Buharski kanat je bil uzbeška monarhija v Srednji Aziji, ki jo je leta 1501 ustanovila dinastija Šajbanidov, veja Abul-Hajridov. Mohamed Šajbani, vnuk stepskega vladarja Abul Hajr kana, je osvojil večja mesta v Mavaranahrju (Transoksanija) – Balh, Buharo, Samarkand in Taškent – in v regiji vzpostavil svojo oblast. V svojih najzgodnejših letih je bil kanat upravljan izmenično iz enega od teh mest, dokler ni Abdulah Kan II. (vladal 1557–1598) leta 1562 za svojo stalno prestolnico izbral Buharo.
V 17. in 18. stoletju je kanatu vladala dinastija Džanidov, imenovana tudi Aštarkanidi ali Tokajski Timuridi. Džanidi so bili zadnja dinastija Džingisidov, ki je vladala v Buhari. Kanat je leta 1740 osvojil iranski Nadir Šah. Po njegovi smrti leta 1747 so kanatu kot predsedniki vlade (atalik) vladali nedžingisidski potomci uzbeškega emirja Hudajarja Bija. Leta 1785 je njegov potomec Šahmurad kot prvi iz Mangitske dinastije zavladal v Buharskem kanatu, ki se je preimenoval v Buharski emirat. Mangiti niso bili Džingisidi, saj njihova legitimnost ni temeljila na Džingiskanovem potomstvu, in so namesto naziva kan prevzeli islamski naziv emir.
Šajbanidi (1501–1598)
Vzpon Mohameda Šajbanija thumb|left|upright|Sodobni potrtet Mohameda Šajbanija okoli leta 1507 Prva dinastija, ki je vladala kanatu od leta 1501 do 1598, je bila dinastija Šajbanidov. Šajbanidi so bili veja dinastije Abu'l-Hajridov in so trdili, da izvirajo od Džingiskana preko njegovega sina Džočija. Prednik vladajočih Abu'l-Hajridov, Abu'l Hajr Kan, je ustanovil imperij, ki se je do njegove smrti leta 1469 raztezal od Sibirije do reke Sir Darje. Nadziral je mesta Signak, Sozak, Arkuk, Uzgen in Jasi ob Sir Darji. Uzbeška plemena so ostala nomadska in še naprej živela na stepah, Abu'l Hajr Kan pa ni imel interesa za osvojitev Transoksanije in Horasana. Po njegovi smrti je njegov imperij razpadel na manjše dele, ki so jih vodili sultani in plemenski poglavarji. Eno od teh enot je vodil Abu'l Hajrov vnuk Mohamed Šajbani. Bil je dobro izobražen, imel velike vojaške sposobnosti in želel zase osvojiti naseljena ozemlja v Transoksaniji.
V 1490. letih je začel prodirati iz Srednje Azije proti zahodu in med letoma 1500 in 1503 osvojil Samarkand, Buharo, Taškent in Andižan. Eden njegovih najhujših sovražnikov je bil Zahir ud-Din Mohamed Babur, timuridski emir Ferganske doline. Slednjemu je uspelo za kratek čas zasesti Šajbanijev Samarkand in ga kasneje poskušal zavzeti še dvakrat. Prelomnica v njunem konfliktu je bila bitka pri Sar-i Pulu spomladi 1501, v kateri so zmagali Šajbanidi. Poraz in poznejši beg v Kabul sta Baburja prisilila, da je svoje ambicije usmeril proti jugu, proti Indiji. Sčasoma je v bitki pri Panipatu premagal sile Delhijskega sultanata in ustanovil Mogulsko cesarstvo.
thumb|upright|left|Buharski emir; buharska slikarska šola, 16. stoletjehara School
Leta 1505 je Mohamed Šajbani po desetmesečnem obleganju zavzel Urgenč in priključil Horezm. Vladar Herata, sultan Husein Bajkara, je načrtoval pohod na Transoksanijo, vendar načrta ni uspel uresničiti. Za poveljevanje vojski je bil prestar in je leta 1506 umrl. Nasledila sta ga sinova Badi al-Zaman Mirza in Muzafar Husein Mirza. Brata sta se kljub razhajanjem dogovorila, da bosta organizirala skupno vojsko proti Uzbekom. Svoje sle sta zbrala ob reki Murghab in se povezala z Baburjem, da bi skupaj uničili Mohameda Šajbanija. Leta 1506 je Šajbani zavzel Balh, nasprotnikova zavezniška timuridska vojska pa je sama od sebe razpadla. Šajbaniju je leta 1507 končno uspelo zavzeti Herat in preostala timuridska ozemlja. Timuride je izgnal iz Kunduza, Balha, Horasana, Horezma in drugih regij ter jih vključil v svoje cesarstvo.
Šah Ismail I. iz novoustanovljenega Safavidskega cesarstva, ki je želel osvojiti timuridska ozemlja zase in je bil jezen zaradi Šibanijevega neomajnega sunitizma, je napadel Horasan in leta 1510 pred Mervom ubil Mohameda Šibanija. Horasan in Horezm so zasedli Safavidi, Samarkand pa leta 1512 za kratek čas prišel pod Baburjevo oblast. V Samarkandu mu ni uspelo vzpostaviti trdne oblasti in Uzbeki ponovno zavzeli izgubljeno ozemlje. Horezm je postal trajno neodvisen in postal Hivski kanat. Vladali so mu Arabšahidi, druga veja Šajbanidov. Horezm je za kratek čas osvojil Ubajdulah Kan (1533–1539), a je kmalu zatem spet postal neodvisen.
thumb|250px|Vojska v stepi, Taškent, okoli 1540
Po smrti Muhameda Šajbanija je kurultaj za novega vrhovnega kana izvolil Kučkodžija, Šajbanijevega strica in Abu'l Hajrovega osmega sina. Ozemlja, ki jih je osvojil Šajbani, je kurultaj razdelil na regionalne apanaže in jih razdelil med različna plemena Abu'l-Hajrove dinastije. Kučkodži je za svoj delež izbral Samarkand, Buharo je dobil Šajbanijev nečak Ubajdulah, Mijonkol, regija med Buharo in Samarkandom okoli današnjega Navojija, pa je pripadla Džanibegu, Abu'l Hajrovemu vnuku prek njegovega drugega sina Hodže Muhameda. Taškent je pripadel Sujundžuku, znanemu tudi kot Sevindž Mohahamed, Abu'l Hajrovemu devetemu sinu.
Džanidi (1599–1747) thumb|200px|levo|Mohamed Musavir: Imam Kuli Kan Buharski, vladar Buharskega kanata od leta 1611 to 1642, naslikan med bivanjem v Safavidskem Iranu
Džanidi, znani tudi kot Tukaj-Timuridi, so bili potomci Astrahancev, ki so vladali kanatu od leta 1599 do 1747. Džar Mohamed in njegova družina so po padcu Astrahanskega kanata v korist Rusov pobegnili iz Astrahana. Mohamed je imel sina Džanija Mohameda, poročenega s hčerko zadnjega šajbanidskega vladarja. Zakonca ta imela sinova Bakija Mohameda in Vali Mohamed Kana.
Baki Mohamed Kan je leta 1599 premagal Pira Mohameda Kana II., prevzel oblast in postal ustanovitelj nove dinastije Džanidov ali Aštarkanidov v Buharskem kanatu. Baki Mohamed Kan je kljub svoji kratki vladavini v državi izvedel upravne, davčne in vojaške reforme, ki so prispevale k njenemu nadaljnjemu razvoju. Koval je kovance s svojim imenom Baki Muhamed Bahadurkan in imeni prvih štirih kalifov.
V tem obdobju je uzbeški pesnik Turdi pisal kritične pesmi in pozival k enotnosti 92 uzbekistanskih plemen. Najbolj znan uzbeški pesnik je bil Mašrab, ki je pisal tako v čagatajskem kot v perzijskem jeziku in napisal številne pesmi, ki so še danes priljubljene. V 17. in začetku 18. stoletja so bila napisana zgodovinska dela v perzijskem jeziku. Med znanimi zgodovinarji je treba omeniti Abdurahmana Toleja, Mohemeda Amina Buharija in Mutribija. McChesney, Robert D. (1990). "Central Asia vi. In the 16th-18th Centuries". In Yarshater, Ehsan (ed.). Encyclopædia Iranica. Vol. V/2: C̆ehel Sotūn, Isfahan–Central Asia XIII (Online ed.). Encyclopædia Iranica Foundation. str. 176–193. Pridobljenoi 7. aprila 2025.
V virih iz druge polovice 17. stoletja se izraz "92 uzbeških plemen" uporablja v povezavi z delom prebivalstva Buharskega kanata. Po atentatu na Ubajdulaha Kana 18. marca 1711 je buharska država razpadla na več kneževin.Wilde, Andreas (2016). What is Beyond the River?: Power, Authority, and Social Order in Transoxania 18th–19th Centuries. Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 978-3-7001-7866-8. Po Čehoviču so bila pod oblastjo novega buharskega kana Abu'l-Fajza le okrožja Karakul, Vardanzi, Vabkent in Gidžduvan. Drugi viri poročajo, da njegova oblast ni segala preko buharske citadele.
Propad Džanidov in vzpon Mangitov Aštarkanide je nadomestila uzbeška dinastija Mangitov, ki je vladala v Buhari do leta 1920. Začetek krepitve političnega vpliva predstavnikov uzbeške mangitske aristokracije v Buharskem kanatu sega v začetek 17. stoletja, resnična rast njihove moči pa se je začela po imenovanju Kudajar-bega Mangita na mesto atalika leta 1712. Njegov sin Mohamed Hakim-beg je prevzel mesto divanbega na dvoru Abulfajza Kana. V letih 1715–1716 je bil Kudajar-beg na pobudo Ibrahim-parvanačija iz uzbeške družine kenegov odstavljen s svojega položaja. V letih 1719–1720 je po begu Ibrahim-bega iz Buhare Kudajar-beg, ki je bil v Balhu, dobil dovoljenje, da se vrne na oblast. Vrnitev je bila posledica politike njegovega sina Mohameda Hakim-bega. Leta 1721 je bil Mohamed Hakim-beg imenovan za atalika.
Med pohodom afšaridskega vladarja Perzije Nadir Šaha na Transoksanijo leta 1740 se je Mohamed Hakim-beg začel z njim pogajati o miru, s čimer je državo rešil pred vojno in okrepil svojo oblast. Imel je pet sinov: Mohameda Badal-bega, Kurban-mirahurja (umrl leta 1733), Mohameda Rahima, Jav Kašti-bega in Barat-sultana. Njegov tretji sin, Mohamed Rahim, se je pridružil Nadir Šahu in sodeloval v njegovih nadaljnjih vojnih pohodih.
Od leta 1740 je bila dejanska oblast v Buharskem kanatu v rokah zadnjih atalikov iz uzbeškega klana Mangit: Mohameda Hakim-bega (1740–1743), Mohameda Rahima (1745–1753) in Danijal-bega (1758–1785). Buharski kani so se izkazali za popolnoma odvisne od njih.
Leta 1747, po atentatu na Abulfajza kana, je bila dejanska oblast v celoti v rokah Mohameda Rahima. Do leta 1756 so bili nominalni vladarji aštarkanidski dojenčki Abdulmumin kan (1747–1751), Ubajdalah kan III. (1751–1754) in Abulgazi kan (1754–1756). Mohamed Rahim se je poročil s hčerko Abulfajza kana. Pod Mohamedom Rahim-begom se je Buharski kanat razširil na regije Hisar, Samarkand, Urgut, dolino Zarafshan, Kulab, Džizak in Ura Tepe. Rahim-begu je v treh letih uspelo podjarmiti tudi Zamin, Pandžkent in Falgar. Mohamed Rahim kan je kljub temu, da ni bil Džingiskanov potomec, s trdo politiko in dobro organizacijo dosegel priznanje svoje oblasti, se povzpel na prestol in celo prevzel naslov kana.
Rahim Bi je moral zatreti moč lokalnih poglavarjev. Napadel je Turgaja Murata Burkuta, vladarja Nurote in province Mijankal med Samarkandom in Buharo. Slednji je bil prisiljen sprejeti buharsko suverenost. Leta 1753 je Rahim Bi napadel Urgut in podjarmil Šahr-i Sabz, Hisar in Kulab. Leta 1754 je kanatu priključil Hudžand, Taškent in Turkestan. Novembra 1762 so buharske vojske osvojile mesto Čardžuj in podjarmile Turkmene.
Kultura thumb|right|250px|Čor-Bakr, spominski kompleks v Buhari, zgrajen pod Mohamedom Šajbanijem okoli leta 1510 thumb|Naslovnica buharske Timurname iz leta 1568
Mohamed Šajbani je bil ljubitelj poezije. Zbirke njegovih pesmi v turških jezikih so se ohranile. Nekateri viri omenjajo, da je pisal poezijo tako v turškem kot perzijskem jeziku. Zbirko njegovih pesmi z naslovom Divan, napisanih v srednjeazijskem turškem knjižnem jeziku, hrani zbirka rokopisov palače Topkapi v Carigradu. Rokopis njegovega filozofskega in verskega dela z naslovom Bahr ul-Khudo, napisan v srednjeazijskem turškem knjižnem jeziku leta 1508, je shranjen v Londonu. Mohammad Šajbani je pisal poezijo pod psevdonimom Šibani. Leta 1507 je v čagatajskem jeziku napisal prozno delo Risale-yi maarif-i Šibani, posvečeno njegovemu sinu Mohamedu Timur Sultanu. Rokopis se hrani v Carigradu.
Turško zgodovinopisje se je v začetku 16. stoletja povečalo, vendar je bilo število del še vedno majhno. Pod kanovim vplivom je bilo napisano turško zgodovinsko delo Šibani-nama, pisanje knjige Tawarikh-i Guzida-yi Nusrat-nama pa je sponzoriral sam kan. Kan je navdihnil tudi pisanje dveh perzijskih zgodovin Binaija in Šadija in sponzoriral prevajanja šestih perzijskih del v čagatajščino.
Ubajdulah Kan, nečak Mohameda Šajbanija, je bil zelo izobražen. Vešče je recitiral Koran in ga opremil s komentarji v turškem jeziku. Veljal je tudi za nadarjenega pevca in glasbenika. Z Ubajdulahom Kanom je povezan nastanek najpomembnejšega dvornega literarnega kroga v Maveranahrju v prvi polovici 16. stoletja. Pisal je poezijo v turškem, perzijskem in arabskem jeziku pod psevdonimom Ubajdij. Zbirka njegovih pesmi se je ohranila.
V obdobju Abu'l-Hajridov v Buharskem kanatu je bila znana učenjakinja in sufijka Aga-i Buzurg. Znana je bila tudi kot Velika gospa in Mastura Katun. Umrla je okoli leta 1522–1523.