Toi whakairo (umetniško rezbarjenje) ali samo whakairo (rezbarjenje) je maorska tradicionalna umetnost rezbarjenja v les, kamen ali kosti.
Te Papa in umetnostna galerija Auckland imata obsežne zbirke whakairojev, zlasti Te Papa jih ima veliko digitaliziranih na svoji spletni strani Collections online.
Zgodovina Les so oblikovali v hiše, ograjne drogove, pouwhenua (stebri), posode, taiaha (tradicionalno orožje Maorov), ročaje za orodje in waka (kanuje). Rezbarsko orodje so izdelovali iz kamna, po možnosti zelo trdega pounamuja (zelenega kamna). Kost so med drugim uporabljali za ribiške trnke in igle. Vzorci na rezbarijah prikazujejo plemenske prednike in so pogosto pomembni za vzpostavitev identitete iwi (pleme) in hapu.
Po stiku z Evropo se mnogi tradicionalno izrezljani predmeti niso več pogosto proizvajali v korist uporabe zahodnih analogov, kot so posode za zaklad waka huia, ki so jih do 1840-ih nadomestile mornarske skrinje s ključavnicami. Tradicionalno so se mnogi strokovnjaki rezbarji osredotočali na ustvarjanje dovršenih waka taua (vojnih kanujev), vendar je to v 1860-ih upadlo, ko so waka taua nadomestile kitolovke ali majhne jadrnice evropskega sloga. Med upadom so se rezbarji namesto tega osredotočili na izrezljane marae, predmete, kot je tokotoko ali izrezljane vidike stavb, kot so cerkve. Večina tradicij, ki so preživele to obdobje v poznem 19. stoletju, je bilo osredotočeno na skupne šole whakairo, večinoma v okolici Rotorue, Te Urewere, reke Whanganui in vzhodne obale. Rezbarske šole so uravnotežile proizvodnjo umetnosti za svoje ljudi s komercialnimi deli, pri čemer je bilo veliko najuspešnejših Te Arawa (Ngāti Whakaue, Ngāti Pikiao in Ngāti Tarāwhai), ki so blizu Rotorue, med turističnim razcvetom na tem območju v 1870-ih, s povečano potrebo po rezbarskih delih, kot je vzorčna vas v Whakarewarewi in spominkih.
Inštitut za umetnost in obrt Māori v Whakarewarewa v Rotorui, ki ga je leta 1926 odprl Sir Āpirana Ngata, je trdnjava tradicionalnih rezbarskih veščin. Ngata je postavil umetnost kot 'pomemben del' pomlajevanja maorske kulture. Hōne Taiapa je bil nekaj časa vodja te šole. Od maorske renesanse v 1960-ih naprej se je whakairo, skupaj z drugimi tradicionalnimi maorskimi praksami, ponovno pojavil in razširil v sodobno umetnost. Mnogi rezbarji izražajo svoje prakse v izrecno duhovnih izrazih. Tržnica maorske umetnosti (ki jo financira državna organizacija Toi Māori Aotearoa) je pomembno prizorišče za promocijo in prodajo whakairo.
Značilnosti Lesene maorske rezbarije so pogosto pobarvane, da poudarijo značilnosti. Preden so bile na voljo sodobne barve, je bila to pogosto mešanica kōkōwai (rdeče okre) in olja iz morskih psov. Menili so, da to ohranja rezbarije in jim daje tudi tapu'' (sveti) status. Po uvedbi kovinskega orodja se je znatno povečalo dekorativno ornamentiranje, zlasti pri rezbarjenju lesa in kosti.
Sklici
Kategorija:Maorska kultura Kategorija:Rezbarstvo Kategorija:Maorske besede in besedne zveze