Vrbaški grad ali Banjaluška trdnjava (castro Verbaz) je bil strateško zelo pomemben grad ali trdnjava v srednjeveški Bosni na področju današnje Banjaluke. Ob gradu je bilo naselje Vrbas (Orbasz, Orbaz, Vrbaz). Grad in naselje pod njim se je razvilo v drugi polovici 13. stoletja. Tako naselje kot grad sta izginila po tem ko so Bosno zasedli Osmani, nekako med 1520 in 1660. Zaradi pomanjkanja materialnih ostankov ni gotova lokacija gradu. Najverjetnejša je domneva, da je grad stal v naselju (Gornji Šeher) sedaj Srpske Toplice, pri (v) Banja Luki, na levi strani Reke Vrbas., kjer se v reko izliva potok Suturlija. Kot utrjen grad se prvič omenja leta 1494, kot grad v takratni banovini Jajce, najpomembnejši in najmočnejši grad v dolini Vrbasa takoj za Jajcem.Kreševljaković H. (1953): Stari bosanski gradovi. Naše starine, I: 7—44.Pelidija E. (2002): Banjalučki boj iz 1737 - Uzroci i posljedice. El-Kalem, Sarajevo.
Zgodovina V banjaluški kotlini in v spodnji dolini Vrbasa se je v 13. stoletju oblikovala župa Vrbas, ki je sredi stoletja pripadala mejnemu pas banovine Slavonije. Njen gospodar je nosil grofovski naslov in bil tudi veliki župan. Sedež župe je bil v Vrbaškem gradu. Leta 1274 je vrbaški grad in vrbaška župa prišla pod oblast Ivana, sina Henrika Gisinga, proti kateremu so se borili Gorički grofje Babonići. V listini o pomiritvi sporov med Gisingi in Babonići z dne 30. oktobra 1280 v Ozalju se Ivan Gising omenja s titulo magistra in župana Vrbasa in Sane.
Gisingi se niso dolgo obdržali kot posestniki Vrbaškega gradu, ki so ga pridobili Babonići. Okoli 1293 je Vrbaški grad posedoval slavonski ban Radoslav Babonić in kralj Andrej III. mu zaradi nezvestobe odvzame utrjeni Vrbaški grad (Wrbazeu). Kasneje so Bobonići spet pridobili vrbaško župo, ker so se postavili na Andrejevo stran. Tako je Andrej III. leta 1299 imenoval grofa Štefana Babonića za bana celotne Slavonije pod pogojem, da mu vrne nepravično zasedene gradove Susedgrad in Vrbaški grad pri današnji Banji Luki.
Tudi naslednik kralja Andreja III. hrvaško-ogrski kralj Karel Robert je leta 1310 Štefana Babonića imenoval za bana Slavonije. Vrbaški grad je bil še nekaj časa v posesti Babonićev, ki so se preimenovali v Blagajske po gradu in gospostvu Blagaj, ki so ga pridobili.
Vrbaški grad je bil v lasti slavonskih banov, in zato ga ni bilo mogoče podedovati. To je pomenilo, da so ga Babonići/Blagajski izgubili, ko so izgubili banski naslov. Tako so grad leta 1359 dobili v posest Nelipići, ko je ogrski kralj Ludvik I. imenoval cetinskega grofa Ivana Nelipića za »župana Sane in Vrbasa«. Tudi Nelipići niso dolgo posedovali Vrbaškega gradu. Leta 1397 je kralj Sigismund podaril Vrbaški grad grofu Hermanu Celjskom. Ni znano ali je to imenovanje ostalo le nominalno in verjetno, da Herman dejansko ni prevzel Vrbaškega gradu.
V naslednjih letih je bila usoda Vrbaškega gradu vezana na velikega vojvodo Hrvoja Vukčića — Hrvatinića in njegove posesti. Z gotovostjo vemo, da je bil leta 1398 Vrbaški grad v sklopu Hrvojevih posesti. Tega leta je pisal Sigismund mestu Trogir o Hrvoju kot sodelavcu Osmanov. Proti njemu so začeli vojno. Vrbaški grad se je ubranil in kralj ga ni uspel zasesti, in se je odločil za umik. V Sigismundovi vojni proti Bosni leta 1405 so boji potekali v Bihaću in Usori. Vojvoda Hrvoje je leta 1404 za grofa v mestu Split postavil grofa Petrico Jurjevića iz Vrbasa, ki je to službo opravljal 5 let.
Vrbaški grad se je skupaj z Jajcem najdlje upiral osmanski invaziji. Osvojiti so ga uspeli šele konec leta 1527 ali v prvih dneh leta 1528, po preboju skozi dolino Vrbanje, tj. bitki na Večićkem polju in padcu Kotorja ( 1519 ), kot središča Vrbanjska župa. V listini kralja Vladislava II. Poljskegaz dne 6. februarja 1494 je Juraj Mikulasić omenjen kot kastelan Vrbaškega gradu.
Pod gradom je bilo mesto z enim katoliškim samostanom. Med turškim opustošenjem v letih 1494 in 1495 je prebivalstvo prejemalo pomoč od kralja. Od leta 1519 se Banja Luka omenja skupaj z gradovi Vrbas in Zvečaj (Banya Lwka, Zweczay cum castro Verbaz). V začetku 20. stoletja so bili ostanki Banjaluškega gradu vidni na hribu nad levim bregom Vrbasa v Gornjem Šeherju.
V svojem pohodu proti zahodni Bosni je Gazi Husrev-beg v dvajsetih letih 15. stoletja hitro napredoval in osvojil Kotor (1521 ), (verjetno) Zvečaj , Greben, Sokol, Jezero , Vinac , Vrbaški Grad, Livač, Karmatin, Bočac , Udbino, Vrano, Modruč in Požego.
Med turško vladavino sta bili v Banjaluki nekoč (17. stoletje) dva gradova, tj. dve trdnjavi. Eden je bil v Gornjem in drugi v Donjem Šeherju. Ta dva gradova omenjajo tudi A. Georgiceo (1626), Hadži Kalfa (okoli leta 1650 ), škof Maravić (1655 ) in Evlija Čelebi leta 1660. Gornji Šeher (sedaj Srpske Toplice) je tisti del današnje Banjaluke, ki je obstajal pred turško okupacijo in je, kot že omenjeno, sestavljal grad in vas. Turški viri ga omenjajo kot Eski Banja Luka (Stara Banja Luka).
Po njihovem mnenju so bili ostanki tega mesta vidni na levem bregu Vrbasa nad mostom čez potok Šutrulije. Po Evliji Čelebiji se je ta grad spustil do Vrbasa, nato pa so sledi obzidja našli vse do brega te reke. Ta grad in Podgradje sta omenjena tudi ob ustanovitvi Sofi Mehmed Paše, ki je bila napisana leta 1554. Hadži Kalfa ga imenuje Gornji Grad , kar ga razlikuje od Donjega Šeherja in poudarja, da je bil vzet iz rok nevernikov. Takrat je bil to samostojen grad in je imel svojo posadko in kapitana . Ni znano, kdaj je bil zapuščen, vendar se domneva, da bi to lahko bilo po letu 1688. Za zanesljivo dejstvo velja, da ga med invazijo princa Hildburghausena leta 1737 ni bilo več.
Sklici
Glej tudi
Banjaluka Jajce Тrdnjava Bočac Тrdnjava Greben Zvečaj Kotor-Varoš Vrbanjci Šiprage
Vrbaški grad