Suverenizem () je politični in ideološki pojem, ki označuje nadzor nad lastnimi življenjskimi pogoji na ravni posameznika, družbene skupine, regije, naroda ali širše politične skupnosti. Izraz suverenist se najpogosteje uporablja za opis prizadevanj za pridobivanje ali ohranjanje politične neodvisnosti naroda ali regije ter za zahteve po »ponovnem prevzemu nadzora« od zaznanih »centrov moči«. Ti so lahko razumljeni kot notranji akterji, kot so subverzivne manjšinske skupine (etnične, spolne ali spolno-identitetne), ali kot zunanje strukture, vključno z institucijami globalnega upravljanja, federalnimi ureditvami in nadnacionalnimi zvezami. V tem kontekstu se ga povezuje tudi z desničarskim anti-globalizmom.
Suverenizem se pogosto povezuje z izolacionističnimi stališči ter z nekaterimi separatističnimi gibanji in gibanji za neodvisnost, v določenih kontekstih pa se uporablja tudi kot ideološka utemeljitev posegov v suverenost drugih držav.
Pomen in razčlenitev Suverenizem ima tako kulturno kot politično razsežnost in se lahko izraža v obliki nasprotovanja tujcem, zlasti tistim z drugačnimi vrednotami ali iz drugih držav oziroma regij izvora. Suverenistična gibanja se pogosto povezujejo s populizmom, saj praviloma utemeljujejo svojo legitimnost na zahtevi po neposrednem uresničevanju suverene volje ljudstva. V ideološkem smislu se suverenizem pojavlja v različnih političnih oblikah. Levičarski suverenisti nacionalne meje večinoma razumejo kot zaščitni mehanizem pred negativnimi učinki neoliberalnega gospodarstva, medtem ko desni suverenisti mejo dojemajo predvsem kot filter, namenjen varovanju suverenega ljudstva pred nezaželenimi priseljenci ali novimi člani politične skupnosti.
Kljub pomembnim razlikam v ideologiji in zgodovinskem kontekstu je mogoče suverenistična gibanja 21. stoletja razvrstiti v tri glavne kategorije: konservativni suverenizem, arheosuverenizem in neosuverenizem. Konservativni suverenizem izhaja iz vestfalskega nacionalnega modela suverenosti in si prizadeva ohraniti obstoječi meddržavni red, ki temelji na normah, ki spodbujajo globalni gospodarski sistem, hkrati pa zavračajo nadaljnje poglabljanje politične integracije. V tem okviru vztrajajo tudi določeni ostanki kolonialne logike, saj nekdanje velesile ohranjajo predstavo o posebni zgodovinski odgovornosti za posredovanje v svojih nekdanjih interesnih območjih, kar se v sodobnosti navaja tudi kot eden od argumentov v primeru ruske invazije na Ukrajino. Med vzpenjajočimi se silami se pojavlja neosuverenizem, ki se osredotoča na vprašanje avtonomije držav, zlasti v odnosu do privilegiranih držav z nesorazmerno koncentracijo moči v nadnacionalnih strukturah, kot sta Varnostni svet Združenih narodov ali G7. Njegov cilj je krepitev mednarodnih norm in sporazumov, ki varujejo neodvisnost držav, zagotavljajo njihovo formalno enakopravnost ter omejujejo zmožnost močnejših držav, da vplivajo na politično ravnanje drugih. Arheosuverenizem predstavlja radikalno obliko suverenizma, saj zavrača procese globalizacije in omejitve državne suverenosti s strani nadnacionalnih teles, norm in sporazumov. Zavzema se za vrnitev k mednarodnemu redu pred drugo svetovno vojno, v katerem so imele države bistveno večjo svobodo delovanja brez zunanjega institucionalnega nadzora. V Evropi se ideologije suverenizma pojavljajo pri strankah Nacionalni zbor v Franciji, Danska ljudska stranka na Danskem in nekdaj aktivni evroskeptični stranki UKIP v Združenem kraljestvu.
V članku, objavljenem v reviji European Review of International Studies, v katerem sta avtorja obravnavala tri glavne oblike suverenizma, sta raziskovalca Alles in Badie usmeritve povzela na naslednji način: +Tri soobstoječe oblike suverenizma v postbipolarnem mednarodnem kontekstu Sodobne vrste suverenizma Zasnova suverenosti Zahteva Protest Pristop globalizacije Neosuverenizem Samopotrditev Enakost Hierarhija Primer Arheo-suverenitizem Specifičnost Identiteta Globalizacija Antagonist Konservativni suverenizem Normativno Hierarhija Pojav izzivalcev Selektivno
Suverenistično-populistične stranke v Evropi V Evropi se suverenistična populistična politična gibanja delijo na dve glavni skupini: na tista, ki si prizadevajo za popoln izstop iz Evropske unije (ali nasprotujejo pridružitvi Uniji), ter na tista, ki zagovarjajo koncept »Evrope narodov«, torej manj integrirano Evropsko unijo, ki spoštuje individualne značilnosti in suverenost držav članic. Podporniki teh usmeritev se pogosto opredeljujejo kot evrorealisti, v nasprotju z evrofederalisti, ter zagovarjajo bolj konfederalno ureditev Evropske unije. Čeprav Evropska unija formalno ni federacija, ima številne federativne značilnosti. Suverenizem v Evropi je tako v izrazitem nasprotju s federalizmom in je pogosto povezan z nacionalizmom, zlasti v Združenem kraljestvu (ki je iz EU izstopilo leta 2020) in v Franciji, kjer se k suverenističnim stališčem močno nagibajo politične stranke tako na levem kot na desnem robu političnega spektra.
Po volitvah v Evropski parlament leta 2024 so bile oblikovane 3 politične skupine Evropskega parlamenta, ki vključujejo suverenistične stranke:
Evropski konservativci in reformisti Evropa suverenih narodov Domoljubi za Evropo
Slovenija V Sloveniji se kot suverenistični stranki opredeljujeta Državljansko gibanje Resni.ca in Suvereni.
Evropa Na ravni nacionalne politike evropskih držav so prisotne mnoge suverenistične stranke. Med bolj znanimi so: Nacionalni zbor v Franciji, Zlata zora v Grčiji, Bratje Italije in Liga za premierja Salvinija v Italiji, Fidesz na Madžarskem, Alternativa za Nemčijo v Nemčiji, S.O.S. Romunija in Zavezništvo za združitev Romunov v Romuniji in Reform UK v Združenem kraljestvu.
Združene države Amerike Ameriški suverenizem je v povezavi z zgodovino izolacionizma in idejo ameriške izjemnosti v veliki meri povezan s konservativnimi političnimi stališči, ki poudarjajo pravico ZDA do samoodločbe ter svobodo enostranskega delovanja v mednarodnih odnosih. Ta usmeritev zagovarja močno nacionalno suverenost in skeptičen odnos do zunanjih omejitev državne avtonomije.
V zunanji politiki se ameriški suverenizem pogosto izraža kot nasprotovanje večstranskim režimom in mednarodnim sporazumom, zlasti na področjih podnebnih sprememb, pregona vojnih zločinov, nadzora nad oboroževanjem ter mednarodnih deklaracij o človekovih pravicah.
Prevladujoča ameriška suverenistična perspektiva je trenutno trumpizem, ki je predstavljen skozi tri dimenzije:
Svetovni red in mir najbolj zagotavljajo suverene države, ki skrbijo predvsem zase, v nasprotju z mednarodnim redom, ki temelji na pravilih in vključuje soodvisne ter integrirane države. Potrebe ameriškega ljudstva so na prvem mestu pred vsemi drugimi skrbmi vlade, vsakršno drugačno prednostno ravnanje se razume kot poseg v suverenost ljudstva. Suverenizem je strankarsko orožje, pri čemer so nasprotniki določenih interpretacij suverenosti označeni za politične nasprotnike.
Ekstremnejše konservativne interpretacije ljudske suverenosti vključujejo zahteve po radikalnem zmanjšanju ali odpravi centralizirane zvezne oblasti ter razširitvi regionalne in lokalne suverenosti. V takšnih pogledih se državljanske svoboščine urejajo in uveljavljajo predvsem na lokalni ravni, ne pa prek zveznih institucij ali sodne oblasti. V okviru gibanja Tea Party in pozneje med privrženci trumpizma se populistični koncept »suverenega ljudstva« pogosto nanaša na ozko opredeljeno politično in kulturno skupnost, ki naj bi ljudi različnih ozadij združevala pod skupnim »ameriškim« občutkom identitete. Posamezniki ali skupine, ki ohranjajo ločene manjšinske identitete, so v takšnem diskurzu pogosto predstavljeni kot zunaj politične skupnosti ali celo kot grožnja suverenosti večine. Podobno kot pri putinizmu se lahko tudi v tem okviru prizadevanja manjšin za pravno varstvo, zlasti sklicevanje na človekove pravice, kot jih določajo ustavne in mednarodne norme, razumejo kot poseg v voljo večine in kot omejevanje suverene oblasti ljudstva.
Sklici
Nadaljnje branje
De Spiegeleire, Stephan in drugi. »Povzetek«. »Vzpon populističnega suverenizma: kaj je, od kod prihaja in kaj pomeni za mednarodno varnost in obrambo« (Haaški center za strateške študije, 2017), str. ii–xvi. Na spletu.
Kategorija:Politični izrazi