter z njim povezane pravice in dolžnosti ter odnose med gospodo in njihovimi podložniki in tlačani.
Posvetna pravna besedila Irske je uredil D. A. Binchy v svojem Corpus iuris Hibernici (Irsko pravo) v šestih zvezkih. Najstarejše ohranjene pravne razprave so bile prvič zapisane v 7. stoletju in zbrane v 8. stoletju.
Izvor Zgodnjeirsko pravo je bilo sestavljeno iz zbranih odločitev brehonov – sodnikov, ki so se v celoti prenašale z ustni izročilom. Nekatere od teh zakonov so prvi zapisali krščanski duhovniki. Najstarejša zapisana teorija je v predgovoru k Senchas Már. Po tem besedilu je po težkem sodnem procesu, v katerega je bil vključen tudi sveti Patrik, svetnik sam nadziral mešanje domačega irskega in cerkvenega prava. Predstavniki posameznih skupin so zrecitirali zakone, povezane z njihovo skupino, ti pa so se zapisali in zbrali v Senchas Már. Vsi zakoni, ki so bili v nasprotju s cerkvenimi, so bili nadomeščeni s cerkvenimi.
Ena od zgodb pripoveduje, da je pravo prešlo iz pristojnosti pesnikov, "katerih govor je bil temačen in nerazumljiv", v pristojnost posamezne skupine, ki je bila zanj zainteresirana. Zgodba je izjemno vprašljiva, saj je bila napisana veliko stoletij po dogodkih, ki jih opisuje, in napačno datirala zbirko Senchas Már v čas svetega Patrika. Zgodovinarji so namreč ugotovili, da je bil Senchas Már zbran v 8. stoletju, torej vsaj tri stoletja po času svetega Patrika. Nekatere ideje v zgodbi so morda pravilne, sodobni zgodovinarji pa so predlagali, da so bili irski pravniki stranska veja razreda pesnikov, ki je ohranjala zakone. Po podatkih v Letopisih Ulstra bil Senchas Már napisan leta 438.
Nekaj časa, zlasti zaradi dela D. A. Binchyja, so zakoni veljali za konzervativne in uporabne predvsem za rekonstrukcijo zakonov in običajev protoindoevropejcev, tako kot so jezikoslovci rekonstruirali protoindoevropski jezik. Zgodovinarji so na primer opazili podobnosti med irskimi in indijskimi običaji postenja in metodami sramotenja prestopnika, da bi izterjali dolg ali zahtevali popravilo krivice. Druge pravne institucije, pomembne v zgodnjem irskem pravu, a tuje večini sodobnih pravnih sistemov, kot je uporaba poroštva, so veljale za zapuščino iz prejšnjih obdobij. V zadnjem času so zgodovinarji začeli dvomiti v takšne zaključke. Čeprav le malo zgodovinarjev trdi, da je celotno irsko pravo nastalo pod cerkvenim vplivom, so danes veliko bolj previdni glede tega, kaj je zapuščina in kaj so kasnejši vplivi. Določen pravni koncept je na osnovi sorodnosti irskih pravnih izrazov z izrazi v drugih keltskih jezikih še vedno mogoče pripisati preteklosti, čeprav to ne dokazuje, da se praksa, ki jo opisuje pravni izraz, ni spremenila.
Danes se domneva, da irski pravni sistem vsebuje nekaj zgodnjega prava, na katerega je vplivala cerkev, in prilagoditev, ki so jih odobrili irski pravniki. Kako veliko vlogo pri ustvarjanju pravnih besedil je imel vsak od teh vidikov, je težko reči. Dokazi puščajo obsežen prostor za razpravo.
Znanstveniki so v zadnjem času ugotovili, da številni pravni izrazi izvirajo iz obdobja pred ločitvijo keltskih jezikov, saj so ohranjeni tako v staroirščini kot v valižanskih pravnih besedilih. Po drugi strani to seveda ne velja za nedvomni dokaz, da so prakse, ki jih opisujejo takšni izrazi, ostale nespremenjene ali celo izvirajo iz istega obdobja kot sami izrazi.
Drug pomemben vidik pri obravnavi izvora je, da zgodnja irska pravna besedila niso vedno dosledna. Zgodnje irsko pravo je, tako kot stara irska gelščina, izjemno standardno na otoku, ki je bil sicer brez osrednje oblasti. Natančna analiza je kljub temu razkrila nekaj razlik. Razlike tako v slogu kot vsebini so še posebej opazne med dvema glavnima znanima pravnima šolama, tistima, ki sta ustvarili Bretha Nemed in Senchas Már.
Materialno pravo Položaj ženske in zakonska zveza Na status žensk v srednjem veku kaže sistem častnih položajev. Tipična ženska je bila izključena iz tega sistema in imela enak položaj kot otroci, duševni bolniki, sužnji in ostali. V sistemu je bilo kljub temu veliko izjem. Status se je na primer lahlo pridobil z dedovanjem in nekatere ženske so se povzpele na vodilne položaje, na primer na položaje sodnic. Brehonski zakoni med sedanjimi poznavalci slovijo kot precej napredni v obravnavi žensk. Nekateri jih celo opisujejo kot zakone, ki so zagotavljali enakost med spoloma.
Zakoni na splošno odražajo patriarhalno in patrilinearno družbo, v kateri so pravila dedovanja temeljila na moški nasledstveni liniji. Včasih se je domnevalo, da so patriarhalni elementi zakonov posledica vpliva kanonskega prava in/ali kontinentalne prakse, ki je izpodrivala starejšo, bolj egalitarno staro keltsko tradicijo. Trditev temelji predvsem na domnevah, saj jo podpira malo trdnih dokazov.C. E. Meek and K. Simms, The Fragility of Her Sex: Medieval Irish Women in their European Context, str. 25. Cáin Adomnáin, krščanski zakonik, ki ga je leta 697 razglasila sinoda v Birru, je želel dvigniti status žensk tistega obdobja, vendar je njegov dejanski učinek neznan. Ne glede na to so imele ženske, čeprav je bila irska družba po brehonskih zakonih v glavnem moška, večjo svobodo, neodvisnost in pravice do lastnine kot v drugih evropskih družbah tistega časa. Premoženje moških in žensk je bilo ločeno.
Zakoni o zakonski zvezi so bili zelo zapleteni. Obstajalo je veliko načinov za združevanje gospodinjstev in premoženja in nato za njihovo delitev, če je prišlo do sporov. Ločitev je bila možna iz več razlogov, tudi zaradi nezmožnosti imeti otroke. Premoženje se je po razvezi zakona razdelilo glede na prispevek vsakega zakonca k gospodinjstvu. Mož je imel po zakonu dovoljenje udariti ženo, da bi jo "popravil", če pa je udarec pustil sledi, je bila žena upravičena do odškodnine v višini svoje dote in dobila pravico do ločitve. S premoženjem gospodinjstva ni bilo mogoče razpolagati brez soglasja obeh zakoncev.
Poligamija je bila dopustna in urejena z zapletenimi predpisi. Kasneje je bila upravičena s sklicevanjem na Staro zavezo, vendar so ji cerkvene oblasti nasprotovale.
Po zahodnem katoliškem cerkvenem pravu so bile ženske še vedno v veliki meri podrejene svojim očetom ali možem in običajno niso smele nastopati kot priče, saj je njihovo pričevanje veljalo za "pristransko in nepošteno".
Kraljevanje Znanstveniki so odkrili kar nekaj informacij o delovanju irskega kraljestva, vendar je relativno malo teh informacij povezanih z zgodnjimi irskimi zakoni. Zelo malo gradiva se je ohranilo zlasti o praksah nasledstva, ki so bile rekonstruirane kot sistem tanistike. Del razprave Senchas Már o statusu kralja je bil očitno posvečen nasledstvu, vendar se ga je ohranilo le malo. Večino zgodnjega gradiva o nasledstvu je zbral Domhnal O'Davoren v 16. stoletju.Jaski 2013, Prilogi 1 in 2 Druga opazna značilnost je, da zakoni nikoli ne omenjajo visokega kralja Irske s sedežem v Tari. Prav tako zakoni le enkrat omenjajo prakso, da posamezniki niso upravičeni do kraljevanja, če so poškodovani, kar je očitno zlasti v irski mitologiji. Ta omemba je le naključna, povezana s predpisom o odškodnini za pike čebel. V pravni razpravi Bechbretha je zgodba o kralju Cáechu, ki je bil odstavljen, ker ga je oslepila čebela.
Precej gradiva o kraljih se nanaša na njihov položaj znotraj irskih statusnih zakonov. Kralj je bil uvrščen na vrh družbene lestvice, a je ta družbeni položaj delil s škofi in najviše rangiranimi pesniki. V statusnih razpravah so omenjene tri stopnje kraljev. Rí benn (kralj vrhov), ki je drugje opredeljen kot rí túaithe (kralj [enega] túatha), je bil pod rí buidenom, ki je opredeljen z rí túath (kralj [več] túathov). Najvišji je bil rí bunaid cach cinn (najvišji kralj vseh posameznikov), znan tudi kot rí ruirech (kralj nadrejenih) in rí cóicid (kralj province).Binchy 1979, str. 104–105
Kralji so do neke mere delovali kot izvršitelji zakona. Medtem ko so drugi kralji v Evropi lahko razglašali zakone, na primer Alfred Veliki in njegov Zakonik, so irski kralji imeli za to zelo malo pooblastil. Lahko so le delovali v pravnem sistemu, ki ga je ustvarila cerkev. S Cáin Adomnáin so povezana imena mnogih kraljev, ki so očitno sprejeli in izvrševali ta zakon. Kralj je lahko v izrednih razmerah izdal začasni zakon, ki pa na noben način ni mogel postati trajen. Kralji so delovali tudi kot sodniki, čeprav je obseg njihove moči v primerjavi z močjo poklicnih pravnikov predmet razprav. Koliko so kralji sami odločali in koliko so morali upoštevati poklicne nasvete, še vedno ni povsem jasno. Zdi se, da kralji niso bili sodniki v vseh primerih, in da so v nekaterih primerih razsojali izključno poklicni pravniki.
Ena od tem, ki so jo obravnavali zakoni, je bila vloga kralja v preostalem pravnem sistemu. Kralj ni smel biti nad zakonom, nekatere določbe pa so veljale posebej zanj. Ker je bil kralj najmočnejši posameznik in tisti z najvišjo častjo na nekem območju, je bilo proti njemu težko uveljaviti zakon. Čeprav bi bilo morda mogoče ukrepati proti kralju kot proti kateremu koli drugemu, so imeli zakoni tudi inovativno rešitev za to zagato. Namesto da bi uveljavljali zakon neposredno proti kralju, so ga uveljavljali proti nekomu, ki je bil odvisen od kralja. Imenovali so ga aithech fortha (namestnik hudobca), kralj pa je bil odgovoren za povračilo nadomestnemu hudobcu.
Zakoni so določali tudi nekaj primerov, v katerih je kralj izgubil svojo čast. Mednje so spadali opravljanje dela navadnega meščana, gibanje brez spremstva in izkazovanje strahopetnosti v bitki. Ob tem spet ni jasno, kako pogosto so se takšne določbe upoštevale.
Zakoni so določali tudi to, kako naj kralj uredi svoje življenje in posesti ter koliko posameznikov naj bo v njegovem spremstvu. Críth Gablach navaja zelo shematiziran in nerealističen opis tega, kako naj kralj preživlja svoj teden: nedelja je za pitje piva, ponedeljek za sojenje, torek za igranje fidchella, sreda za lov s psi, četrtek za spolnonost, petek za dirke s konji in sobota za sojenje. Razlika med soboto in ponedeljekom ni jasna.Binchy 1979, str. 21, 37, 105
Status V uvodu v Senchas Már je zaznamek, da je imel svet pred nastankom tega besedila številne težave, ker so bili vsi ljudje enaki. Za zgodnjo irsko krščansko družbo je bila značilna neenakost, zapisana na mnogih mestih v zgodnjih irskih zakonih.