Bitka na Poljani je bila zadnji spopad med drugo svetovno vojno na Slovenskem in eden zadnjih spopadov druge svetovne vojne v Evropi, ki se je odvil med 14. in 15. majem 1945, šest dni po kapitulaciji nacistične Nemčije. Potekala je v bližini Poljane, blizu Prevalj, med jugoslovansko vojsko in okoli 30.000 umikajočih se vojakov osi, ki so jo sestavljali nemški Wehrmacht, hrvaške oborožene sile (ki so jih sestavljali domobrani in ustaši ), črnogorska ljudska armada (ki so jo sestavljali nekdanji četniki in preživeli bitke na Lijevškem polju), srbski prostovoljni korpus, slovensko domobranstvo, 15. kozaški konjeniški korpus Waffen SS in druge kolaboracionistične sile, ki so se bile na poti, da se predajo Britancem v Avstriji.
Ozadje
Avgusta 1944 je več hrvaških uradnikov izvedlo državni udar proti Paveliću, da bi pridobili NDH na stran zaveznikov. Zarota Lorković-Vokić je bila odkrita, še preden je bila izvedena, in je privedla do zaprtja in usmrtitve zarotnikov Mladena Lorkovića in Anteja Vokića ter vseh, ki so bili vpleteni v načrtovanje. Do začetka leta 1945 so bile evropske sile osi že v izdihljajih moči. Ko so se partizani začeli približevati prestolnici Zagreb, se je vlada Neodvisne države Hrvaške začela pripravljati na beg iz države. V zaman poskusu pridobitve zaupanja zaveznikov je vlada NDH 5. maja preklicala svojo rasno politiko, v kateri so ustaši med vojno iztrebili večino Srbov, Judov in Romov.
Naslednji dan sta Pavelić in vlada NDH zapustila Zagreb. Istega dne se je kolona 30.000 vojakov iz armadne skupine E (nemško: Heeresgruppe E ) začela umikati proti severu v Avstrijo, da bi se predala Britancem in se izognila partizanskim povračilnim ukrepom. Večina vojakov v koloni je bila pripadnikov nemškega Wehrmachta in Waffen-SS, oboroženih sil NDH (ustaši in domobranci), domače garde, črnogorske narodne armade (četniki iz Črne gore) in kozaškega konjeniškega korpusa, povezanega z osjo. Kljub Titovim zagotovilom, da bodo z vsemi ujetniki osi ravnali temu primerno, so nekateri partizani začeli zbirati in na hitro usmrtiti tisoče vojakov Volksdeustche in ustašev. Tito je sčasoma ukazal dvema divizijama: 3. in 4. na Koroškem, naj prerežeta pot v Avstrijo in ujameta ujetnike.
Bitka 14. maja malo pred 9. uro zjutraj je 30.000-glava kolona nemških, hrvaških, četniških in slovenskih vojakov prebila obrambo Poljane, majhnega mesta blizu avstrijske meje. Hude razmere so se hitro poslabšale v krvavo prepir z artilerijskim obstreljevanjem na obeh straneh, ki se je nadaljevalo v noč. Na polju okoli Poljane je prišlo do številnih spopadov, posamezniki in manjše skupine pa so bežali v hribe, da bi se prebili proti Avstriji, medtem ko so drugi podlegli popolni zmedi in kaosu. levo|sličica|Kolona vojakov in civilistov osi, ki se je maja 1945 približevala Avstriji. Zjutraj 15. maja je prispelo približno 20 britanskih tankov in obe strani sta začeli pogajanja. Bela zastava predaje je bila končno dvignjena ob 16.00. Sile osi so izgubile 350 ljudi, jugoslovanska armada pa le 100.
Na veliko grozo kolone vojakov osi so Britanci ostro in jasno povedali, da ne bodo sprejeli njihove predaje, in so se namesto tega brezpogojno predali jugoslovanski vojski. Velika Britanija, ki je imela v tistem trenutku v priporu več deset tisoč nemških, ustaških, četniških, kozaških in slovenskih vojakov ter civilistov, je preostale ujetnike s pištolo izročila jugoslovanskim silam, ki so začele pobijati kolono v tako imenovanih pliberških repatriacijah.Franci Strle: Veliki Finale na Koroškem (2nd ed., 1977) pp. 322–354
Sklici
Viri Thomas, N., Mikulan, K. in Pavelić, D. Sile osi v Jugoslaviji 1941–45, Osprey, London, 1995. ISBN 1-85532-473-3
Zunanje povezave
Franci Strle: Veliki finale na Koroškem (2. izdaja, 1977) (v slovenščini) odlomek iz Franci Strle: Veliki finale na Koroškem (2. izdaja, 1977) (v slov.) Kategorija:1945 v Jugoslaviji Kategorija:1945 v Sloveniji Poljane, Prevalje