Gulab Singh (21. oktober 1792 – 30. junij 1857) je bil prvi maharadža Džamuja in Kašmirja ter ustanovitelj dinastije Dogra. Prvotno poveljnik sikhovskega cesarstva se je v prvi anglo-sikhovski vojni postavil na stran Britancev in leta 1846 za kratek čas postal premier sikhovskega cesarstva. Istega leta je z Britanci podpisal Amritsarsko pogodbo, s katero je ustanovil državo Džamu in Kašmir pod suverenostjo Britanske Indije; ta pogodba je formalizirala prenos vseh zemljišč, ki so jih Sikhi odstopili Britancem v Lahorski pogodbi.

Zgodnje življenje levo|sličica|285x285_pik|Hribovska utrdba maharadže Gulaba Singha, risba iz leta 1846 Gulab Singh se je rodil 17. oktobra 1792 v hindujski družini Dogra Rajput. Njegov oče je bil Kišore Singh Džamval. Leta 1809 se je pridružil vojski Ranjita Singha in bil dovolj uspešen, da je zaslužil džagir v vrednosti 12.000 rupij in 90 konj.

Leta 1808 je po bitki pri Džamuju kraljestvo priključil Ranjit Singh. Ranjit Singh je imenoval guvernerja za upravljanje novo osvojenega območja, ki se je leta 1819 razširilo z priključitvijo Kašmirja s strani sikhovskih sil. Leta 1820 je Ranjit Singh v zahvalo za zasluge svoje družine in zlasti Gulaba Singha regijo Džamu podelil Kišoreju Singhu kot dedno lastnino.K. Jagjit Singh. "GULAB SINGH (1792-1857)". Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Retrieved 6 January 2017. Poleg njihovih izjemnih zaslug je tesna povezanost družine z regijo pohvalila Kišorejevo kandidaturo za lahorejski dvor.

Leta 1821 je Gulab Singh ujel osvojeni Radžouri od Radža Agarulah Khana in Kištwar od Radža Tegh Mohamad Singha (alias Saifullh Khan).Chhabra, G. S. (2005). Advance Study in the History of Modern India (Volume-2: 1803-1920). Lotus Press. ISBN 9788189093075. Istega leta je Gulab Singh sodeloval pri sikhovskem osvajanju Dera Ghazi Khana. Prav tako je ujel in usmrtil člana svojega klana, Miana Dida Džamvala, ki je vodil upor proti Sikhom. sličica|Kip Gulaba Singha v palači Amar Mahal v Indiji

Radža iz Džamuja levo|sličica|200x200_pik|Palača Mubarak Mandi maharadže Gulaba Singha na bregovih reke Tavi v Džamuju, sredi 19. stoletja Kišore Singh je umrl leta 1822, Gulaba Singha pa je njegov vrhovni vladar, Ranjit Singh, potrdil za radžo Džamuja.K. Jagjit Singh. "GULAB SINGH (1792-1857)". Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Retrieved 6 January 2017. Kmalu zatem je Gulab Singh od svojega sorodnika, odstavljenega Radža Džit Singha, dobil formalno izjavo o odpovedi.

Kot radža (generalni guverner/poglavar) Džamuja je bil Gulab Singh eden najmočnejših poglavarjev sikhovskega cesarstva. V skladu z ureditvijo cesarske in fevdalne vojske je imel pravico imeti osebno vojsko treh pehotnih polkov, 15 lahkih topov in 40 garnizijskih topov.

Leta 1824 je Gulab Singh zavzel trdnjavo Samartah blizu svetega jezera Mansar. Leta 1827 je spremljal vrhovnega poveljnika sikhov Harija Singha Nalwo, ki se je v bitki pri Šaiduju boril in premagal hordo afganistanskih upornikov pod vodstvom Sajida Ahmeda. Med letoma 1831 in 1839 je Ranjit Singh Gulabu Singhu podelil džagir rudnikov soli v severnem Pandžabu,K. Jagjit Singh. "GULAB SINGH (1792-1857)". Encyclopaedia of Sikhism. Punjabi University Patiala. Retrieved 6 January 2017. in bližnja pandžabska mesta, kot so Bhera, Dželum, Rohtas in Gudžrat.

Upor v Panču leta 1837 Leta 1837 so se po smrti Harija Singha Nalwe v bitki pri Džamrudu v Hazari in Panču uprla muslimanska plemena Sudhan, Tanolis, Karals, Dhunds, Sattis in Maldajal. Upor v Panču je vodil Šams-Ud-Din, poglavar plemena Sudhan in nekdanji zaupni privrženec Radže Dhjana Singha. Tako je bila izdaja Šams Khana proti režimu sprejeta osebno in Gulab Singh je dobil nalogo, da zatre upor. Potem ko je premagal upornike v hribih Hazara in Muri, je Gulab Singh nekaj časa ostal v Kahuti in širil razdor med uporniki. Nato so bile njegove sile poslane, da zatrejo upornike. Sčasoma sta bila Šams Khan Sudhan in njegov nečak Radž Vali Khan izročena in jima med spanjem odsekana glava, poročnika pa so ujeli, živega odrli in kruto usmrtili. Sodobni britanski komentatorji navajajo, da je lokalno prebivalstvo izjemno trpelo.

Spletke v Lahoreju Po smrti Ranjita Singha leta 1839 je Lahore postal središče zarot in spletk, v katere so bili vpleteni trije bratje iz Džamuja. Uspelo jim je prenesti upravo v roke princa Nau Nihala Singha z Radžo Dhianom Singhom kot premierjem. Vendar pa je leta 1840 med pogrebno procesijo svojega očeta maharadže Kharaka Singha Nau Nihal Singh skupaj z Udhamom Singhom, sinom Gulaba Singha, umrl v sumljivih okoliščinah, ko so se nanje zrušila stara opečnata vrata.

Januarja 1841 je Šer Singh, sin Randžita Singha, poskušal zavzeti prestol v Lahoreju, vendar so ga bratje iz Džamuja odbili. Obramba trdnjave je bila v rokah Gulab Singha.Atwal, Priya (November 2020). Royals and Rebels: The Rise and Fall of the Sikh Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-754831-8.

Potem ko je bil med stranema sklenjen mir, so Gulab Singh in njegovi možje lahko odšli z orožjem. Ob tej priložnosti naj bi odnesel veliko lahorejskega zaklada v Džamu.

Priznanje kot maharadža sličica|295x295_pik|Maharadža Gulab Singh jaha lepo okrašenega belega žrebca čez zeleno polje. Okoli 1840–45. sličica|Spominska svetišča za Gulaba Singha in Ranbirja Singha, Džamu, Indija, ok. 1875–ok. 1940 Medtem so Sandavalija sardarji (sorodniki Randžita Singha) v nadaljevanju spletk v Lahoreju leta 1842 umorili Radža Dhiana Singha in sikhovskega maharadžo Šer Singha. Kasneje sta bila umorjena tudi Gulabov najmlajši brat, Sučet Singh, in nečak Hira Singh. Ko je vlada propadla, so vojaki Khalse zahtevali plačilo zaostalih plač. Leta 1844 je lahorski dvor ukazal invazijo na Džamu, da bi izvlekli denar od Gulaba Singha, ki je veljal za najbogatejšega radžo severno od reke Sutledž, saj je pobral večino lahorske zakladnice.

Vendar se je Gulab Singh strinjal, da se bo v svojem imenu pogajal z lahorejskim sodiščem. Ta pogajanja so radži naložila odškodnino v višini 2,7 milijonov nanakških rupij.

Ker Britanci takoj po priključitvi delov Pandžaba niso imeli sredstev za zasedbo tako velikega območja, so Gulaba Singha priznali za maharadžo, ki jim je bil neposredno podrejen, ob plačilu 75 tisoč rupij nanakških rupij za vojno odškodnino. Jezni dvorjani iz Lahoreja so nato spodbudili guvernerja Kašmirja Imamudina k uporu proti Gulabu Singhu, vendar je bil ta upor zadušen, v veliki meri po zaslugi delovanja Herberta Edwardesa, pomočnika rezidenta v Lahoreju.

V drugi sikhovski vojni leta 1849 je svojim sikhovskim vojakom dovolil, da so dezertirali in se odšli borit ob boku svojih bratov v Pandžab. Pogodbi iz Čušula in Amritsarja sta določili meje kraljestva Džamu na vzhodu, jugu in zahodu, severna meja pa je bila še vedno nedoločena. Leta 1850 je bila osvojena trdnjava Čilas v deželi Dard.

Maharadža Gulab Singh je umrl 30. junija 1857, nasledil pa ga je sin Ranbir Singh. sličica|Poštna znamka maharadže Gulaba Singha za 500 paisov, ki jo je izdala indijska vlada 21. oktobra 2009.

Opombe

Bibliografija

Nadaljnje branje

Kako so Sikhi izgubili svoj imperij, avtor Khushwant Singh Gulabnama avtorja Dewana Kirpe Rama, prevedel profesor SS Charak Spomini Alexandra Gardnerja, avtor Hugh Pearse

Kategorija:Umrli leta 1857 Kategorija:Rojeni leta 1792