Jožef Muršec - Živkov (tudi Josip Muršec, nemško Joseph Murſchitz ali Josef Mursec), slovenski duhovnik, jezikoslovec, narodni buditelj, organizator, profesor, pisatelj, publicist in teolog, * 1. marec 1807, Biš, Slovenske gorice, † 25. oktober 1895, Gradec.

Muršec velja za enega ključnih slovenskih narodnih buditeljev na Štajerskem in podpornikov političnega programa Zedinjene Slovenije, osrednjo organizacijsko osebnost leta 1848 in slovenskega narodno-političnega publicista večjega formata. Njegovo delo je pomembno prispevalo k utrditvi slovenske narodne zavesti, razvoju slovenskega jezika in uveljavitvi slovenščine v šolstvu, Cerkvi in javnem življenju.

Življenje sličica|Napis na Muršcovi rojstni hiši Rodil se je v kmečki družini, očetu Janezu in Katarini (Katreji) (roj. Kranjc), v Bišu v župniji Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah. Ljudsko šolo je obiskoval najprej doma (1814–1815), nato pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah (1815–1817), kjer je bil njegov stric dekan. Leta 1817 je nadaljeval šolanje v Mariboru, kjer je obiskoval tretji razred, med letoma 1818 in 1825 pa gimnazijo. Po maturi je odšel v Gradec, kjer je študiral na liceju (1825–1827) in nato bogoslovje (1827–1831). Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika.

Kot kaplan je od julija 1831 služboval pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, že po treh mesecih pa je bil premeščen v župnijo Sv. Miklavža pri Ormožu. Ob novem letu 1833 je prišel v Ptuj, kjer je bil od leta 1834 tudi kaplan meščanskega konjeniškega oddelka, leta 1839 pa imenovan za vikarja. Med letoma 1839 in 1846 je v Gradcu deloval kot učitelj verouka in slovenščine ter vzgojitelj v plemiški družini Friedau. Po priporočilu svojega delodajalca je bil leta 1845 imenovan za veroučitelja na novoustanovljeni graški realki. Leta 1846 je v Gradcu doktoriral iz teologije in nastopil službo.

Leta 1851 ga je minister Thun poslal na Hrvaško kot vladnega komisarja za uvajanje mature na reformiranih gimnazijah, vendar je v Senju zbolel in se leta 1852 vrnil v Gradec, kjer je do upokojitve leta 1870 poučeval na realki. Po upokojitvi je ostal v Gradcu, poučeval verouk v zavodu Vincentinum in slovenščino slovenskim gojencem malega semenišča. Leta 1879 je bil imenovan za lavantinskega konsistorialnega svetnika, leta 1890 ob biserni maši pa za sekovskega.

Umrl je 25. oktobra 1895 v Gradcu, pokopan pa je bil v rojstni župniji.

Narodno in jezikovno delovanje Že kot kaplan pri Sv. Miklavžu je Muršec prišel v stik s Stankom Vrazom, ki je močno vplival na njegovo narodno zavest. Pod njegovim vplivom se je začel sistematično ukvarjati z zbiranjem ljudskih pesmi, pregovorov, pripovedk in pravljic ter z zapisovanjem slovenskih rastlinskih imen, ki jih je zbral okoli tisoč. Leta 1832 je napisal svojo prvo priložnostno pesem.

V Ptuju sta nanj vplivala Anton Krempl in Davorin Trstenjak, ki sta ga uvedla v ilirsko gibanje in v dejavnost graškega Slavjanskega društva. S študijem slovanskih in romanskih jezikov se je njegova narodna zavest še poglobila, ob izhajanju Kmetijskih in rokodelskih novic pa je že sodil med dejavne ilirce.

Muršec je sodeloval pri zbiranju narodnega gradiva za slovarje in literarne projekte: pomagal je Vrazu pri Narodnih pesmih, sodeloval z Murkom in Štefanom Kočevarjem pri slovarskem delu ter prevzel pomemben delež pri pripravi ilirskega slovarja, ki pa ni bil dokončan. Z rastlinskimi imeni je prispeval k slovarjem Oroslava Cafa, Franca viteza Miklošiča in pozneje Antona Janežiča. S Petrom Kozlerjem je sodeloval pri izdelavi Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin.

Slovnica in šolstvo sličica|Kratka slovenska slovnica za pervence, 1847 Leta 1847 je v Gradcu izdal delo Kratka slovenska slovnica za prvence, prvo slovensko slovnico po Vodniku, napisano v slovenskem jeziku. Slovnica se je opirala predvsem na Murkovo delo, vendar jo je Muršec poenostavil in prilagodil šolskim potrebam. Čeprav ni razrešila vseh odprtih slovničnih vprašanj, zlasti v skladnji, je pomembno prispevala k poenotenju slovenskega knjižnega jezika na Štajerskem in dokončno odpravila samostojni vzhodnoštajerski knjižni jezik.

Na podlagi slovnice je Muršec dosledno zagovarjal uvedbo slovenščine v šole in urade, o čemer je pisal v strokovnih in časopisnih člankih v letih 1848–1859.

Revolucionarno leto 1848 Leto 1848 predstavlja vrhunec Murščevega javnega delovanja. Dne 16. aprila 1848 je v Gradcu soustanovil društvo Slovenija in postal njegov tajnik. Kot izvrševalni voditelj je imel ključno vlogo pri organizaciji slovenskega narodnega gibanja na Štajerskem.

V časniku Grazer Zeitung je objavil programski članek Theilweise Beleuchtung der drückenden Sprach- und damit verknüpften Lebensverhältnisse der Slovenen in Steiermark, Krain, Kärnten, Istrien, im Triester und Görzgebiete, ki velja za prvo pomembno slovensko žurnalistično delo. V njem je s stališča naravnega prava utemeljil pravico slovenskega naroda do lastnega jezika v šoli, upravi in javnem življenju ter ostro kritiziral raznarodovalno delovanje šolstva in uradništva.

Kot tajnik Slovenije je vodil agitacijo za narodne barve, sodelovanje s slovanskimi shodi v Pragi in Zagrebu, nasprotovanje frankfurtskemu parlamentu ter politično delovanje na Štajerskem. Po preoblikovanju Slovenije v literarno društvo je napisal njeno zgodovino, ki se hrani v deželnem arhivu v Gradcu.

Poznejše delovanje Po zatrtju revolucionarnega gibanja se je Muršec umaknil iz neposredne politike in se usmeril v cerkveno in publicistično dejavnost. Pisal je za Drobtinice, Slovenski bogoljub, Učiteljski tovariš in druge revije, objavljal razprave etične, gospodarske in verske vsebine ter spodbujal uporabo slovenščine v cerkveni praksi. Zavzemal se je za vpis osebnih in krajevnih imen v slovenskem jeziku v matične knjige lavantinske škofije.

Med njegovimi pomembnejšimi deli so Bogočastje (1850), razprava Narava in človek v svoji pravi složnosti (1867) ter pozno delo Modroversko krmilo. Objavljal je tudi priložnostne pesmi nabožne in idilične vsebine, ki so bile izdane ob njegovi zlati maši leta 1880.

Vse življenje je podpiral slovensko dijaštvo, šole, cerkve in društva, zlasti v domačem okolju, ter skrbel za gospodarski napredek Slovenskih goric, predvsem s pospeševanjem sadjarstva.

Sklici

Viri

Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Slovenski jezikoslovci Kategorija:Slovenski publicisti Kategorija:Slovenski narodni buditelji Kategorija:Slovenski teologi Kategorija:Slovenski pedagogi Kategorija:Diplomiranci Univerze v Gradcu Kategorija:Doktorirali na Teološki fakulteti v Gradcu