Grad Srebrenik (bosansko, hrvaško in srbsko : Tvrđava Srebrenik/Тврђава Сребреник; znana tudi kot: Gradina / Градина) je grad/trdnjava, ki se nahaja v bližini mesta Srebrenik v Bosni in Hercegovini. Od 2. novembra 2004 je nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine.
Lokacija Grad se nahaja na severovzhodnih pobočjih Majevice v vasi Gornji Srebrenik, približno 5 km oddaljeno od središča mesta. Zgrajena je na strmi, skoraj nedostopni skali, spodaj pa je izkopan globok jarek, edini vhod pa je majhen most.
Zgodovina Noben trenutni zgodovinski vir ne navaja natančnega leta gradnje ali kdo je bil njen graditelj. Najzgodnejši zapisi segajo v edikte Štefana II. Kotromanića Dubrovniku iz leta 1333.
Takrat se je nahajal na pomembnih vojaških cestah , zaradi česar je bil pomembna strateška trdnjava. Ko je leta 1363 ogrski kralj Ludvik I. poslal vojsko v Bosno pod vodstvom svojega palatina Nikolaja Konta, je ta pod Srebrenikom utrpela znatne izgube.
Leta 1393 ga je zavzel ogrski kralj Sigismund Luksemburški in v naslednjih desetletjih je večkrat zamenjal vladarja, Madžari pa so ga ponovno zavzeli leta 1405, 1408 in 1410. Nato je bil podeljen kot darilo srbskemu despotu Štefanu Lazareviću, vendar so ga Madžari še naprej uporabljali kot garnizijo. Bosanski kralj Tomaž ga je uspel ponovno zavzeti do leta 1433, a ga je že leta 1452 zavzel Đurađ Branković, nečak Stefana Lazarevića, in ga podaril Madžarom.
Do leta 1462 je bila celotna Usorska župa pod osmanskim nadzorom, vključno s Srebrenikom. Zaradi logističnih napak in epidemije se je osmanska vojska morala umakniti, Matiji Korvinu pa je uspelo ponovno zavzeti Srebrenik. Da bi še izboljšal obrambo pred prihodnjimi osmanskimi napadi, je Matija leta 1464 ustanovil Srebreniško banovino in jo podelil Nikolaju Iloškemu, ki je kasneje postal titularni kralj Bosne.
Ni znano, kdaj so ga Osmani ponovno zavzeli, najverjetnejši datum pa je nekje med letoma 1510 in 1519.
Vse od bitke pri Mohaču in do Karloviške mirovne pogodbe je bila trdnjava zaradi širitve osmanskih meja deležna zelo malo vojaških dejavnosti. Zaradi tega je bila bodisi popolnoma zapuščena bodisi je imela le majhno garnizijo.
Grad Srebrenik je pripadal nahiji Smoluća, knez je bil Vlatko, sin Vladimirja. Imel je 8 sinov, od katerih so 3 prestopili v islam. Vlahi te kneževine so pripadali naselbinam Gnojica, Miričina, Kruševica, Gornja Smoluća, Puračić, Gornja Lukavica, Srednja Smoluća, Donja Smoluća, Devetak, Dobošnica in Čitluk. V vsej kneževini je bilo 153 krščanskih gospodinjstev z 214 tabiji in 63 muslimanskih gospodinjstev z 68 tabiji.
V 18. stoletju je z zmanjševanjem osmanskih meja ponovno pridobila svoj strateški pomen. Avstrijski vohuni so poročali o njej kot o stari trdnjavi, ne da bi jo podrobno opisali. Takrat je že nujno potrebovala obnovo. Nekatere obnove so bile izvedene že leta 1756, obseg ni znan.
Osmani so dokončno prenehali uporabljati svojo garnizijo leta 1835, ko jo je zapustil zadnji vojak, in je bila od takrat večinoma zapuščena. Mošeja, ki so jo v začetku 16. stoletja zgradili Osmani, je bila v naslednjih letih še vedno vzdrževana.
Kulturna nepremična dediščina 2. novembra 2004 je KONS Bosne in Hercegovine grad Srebrenik razglasil za narodni spomenik Bosne in Hercegovine pod številko 05.2-2-246/04-2.
Galerija slik
Glej tudi
Grad Ljubuški Seznam gradov v Bosni in Hercegovini
Reference
Srebrenik