Haka (; ednina in množina haka, tako v maorski kot novozelandski angleščini) je vrsta ceremonialnih plesov v maorski kulturi. Haka je uprizoritvena umetnost, ki jo pogosto izvaja skupina z živahnimi gibi in topotanjem z nogami ob ritmični spremljavi. Hako tradicionalno izvajajo tako moški kot ženske za različne družabne prireditve v maorski kulturi. Izvajajo se za pozdrav uglednih gostov ali za priznanje velikih dosežkov, priložnosti ali pogrebov.
Skupine Kapa haka so pogoste v šolah. Glavno maorsko tekmovanje v uprizoritvenih umetnostih, Te Matatini, poteka vsaki dve leti.
S prakso novozelandskih športnih ekip, da pred mednarodnimi tekmami izzovejo nasprotnike, je ta plesna oblika postala bolj znana po vsem svetu. Ta tradicija se je začela z novozelandsko turnejo nogometne reprezentance staroselcev v letih 1888–89 in jo od leta 1905 nadaljuje novozelandska ragbi reprezentanca (znana kot All Blacks). Čeprav je haka v javnosti povezana s tradicionalnimi bojnimi pripravami moških bojevnikov, je predstava, da so haka običajno bojni plesi, po mnenju maorskih učenjakov napačna; tudi ne-Maori jo pogosto netočno izvajajo.
Etimologija Skupina ljudi, ki izvajajo hako, se imenuje kapa haka (kapa pomeni skupina ali ekipa, pa tudi red ali vrsta). Maorska beseda haka ima sorodne besede v drugih polinezijskih jezikih, na primer: samoanska saʻa (saʻasaʻa), tokelujska haka, rarotongska ʻaka, havajska haʻa, markeška ššhakašš, kar pomeni »biti s kratkimi nogami« ali »ples«; vse iz protopolinezijske saka, iz protomalajsko-polinezijske sakaŋ, kar pomeni »krivonog«.
Zgodovina in praksa
Pregled Haka je oblika avtohtonega plesa, ki v maorski kulturi zajema več ceremonialnih namenov. Kot pojasnjuje Nathan Matthew, »gre za ples drže, ki ga spremlja petje ali kričanje pesmi ... Ena glavnih značilnosti hake je, da se za poudarjanje besed uporabljajo gibi, ki vključujejo vse dele telesa.«
Izvor v maorski tradiciji Po maorski tradiciji haka izvira iz zgodbe o stvarjenju. Bog sonca, Tama-nui-te-rā, je imel dve ženi, poletno devico, Hine-raumati, in zimsko devico, Hine-takurua. Haka izvira iz prihoda Hine-raumati, katere prisotnost se je v mirnih, vročih dneh razkrila v trepetajočem videzu v zraku. To je bila haka Tāne-roreja, sina Hine-raumati in Tama-nui-te-rā. Hyland komentira, da je »haka (in tudi predstavlja) naravni pojav; v vročih poletnih dneh se 'bleščeče' atmosfersko popačenje zraka, ki izhaja iz tal, pooseblja kot 'Te Haka a Tānerore'«.
Vrste in funkcije Haka vključuje različne oblike, ki služijo različnim ceremonialnim namenom. Te funkcije so: pozdrav gostov (), slovo in žalovanje za pokojnikom (), dajanje nasvetov ali navodil (), povračanje samospoštovanja (), ustrahovanje nasprotnikov ( – vojni ples), in posredovanje družbenih in političnih sporočil ().
je vojna haka, ki uporablja orožje, medtem ko se izvaja brez orožja in je pogostejša ceremonialna oblika. Druge oblike so: (podobno kot , vendar s skakanjem vstran), (kot brez skakanja), (kot brez določenih dejanj, običajno obrednih in povezanih s smrtjo) in (sovraštvo ali sproščanje haka).
Elementi izvedbe Pri izvedbi hake se uporabljajo različna dejanja, vključno z mimiko, kot je prikazovanje beline oči () in izboklina jezika (, ki jo izvajajo samo moški), ter široka paleta energičnih telesnih gibov, kot sta udarjanje z rokami ob telo in topotanje z nogami. Telo služi kot orodje in posoda za izražanje, ključni vidik pa so besede in sporočilo, ki ga vsebujejo.
18. in 19. stoletje
Najzgodnejši Evropejci, ki so bili priča haki, so jo opisali kot 'živahno' in 'divjo'. Joseph Banks, ki je leta 1769 spremljal Jamesa Cooka na njegovem prvem potovanju na Novo Zelandijo, je kasneje zapisal:
Krščanski misijonarji so od svojega prihoda v začetku 19. stoletja poskušali izkoreniniti hako, skupaj z drugimi oblikami maorske kulture, ki so jih imeli za nasprotujoče krščanskim prepričanjem in praksi. Henry Williams, vodja misije Cerkvene misijonarske družbe na Novi Zelandiji, si je prizadeval hako in tradicionalne maorske napeve () nadomestiti s hvalnicami. Misijonarji so kot del procesa spreobrnjenja spodbujali tudi evropsko harmonično petje.
Uporaba hake pri pozdravnih slovesnostih za člane britanske kraljeve družine je pripomogla k izboljšanju njenega ugleda med Evropejci. Princ Alfred, vojvoda Edinburški, je bil prvi član kraljeve družine, ki je leta 1869 obiskal Novo Zelandijo. Ob vojvodovem prihodu na pomol v Wellingtonu ga je pozdravil živahen haka. Wellington Independent je poročal: »Navdušenje Maorov postane neobvladljivo. Gestikulirajo, plešejo, divje mečejo orožje v zrak, medtem ko kričijo kot spuščeni demoni. Toda vse to silovito kričanje je zelo prijazne narave. Vojvodi izrekajo dobrodošlico.«13 April 1869, Wellington Independent, p. 3. Retrieved on 25 June 2018.
Sodobna haka
V sodobnem času so bili sestavljeni različni haki, ki jih izvajajo ženske in celo otroci. V nekaterih hakah moški začnejo izvedbo, ženske pa se jim pridružijo kasneje. Hake se izvajajo iz različnih razlogov: za pozdrav uglednih gostov ali za priznanje velikih dosežkov, priložnosti ali pogrebov.
Nogometna reprezentanca novozelandskih domorodcev iz let 1888–89 je začela tradicijo z izvajanjem hake med mednarodno turnejo. Pogosta uporaba hake s strani nacionalne ragbi reprezentance pred tekmami, začenši z The Original All Blacks leta 1905, je eno vrsto hake naredila mednarodno znano.
Nekateri dogodki so povzročili proteste. Letno parado »haka party« na Univerzi v Aucklandu leta 1979 – na kateri so študenti inženirstva vztrajno parodirali haka z barvanjem moških genitalij na svoje telo in izvajanjem spolno obscenih gest – je prekinila skupina maorskih in pacifiških otoških študentov (He Taua ali Vojna stranka) pod vodstvom Ngā Tamatoa, ugledne maorske aktivistične skupine. Dve desetletji so ljudje, vključno z maorskimi študenti na univerzi, pozivali univerzo in oddelek za inženirstvo, naj ustavita to tradicijo. Leta 1979 je bil med protestniki tudi Hone Harawira, kasneje poslanec parlamenta. Več študentov inženirstva je bilo napadenih, člani He Taua pa so bili aretirani. Njihov sodni primer v Aucklandu je sprožil protirasistične proteste pred sodiščem, podprli pa so ga številni ljudje, vključno s predsednikom Študentskega združenja Univerze v Aucklandu.
Koreografiran ples in napev, ki so ga po vsem svetu popularizirali All Blacksi, izhaja iz Ka Mate, kratke hake, ki je bila prej namenjen sproščenemu, nesinhroniziranemu izvajanju, katere skladba se pripisuje Te Rauparahi (1760–1849), vojnemu voditelju plemena Ngāti Toa. Haka Ka Mate je razvrščena kot haka taparahi – ceremonialni haka, ki se izvaja brez orožja. Ka Mate govori o zvijači, ki jo je Te Rauparaha uporabil, da bi prelisičil svoje sovražnike in jo je mogoče razlagati kot »praznovanje zmage življenja nad smrtjo«. Izražena je bila zaskrbljenost, da se avtorstvo in pomen te haka za Ngāti Toa izgubljata in da je »postala najbolj izvajana, najbolj obrekovana, najbolj zlorabljena od vseh haka«, in je zdaj »najbolj globalno prepoznana oblika kulturne apropriacije«. Specifični pravni izzivi glede pravic Ngāti Toa, da bi bili priznani kot avtorji in lastniki Ka Mate, so bili sčasoma rešeni v pogodbi o poravnavi med Ngāti Toa in novozelandsko vlado ter novozelandsko ragbi zvezo, ki je bila sklenjena leta 2009 in podpisana leta 2012.
Razširjeno v druge avstronezijske nacionalne države Malajski kolidž Kuala Kangsar, zgodovinsko prestižni internat v Maleziji, v katerem so učenci učenci izključno fantje in izključno Malajci, je sprejel hako za svojo ragbi ekipo v znak občudovanja priljubljenosti novozelandskih All-Blacksov v 1970-ih pod mentorstvom Neila Jonathana Ryana. V zameno je navijaška ekipa omenjenega kolidža razvila svoj lasten krik v podobnem duhu, znan kot bungwak.See:
Sosednja singapurska ragbi zveza je leta 2004 poskušala sodelovati s študenti po vsem otoku, da bi ustvarila Singapore Roar, ki bi ga navdihnila haka, čeprav je večina prebivalstva Kitajcev.
V Indoneziji obstaja kultura plesa haka-haka oziroma njegove bolj znane različice yel-yel. Ples izvajajo skupine, kot so vojaško osebje, organi pregona, javni uslužbenci, študenti in drugi.
Sklici
Viri
McLean, Mervyn (1996). Maori music. Auckland: Auckland University Press.
Pōmare, Mīria (3 March 2017). "Ngāti Toarangatira – Chant composed by Te Rauparaha" . Te Ara: The Encyclopedia of New Zealand.
Zunanje povezave
Haka – A New Zealand icon Waihere Dance Group, Original Maori Haka Dance via YouTube
Kategorija:Maorska kultura Kategorija:Polinezijska kultura Kategorija:Skupinski plesi Kategorija:Maorske besede in besedne zveze