Periferna nevropatija je poškodba ali bolezen, ki prizadene različne tipe živčnih vlaken obkrajnega (perifernega) živčevja, praviloma najprej na najdistalnejših delih spodnjih okončin.Denišlič, Miro, Meh, Duška (1997). Periferna nevropatija tankih vlaken pri bolnici s primarnim Sjögrenovim sindromom. Medicinski razgledi, letnik 36, številka 4, str. 569-574. Poškodba živcev lahko poslabša občutek, gibanje, delovanje žlez in/ali delovanje organov, odvisno od tega, katera živčna vlakna so prizadeta. Nevropatije, ki prizadenejo motorična, senzorična ali avtonomna živčna vlakna, povzročajo različne simptome. Hkrati je lahko prizadetih več kot ena vrsta vlaken. Periferna nevropatija je lahko akutna (z nenadnim nastopom, hitrim napredovanjem) ali kronična (simptomi se začnejo neopazno in napredujejo počasi) ter je lahko reverzibilna ali trajna. v vsakodnevni rabi se izraz nevropatija običajno rabi kot sopomenka za periferno nevropatijo.
Med pogoste vzroke spadajo sistemske bolezni (kot sta sladkorna bolezen ali gobavost), glikacija zaradi hiperglikemije, pomanjkanje vitaminov, zdravila (npr. kemoterapija ali nekateri antibiotiki, vključno z metronidazolom in antibiotiki iz skupine fluorokinolonov, kot so ciprofloksacin, levofloksacin, moksifloksacin), travmatske poškodbe, ishemija, radioterapija, prekomerno uživanje alkohola, bolezni imunskega sistema, celiakija, občutljivost na gluten, ki ni povezana s celiakijo, ali virusna okužba. Lahko je tudi genetska (prisotna od rojstva) ali idiopatska (brez znanega vzroka).
Nevropatija, ki prizadene samo en živec, se imenuje »mononevropatija«, nevropatija, ki prizadene živce na približno enakih področjih na obeh straneh telesa, pa »simetrična polinevropatija« ali preprosto »polinevropatija«. Kadar sta prizadeta dva ali več (običajno le nekaj, včasih pa veliko) ločenih živcev na različnih delih telesa, se to imenuje »mononevritis multipleks«, »multifokalna mononevropatija« ali »multipla mononevropatija«.
Nevropatija lahko povzroči boleče krče, fascikulacije (trzanje finih mišic), izgubo mišic, degeneracijo kosti in spremembe na koži, laseh in nohtih. Poleg tega lahko motorična nevropatija povzroči motnje ravnotežja in koordinacije ali najpogosteje mišično oslabelost. Senzorična nevropatija lahko povzroči odrevenelost ob dotiku in vibracijah, zmanjšan občutek za položaj, kar povzroči slabšo koordinacijo in ravnotežje, zmanjšano občutljivost na spremembe temperature in bolečino, spontano mravljinčenje ali pekočo bolečino ali alodinijo (bolečino zaradi običajno nebolečih dražljajev, kot je rahel dotik). Avtonomna nevropatija lahko povzroči različne simptome, odvisno od prizadetih žlez in organov; pogosti simptomi so slab nadzor nad mehurjem, nenormalen krvni tlak ali srčni utrip ter zmanjšana sposobnost normalnega potenja.
Simptomi Simptomi so lahko različno izraženi, od blagih do resnih, vendar so le redko življenjsko ogrožajoči. Simptomi se lahko razvijejo v nekaj dneh ali tednih, lahko pa je razvoj počasnejši in traja več let. Odvisni so od vrste prizadetih živčnih vlaken, torej, ali so prizadeta motorična, senzorična ali avtonomna vlakna, ter od stopnje prizadetosti.
Prizadetost senzoričnih vlaken se lahko kaže z negativnimi in pozitivnimi simptomi. Negativni simptomi, ki pomenijo izgubo določenih zaznav in funkcij, so na primer odrevenelost, tresavica (tremor), motnje ravnotežja in težave pri hoji. Pozitivni simptomi so tisti, ki predstavljajo pojav določenih zaznav, kot so mravljinčenje, bolečine, srbenje … Negativni motorični simptomi zajemajo oslabelost, utrujenost, mišično atrofijo, težave pri hoji, pozitivni simptomi pa pojav krčev in mišično trzanje (fascikulacije). Prizadetost avtonomnih živcev lahko med drugim povzroči prekomerno potenje, zaprtje, suha usta, težave z uriniranjem in ortostatsko hipotenzijo.
Pri najpogostejši obliki periferne nevropatije (od dolžine odvisna periferna nevropatija) se bolečine in parestezije pojavljajo simetrično in predvsem na terminalnih koncih dolgih živcev v spodnjih predelih nog in stopal. Senzorični simptomi se ponavadi razvijejo pred motoričnimi. Pri od dolžine odvisni nevropatiji lahko simptomi ostanejo omejeni na spodnje okončine; načeloma počasi napredujejo navzgor po spodnjih okončinah in če se pojavijo tudi v zgornjih okončinah, se to ponavadi zgodi, ko na spodnjih okončinah že dosežejo višino kolen.
Zdravljenje Zdravljenje periferne nevropatije se razlikuje glede na njen vzrok; zdravljenje osnovne bolezni lahko vodi v ublažitev oziroma ozdravitev nevropatije. Kadar je periferna nevropatija posledica sladkorne bolezni ali prediabetesa, je ključno uravnavanje krvnega sladkorja. Pri prediabetesu lahko strog nadzor krvnega sladkorja bistveno spremeni potek nevropatije. Pri periferni nevropatiji, ki izhaja iz imunsko pogojenih bolezni, se osnovno stanje zdravi z intravenskimi imunoglobulinomi ali steroidi. Kadar je periferna nevropatija posledica pomanjkanja vitaminov, se le-ti nadomeščajo.
Če je potrebno zdravljenje z zdravili, lahko sčasoma, ko si prizadeti živci dovolj opomorejo, bolniki zmanjšajo odmerke zdravil ali pa jih povsem opustijo. Pogosto lahko bolniki blažijo simptome brez zdravilskega zdravljenja. Za obvladovanje simptomov in podporo zdravim živcem so lahko v pomoč tudi spremembe življenjskega sloga, kot so telovadba, prenehanje kajenja, izogibanje alkoholu, mamilom in drugim toksičnim snovem, zdrava prehrana in vzdrževanje zdrave telesne teže.
Sklici
Kategorija:Bolezni in motnje perifernega živčevja