Zgodovina Maorov se je začela s prihodom polinezijskih naseljencev na Novo Zelandijo v seriji oceanskih migracij v kanujih, začenši konec 13. ali začetek 14. stoletja. Polinezijski naseljenci so sčasoma osamljeno razvili posebno kulturo Maorov.
Zgodnja zgodovina Maorov se pogosto deli na dve obdobji: arhaično obdobje (okoli 1300–1500) in klasično obdobje (okoli 1500–1769). Arheološka najdišča, kot je Wairau Bar, kažejo dokaze o zgodnjem življenju v polinezijskih naseljih na Novi Zelandiji. Mnogi pridelki, ki so jih naseljenci prinesli iz Polinezije, v hladnejšem novozelandskem podnebju niso dobro uspevali. Vendar pa so številne avtohtone vrste ptic in morskih vrst lovili ali nabirali za hrano, nekatere ptice pa so bile izlovljene do izumrtja. Naraščajoče prebivalstvo, tekmovanje za vire in spremembe novega lokalnega podnebja so v klasičnem obdobju privedle do družbenih in kulturnih sprememb. Razvila se je bolj dovršena umetniška oblika in pojavila se je nova bojevniška kultura z utrjenimi vasmi, znanimi kot pā. Ena skupina Maorov se je okoli 15. stoletja naselila na Chathamskih otokih; ustvarili so ločeno, pacifistično kulturo in postali znani kot Moriori.
Prihod Evropejcev na Novo Zelandijo, ki se je začel leta 1642 z Abelom Tasmanom, je Maorom prinesel ogromne spremembe, saj so jih evropski naseljenci, predvsem iz Velike Britanije, seznanili z zahodno hrano, tehnologijo, orožjem in kulturo. Leta 1840 so britanska krona in številni maorski poglavarji podpisali pogodbo iz Waitangija, ki je Novi Zelandiji omogočila, da postane del Britanskega imperija, Maorom pa podelila status britanskih podložnikov. Začetni odnosi med Maori in Evropejci (ki so jih Maori imenovali Pākehā) so bili večinoma prijateljski. Vendar pa so naraščajoče napetosti zaradi sporne prodaje zemljišč privedle do konfliktov v 1860-ih in obsežnih zaplemb zemljišč. Družbeni pretresi in epidemije so prav tako uničujoče prizadele Maore, zaradi česar se je njihovo prebivalstvo zmanjšalo in njihov položaj na Novi Zelandiji poslabšal.
Do začetka 20. stoletja si je prebivalstvo Maorov začelo opomoči in vložena prizadevanja v povečanje njihovega družbenega, političnega, kulturnega in gospodarskega položaja v širši novozelandski družbi. Maorsko protestno gibanje je v 1960-ih pridobilo podporo in si prizadevalo za poravnavo zgodovinskih krivic iz pogodbe iz Waitangija. V popisu prebivalstva leta 2013 se je približno 600.000 ljudi na Novi Zelandiji opredelilo kot Maori, kar predstavlja približno 15 odstotkov nacionalnega prebivalstva.
== Izvor iz Polinezije
Dokazi iz genetike, arheologije, jezikoslovja in fizične antropologije kažejo, da predniki Polinezijcev segajo nazaj do avtohtonih prebivalcev Tajvana. Študije jezikovne evolucije in dokazi mtDNK kažejo, da večina pacifiških populacij izvira od tajvanskih avtohtonih prebivalcev pred približno 5200 leti. Ti avstronezijski predniki so se preselili na jug na Filipine, kjer so se nekaj časa naselili. Od tam so nekateri sčasoma odpluli proti jugovzhodu, obkrožili severni in vzhodni rob Melanezije vzdolž obal Papuanske Nove Gvineje in Bismarckovega otočja do Salomonovih otokov, kjer so se ponovno naselili, za seboj pustili drobce svoje keramike Lapita in pobrali majhno količino melanezijske DNK. Od tam so se nekateri preselili na zahodne polinezijske otoke Samoa in Tonga. Drugi so se z otokov preselili proti vzhodu, vse od Otong Jave na Salomonovih otokih do Družbenega otočja Tahiti in Raiatea (nekoč imenovanih Havai'i ali Hawaiki). Od tam so se nizi migrantnih valov naselili po preostalem delu vzhodne Polinezije vse do Havajev na severu, Markeških otokov in Rapa Nuija (Velikonočnega otoka) na vzhodu ter nazadnje Nove Zelandije na skrajnem jugu.
Analiza Kayserja in sodelavcev (2008) je pokazala, da je le 21 odstotkov avtosomnega genskega sklada Maorov in Polinezijcev melanezijskega izvora, preostalih (79 odstotkov) pa vzhodnoazijskega izvora. Študija Friedlaenderja in sodelavcev (2008) je potrdila, da so Polinezijci genetsko bližje Mikronezijcem, tajvanskim avtohtonim ljudstvom in Vzhodnim Azijcem kot Melanezijcem. Študija je zaključila, da so se Polinezijci po Melaneziji premikali relativno hitro, kar je omogočilo le omejeno mešanje med Avstronezijci in Melanezijci. Polinezijsko prebivalstvo je doživelo učinek ustanovitelja in genetski zdrs. Dokaz o predniški fazi na jugu Filipinov izhaja iz odkritja, da si Polinezijci delijo približno 40 odstotkov svoje DNK s Filipinci s tega območja.
Naselitev Nove Zelandije
Noben človeški ostanek, artefakt ali struktura na Novi Zelandiji ni zanesljivo datirana pred Kaharoa Tephra, plastjo vulkanskih ruševin, ki jih je odložil izbruh vulkana Tarawera okoli leta 1314 n. št. Datiranje nekaterih polinezijskih kosti podgan (kiore) iz leta 1999 že v leto 10 n. št. se je kasneje izkazalo za napako. Novi vzorci kosti podgan (in tudi lupin, ki jih je poglodala podgana in olesenelih semenskih škatlic) so dali datume, poznejše od izbruha Tarawere, razen treh, ki so datirali desetletje ali dve pred izbruhom.
Dokazi o cvetnem prahu o obsežnih gozdnih požarih desetletje ali dve pred izbruhom so nekatere znanstvenike spodbudili k domnevam, da so jih morda zanetili ljudje, v tem primeru pa bi lahko bil prvi datum naselitve nekje v obdobju med letoma 1280 in 1320 n. št. Vendar pa najnovejša sinteza arheoloških in genetskih dokazov ugotavlja, da je bilo glavno obdobje naselitve, ne glede na to ali so nekateri naseljenci prispeli pred izbruhom Tarawere ali ne, v desetletjih po njem, nekje med letoma 1320 in 1350 n. št., kar je verjetno vključevalo usklajeno množično migracijo. Ta scenarij je skladen tudi z zelo razpravljano tretjo vrsto dokazov – tradicionalnimi genealogijami (whakapapa), ki kažejo na leto 1350 n. št. kot verjeten datum prihoda mnogih ustanoviteljev kanujev (waka), iz katerih mnogi Maori sledijo svojemu poreklu.
Ustna zgodovina Maorov opisuje prihod prednikov v več velikih oceanskih ladjah waka iz Hawaikija. Havaji so duhovna domovina mnogih vzhodnopolinezijskih družb in so veljali za mitološke. Vendar pa raziskovalci menijo, da gre za resničen kraj – tradicionalno pomemben otok Raʻiātea v Družbenih otokih (v Francoski Polineziji), ki se je v lokalnem narečju imenoval Havai'i.Buck (1960) Migracijske zgodbe se med ljudstvom iwi (pleme) razlikujejo, njihovi člani se lahko v svojih rodoslovjih identificirajo z več vrstami waka.
Naseljenci so s seboj prinesli več vrst, ki so uspevale: kūmara, taro, jam, buča, tī (Cordyline fruticosa), aute (Broussonetia papyrifera - navadna papirjevka) – ter polinezijske pse in podgane. Verjetno so bile iz domovine prinesene tudi druge vrste, ki pa potovanja niso preživele ali ob prihodu uspevale.
V zadnjih nekaj desetletjih so raziskave mitohondrijske DNK (mtDNA) omogočile oceno števila žensk v ustanovni populaciji med 50 in 100."Rethinking Polynesian Origins: Human Settlement of the Pacific" , Michal Denny, and Lisa Matisoo-Smith"Maori Migration" , Bernard Carpinter, NZ Science Monthly
Študija iz leta 2022, ki je uporabila radiokarbonsko tehnologijo z več kot 500 arheoloških najdišč, navaja, da se je »zgodnja naselbina Maorov na Severnem otoku zgodila med letoma 1250 in 1275 n. št.«, podobno študiji iz leta 2010, ki je navedla leto 1280 kot čas prihoda.
Arhaično obdobje (ok. 1280 – ok. 1500)
Najzgodnejše obdobje naselitve Maorov se imenuje 'faza kolonizacije', 'vzhodnopolinezijska' faza, 'arhaično' obdobje in obdobje 'moahunterjev'. Vzhodnopolinezijski predniki Maorov so prispeli v gozdnato deželo z bogatim ptičjim življenjem, vključno z več zdaj izumrlimi vrstami moe, ki so tehtale med 20 kilogrami in 250 kg. Druge vrste, ki so prav tako izumrle, so vključevale novozelandskega laboda, novozelandsko gos in velikanskega Haastovega orla, ki je plenil moo. Morski sesalci – zlasti tjulnji – so se gnetli ob obalah, dokazi o obalnih kolonijah pa so bili veliko severneje od tistih, ki so še danes.Irwin (2006), pp 10–18 Na ustju reke Waitaki, med Timarujem in Oamarujem na vzhodni obali Južnega otoka, so našli ogromno število kosti moe – ocenjenih na med 29.000 in 90.000 ptic. Južneje, na ustju reke Waihemo/Shag, dokazi kažejo, da so ljudje v relativno kratkem času pobili vsaj 6000 ptic moa.M King. Penguin History of NZ. Penguin, 2012
Arheologija je pokazala, da je bila regija Otago v tem času središče razvoja maorske kulture, večina arhaičnih naselij pa je bila na obali ali znotraj 10 km od nje. Ljudje so pogosto ustanavljali majhna začasna taborišča daleč v notranjosti za sezonski lov. Naselja so imela od 40 ljudi (npr. Palliser Bay v Wellingtonu) do 300 in 400 ljudi s štiridesetimi stavbami (kot na primer pri reki Shag).
Najbolj znano in najobsežneje raziskano arhaično najdišče je Wairau Bar na Južnem otoku. Najdišče je podobno vzhodnopolinezijskim jedrnatim vasem in je edino novozelandsko arheološko najdišče, ki vsebuje kosti ljudi, rojenih drugje. Radiokarbonsko datiranje oglja, človeških kosti, kosti moe, estuarijskih lupin in jajčnih lupin moa je prineslo širok razpon ocen datuma, od začetka 13. do začetka 15. stoletja, od katerih so mnoge lahko onesnažene z 'vgrajeno starostjo' iz starejšega ogljika, ki so ga vzorčeni organizmi pojedli ali absorbirali. Zaradi tektonskih sil, vključno z več potresi in cunamiji od prihoda človeka, je del najdišča Wairau Bar zdaj pod vodo.McFadgen and Adds (2018) Delo na okostjih Wairau Bar leta 2010 je pokazalo, da je bila pričakovana življenjska doba zelo kratka, najstarejše okostje je bilo staro 39 let, večina ljudi pa je umrla v svojih 20-ih letih. Večina odraslih je kazala znake prehranskega ali infekcijskega stresa. Anemija in artritis sta bila pogosta. Morda so bile prisotne okužbe, kot je tuberkuloza, saj je imelo več okostij simptome. Odrasli so bili v povprečju višji od drugih prebivalcev južnega Pacifika, moški so merili 170 centimetrov, ženske pa 160 cm.
Arhaično obdobje je izjemno zaradi pomanjkanja orožja in utrdb, ki so bile tako značilne za poznejše 'klasične' Maore in zaradi značilnih »kolutnih ogrlic«."Ngā Kākano", Te Papa Od tega obdobja naprej je izumrlo približno 32 vrst ptic, bodisi zaradi prekomernega plenjenja s strani ljudi in kiorejev in kurījev (polinezijskih psov), ki so jih vnesli; zaradi ponavljajočega požiganja vegetacije, ki je spremenilo njihov habitat; ali zaradi ohlajanja podnebja, ki se je očitno zgodilo med letoma 1400 in 1450. Za kratek čas – manj kot 200 let – je prehrana zgodnjih Maorov vključevala obilico velikih ptic in kožuharjev, ki jih prej še nikoli niso lovili. Število teh živali se je hitro zmanjšalo: mnoge, kot so različne vrste moa, novozelandski labod in kōhatu shag, so izumrle, druge, kot so kākāpō in tjulnji, pa so se zmanjšale po obsegu in številu.
Delo Helen Leach kaže, da so Maori za prehrano uporabljali približno 36 različnih rastlin, čeprav so mnoge zahtevale razstrupljanje in dolga obdobja (12–24 ur) kuhanja. Raziskava D. Suttona o zgodnji plodnosti Maorov je pokazala, da se je prva nosečnost zgodila pri približno 20 letih, povprečno število rojstev pa je bilo nizko v primerjavi z drugimi neolitskimi družbami. Nizko število rojstev je morda posledica zelo nizke povprečne življenjske dobe 31–32 let. Analiza okostij v Wairau Baru je pokazala znake težkega življenja, saj so mnogi imeli zlomljene kosti, ki so se zacelile. To kaže na to, da so ljudje uživali uravnoteženo prehrano in podporno skupnost, ki je imela sredstva za podporo hudo poškodovanim družinskim članom.