Aprila 1815 je vulkan Tambora, ki je na otoku Sumbava v današnji Indoneziji (takrat del Nizozemske Vzhodne Indije), izbruhnil v tem, kar danes velja za najmočnejši vulkanski izbruh v zabeleženi človeški zgodovini.* Hägerdal, Hans (2017), Held's History of Sumbawa. Amsterdam: Amsterdam University Press, p. 19-20, 141–2. Ta izbruh z vulkanskim eksplozivnim indeksom (VEI) 7 je v ozračje izvrgel 37–45 km3 materiala, in je bil najnovejši potrjeni izbruh VEI-7.

Čeprav je izbruh vulkana Tambora dosegel siloviti vrhunec 10. aprila 1815,Earth Observatory se je v naslednjih šestih mesecih do treh letih pojavilo povečano parjenje in manjši freatični izbruhi. Pepel iz izbruha se je razpršil po svetu in znižal globalne temperature v dogodku, ki je bil včasih znan kot Leto brez poletja leta 1816. To kratko obdobje pomembnih podnebnih sprememb je sprožilo ekstremne vremenske razmere in neuspeh letine na mnogih območjih po svetu. Več podnebnih vplivov je sovpadalo in medsebojno delovalo na sistematičen način, ki ga po nobenem drugem velikem vulkanskem izbruhu od zgodnje kamene dobe niso opazili.

Kronologija izbruha

Gora Tambora je pred letom 1815 doživela več stoletij mirovanja, kar je povzročilo postopno ohlajanje magme v zaprti magmatski komori. Znotraj komore na globinah med 1,5 in 4,5 km je med ohlajanjem in kristalizacijo magme prišlo do raztapljanja tekoče magme pod visokim tlakom. V komori je bil ustvarjen nadtlak približno 4000–5000 barov, temperatura pa se je gibala od 700 do 850 °C. Leta 1812 je vulkan začel bobneti in ustvaril temen oblak.

5. aprila 1815 se je zgodil velikanski izbruh, ki mu je sledil gromozanski zvok detonacije, ki so ga slišali v Makasarju na Sulaveziju, 380 km stran, Bataviji (danes Džakarta) na Javi, 1260 km stran, in Ternateju na Moluških otokih, 1400 km stran. Zjutraj 6. aprila je v vzhodni Javi začel padati vulkanski pepel, šibki zvoki detonacije pa so trajali do 10. aprila. Kar je bilo sprva domnevno streljanje iz topov, se je 10. aprila slišalo v Trumonu na Sumatri, več kot 2600 km stran., cited by Oppenheimer (2003). Nove analize in uskladitve datumov kažejo, da se je bobnenje vulkana Tambora slišalo še dlje v Nong Khaiju, 3352 km stran, Vientianeu, 3368 km stran, in morda Mukdahanu, 3117 km stran.

Okoli 19. ure 10. aprila so se izbruhi okrepili. Trije oblaki so se dvignili in združili. Celotna gora se je spremenila v tekočo maso 'tekočega ognja'. Okoli 20. ure je začel deževati plovec s premerom do 20 cm, okoli 21.00–22.00 pa pepel. Kmalu zatem je sledil silovit vrtinec, ki je zadel vas Saugur (danes Sangar), podrl skoraj vse hiše in v zrak odnesel vse, na kar je naletel, vključno z velikimi drevesi. Piroklastični tokovi so se z gore zlivali v morje na vseh straneh polotoka, izbrisali vas Tambora in prizadeli skupno površino približno 874 km2. Zmeren cunami je 10. aprila prizadel obale različnih otokov v indonezijskem arhipelagu, višina pa je bila do 4 m v Sanggarju okoli 22. ure. Pred polnočjo so v Besukiju na Vzhodni Javi poročali o cunamiju, visokem od 1 do 2 m, na Moluških otokih pa o cunamiju, visokem 2 m. Skupno število smrtnih žrtev, povezanih s cunamijem, je ocenjeno na približno 4600. Glasne eksplozije so se slišale do naslednjega večera, 11. aprila. Pepel se je razširil vse do Zahodne Jave in Južnega Sulavezija. V Bataviji je bil opazen vonj po dušiku, močno deževje z okusom tefre pa je ponehalo med 11. in 17. aprilom.

Ocenjena VEI eksplozije je bila 7. Izbruhanih je bilo približno 41 km3 piroklastičnega trahiandezita, ki je tehtal približno 10 milijard ton. Za seboj je pustil kaldero s premerom 6–7 km in globino 600–700 m. Gostota padlega pepela v Makasarju je bila 636 kg/m3. Pred eksplozijo je bila najvišja višina gore Tambora približno 4300 m, zaradi česar je bila to ena najvišjih gora v indonezijskem arhipelagu. Eksplozija je znižala višino vrha za približno tretjino, na le 2851 m.

Izbruh vulkana Tambora leta 1815 je največji opaženi izbruh v zabeleženi zgodovini, kot je prikazano v spodnji tabeli. Eksplozijo je bilo slišati vsaj 2600 km stran in morda več kot 3350 km stran, pepel pa je padel vsaj 1300 km stran.

Posledice Vsa vegetacija na otoku je bila uničena. Izruvana drevesa, pomešana s pepelom plovca, so bila odplaknjena v morje in so oblikovala splave, široke do pet km. Med 1. in 3. oktobrom sta britanski ladji Fairlie in James Sibbald približno 3600 km zahodno od Tambore naleteli na obsežne splave plovca. Oblaki gostega pepela so 23. aprila še vedno prekrivali vrh. Eksplozije so prenehale 15. julija, čeprav so emisije dima opazili še 23. avgusta. Aktivnost se je nadaljevala avgusta 1819 – majhen izbruh s 'plameni' in bučnimi popotresnimi sunki je veljal za del izbruha leta 1815. Ta izbruh je bil zabeležen z magnitudo 2 po lestvici VEI.

Erupcijski steber je dosegel stratosfero na višini več kot 43 km. Bolj grobi delci pepela so se usedli en do dva tedna po izbruhih, drobnejši delci pepela pa so ostali v ozračju od nekaj mesecev do nekaj let na višinah od 10 do 30 km. Vzdolžni vetrovi so te drobne delce širili po vsem svetu in ustvarjali optične pojave. Med 28. junijem in 2. julijem 1815 ter 3. septembrom in 7. oktobrom 1815 so v Londonu pogosto opazovali dolge in briljantno obarvane sončne zahode in mrak. Sijaj mraka je bil običajno oranžen ali rdeč blizu obzorja, zgoraj pa vijoličen ali rožnat.

Ocenjeno število smrtnih žrtev se razlikuje glede na vir. Zollinger (1855) navaja število neposrednih smrti na 10.000, verjetno zaradi piroklastičnega toka. Na Sumbavi je 18.000 ljudi umrlo od lakote ali bolezni. Na Lomboku je zaradi bolezni in lakote umrlo približno 10.000 ljudi., cited by Oppenheimer (2003). Petroeschevsky (1949) je ocenil, da je bilo na Sumbavi ubitih približno 48.000 ljudi, na Lomboku pa 44.000.Petroeschevsky (1949): A contribution to the knowledge of the Gunung Tambora (Sumbawa). Tijdschrift van het K. Nederlandsch Aardrijkskundig Genootschap, Amsterdam Series 2 66, 688–703, cited by Oppenheimer (2003). Stothers leta 1984 in več drugih avtorjev so sprejeli Petroeschevskyjevo trditev o skupno 88.000 smrtnih žrtvah. Vendar pa je članek v reviji iz leta 1998, ki so ga napisali J. Tanguy in drugi, trdil, da so Petroeschevskyjeve številke neutemeljene in temeljijo na nesledljivih virih. Tanguyjeva revizija števila smrtnih žrtev je temeljila na Zollingerjevem delu na Sumbavi več mesecev po izbruhu in na zapiskih Thomasa Rafflesa. Tanguy je poudaril, da je bilo na Baliju in Vzhodni Javi morda še več žrtev zaradi lakote in bolezni. Njihova ocena je bila 11.000 smrtnih žrtev zaradi neposrednih vulkanskih učinkov in 49.000 zaradi lakote in epidemičnih bolezni po izbruhu. Po podatkih Clivea Oppenheimerja je bilo skupno najmanj 71.000 smrtnih žrtev. Reid je ocenil, da je na Sumbavi, Baliju in drugih lokacijah zaradi neposrednih in posrednih učinkov izbruha umrlo 100.000 ljudi.Anthony Reid, 'Lessons of Tambora ignored, 200 years on', 25 April 2015, East Asia Forum, Australian National University, accessed 27 April 2015.

Motnje globalnih temperatur Izbruh je povzročil vulkansko zimo. Poleti 1816 na severni polobli so se globalne temperature ohladile za 0,53 °C. Ta ohladitev je neposredno ali posredno povzročila 90.000 smrtnih žrtev. Izbruh vulkana Tambora je bil največji vzrok za to podnebno anomalijo. Medtem ko je bilo leta 1815 še drugih izbruhov, je Tambora razvrščena kot izbruh VEI-7 s stebrom, visokim 45 km, ki zasenči vse ostale za vsaj en velikostni red.

VEI se uporablja za količinsko opredelitev količine izvrženega materiala, pri čemer je VEI-7 100 km3. Vsaka indeksna vrednost pod to je za en velikostni red (kar pomeni desetkrat) manjša. Poleg tega se je izbruh leta 1815 zgodil med Daltonovim minimumom, obdobjem nenavadno nizkega sončnega sevanja. Vulkanizem igra veliko vlogo pri podnebnih spremembah, tako lokalno kot globalno. To ni bilo vedno razumljeno in v znanstvene kroge ni vstopilo kot dejstvo, dokler izbruh Krakatava leta 1883 ni nebo obarval oranžno.

Obseg vulkanskega izbruha bo določil pomen vpliva na podnebje in druge kemične procese, vendar bo sprememba izmerjena tudi v najbolj lokalnih okoljih. Ko vulkani izbruhnejo, izbruhnejo ogljikov dioksid (CO2), vodo, vodik, žveplov dioksid (SO2), vodikov klorid, vodikov fluorid in številne druge pline (Meronen et al. 2012). CO2 in voda sta toplogrednega plina, ki predstavljata 0,0415 odstotka oziroma 0,4 odstotka ozračja. Njun majhen delež prikriva njuno pomembno vlogo pri lovljenju sončnega sevanja in njegovem ponovnem sevanju nazaj na Zemljo.

Globalni učinki

Izbruh leta 1815 je v stratosfero sprostil SO2, kar je povzročilo globalno podnebno anomalijo. Različne metode so ocenile maso izvrženega žvepla med izbruhom: petrološka metoda, optična meritev globine na podlagi anatomskih opazovanj, in metoda koncentracije sulfata v polarnem ledenem jedru z uporabo jeder iz Grenlandije in Antarktike. Številke se razlikujejo glede na metodo in segajo od 10 do 120 milijonov ton.

Na severu so spomladi in poleti leta 1815 na severovzhodu Združenih držav Amerike opazili vztrajno 'suho meglo'. Megla je pordela in zatemnila sončno svetlobo, tako da so bile sončne pege vidne s prostim očesom. Niti veter niti padavine niso razpršile 'megle'. Identificirana je bila kot stratosferska sulfatna aerosolna tančica. Poleti 1816 so države na severni polobli utrpele ekstremne vremenske razmere, poimenovane Leto brez poletja. Povprečne globalne temperature so se znižale za približno 0,4 do 0,7 °C, kar je dovolj, da je povzročilo znatne kmetijske težave po vsem svetu. 4. junija 1816 so poročali o zmrzali v zgornjih predelih New Hampshira, Maina (takrat del Massachusettsa), Vermonta in severnega New Yorka. 6. junija 1816 je sneg zapadel v Albanyju v New Yorku in Dennysvillu v Mainu. 8. junija 1816 naj bi bila snežna odeja v Cabotu v Vermontu še vedno visoka 46 cm. Takšne razmere so trajale vsaj tri mesece in uničile večino kmetijskih pridelkov v Severni Ameriki. Kanada je tisto poletje doživela ekstremno mrzlo odejo. V bližini mesta Québec se je od 6. do 10. junija 1816 nabralo 30 cm snega.

Drugo najhladnejše leto na severni polobli od okoli leta 1400 je bilo 1816, in to je bilo najhladnejše desetletje v zgodovini. To je bila posledica izbruha vulkana Tambora leta 1815 in morda še enega izbruha VEI-6 konec leta 1808. Anomalije temperature površja poleti 1816, 1817 in 1818 so bile -0,51 °C, -0,44 °C in -0,29 °C. Deli Evrope so doživeli tudi bolj nevihtno zimo.

Ta podnebna anomalija je bila kriva za resnost epidemij tifusa v jugovzhodni Evropi in vzdolž vzhodnega Sredozemskega morja med letoma 1816 in 1819. Podnebne spremembe so motile indijske monsune, povzročile tri neuspešne žetve in lakoto ter prispevale k širjenju novega seva kolere, ki je leta 1816 izviral iz Bengalije.Peterson, Doug LAS News (Spring 2010) University of Illinois at Urbana-Champaign p. 11. V Novi Angliji je pozimi 1816–1817 poginilo veliko živine. Nizke temperature in močno deževje so povzročile neuspešno letino na Britanskem otočju. Družine v Walesu so kot begunci prepotovale dolge razdalje in prosile za hrano. Lakota je bila razširjena na severu in jugozahodu Irske po neuspešni letini pšenice, ovsa in krompirja. Kriza je bila huda v Nemčiji, kjer so se cene hrane močno zvišale, v mnogih evropskih mestih pa so potekale demonstracije pred žitnimi tržnicami in pekarnami, ki so jim sledili nemiri, požigi in plenjenje. Bila je najhujša lakota v 19. stoletju.

Učinki vulkanizma Vulkanizem vpliva na ozračje na dva različna načina: kratkotrajno ohlajanje zaradi odbite insolacije in dolgoročno segrevanje zaradi povečanih ravni CO2. Večina vodne pare in CO2 se zbere v oblakih v nekaj tednih do mesecih, ker sta oba že prisotna v velikih količinah, zato so učinki omejeni. Domneva se, da je vulkanski izbruh leta 1809 morda prispeval tudi k znižanju globalnih temperatur.

Sklici

Zunanje povezave

DW Documentary, published October 23, 2019

Kategorija:Katastrofe leta 1815