Mošeja Istiqlal ( dobesedno 'mošeja neodvisnosti'; , dobesedno 'mošeja neodvisnosti') v Džakarti v Indoneziji je največja mošeja v jugovzhodni Aziji in deveta največja mošeja na svetu glede na kapaciteto vernikov. Ta nacionalna mošeja Indonezije, zgrajena v spomin na indonezijsko neodvisnost, se je imenovala Istiqlal, kar v arabskem prevodu pomeni 'neodvisnost'. Mošeja je bila za javnost odprta 22. februarja 1978. V Džakarti mošeja stoji poleg trga Merdeka, stolnice v Džakarti (katoliške) in reformirane cerkve Immanuel.
Zgodovina
Mošeja je bila prej lokacija parka Wilhelmina in utrdbe iz 19. stoletja, imenovane Citadela princa Friderika.
Načrt in natečaj Po razglasitvi indonezijske neodvisnosti leta 1945 sta Wahid Hasyim, indonezijski prvi minister za verske zadeveNational Information and Communication Agency 2001, p. 6 in Anwar Cokroaminoto, kasneje imenovan za predsednika fundacije Masjid Istiqlal, predstavila idejo o gradnji velike indonezijske nacionalne mošeje. Odbor za gradnjo mošeje Istiqlal, ki ga je vodil Cokroaminoto, je bil ustanovljen leta 1953. Predlagal je nacionalno mošejo indonezijskemu predsedniku Sukarnu, ki je idejo pozdravil in kasneje pomagal nadzorovati gradnjo mošeje. Leta 1954 je odbor imenoval Sukarna za glavnega tehničnega nadzornika. Arhitekt mošeje Istiqlal je bil Friedrich Silaban, zmagovalec natečaja za oblikovanje. Je sin luteranskega pastorja iz protestantske krščanske cerkve Batak.
Predlaganih je bilo več lokacij; Mohammad Hatta, indonezijski podpredsednik, je predlagal, da bi mošejo zgradili v bližini stanovanjskih območij na aveniji Thamrin, na parceli, kjer danes stoji hotel Indonesia. Vendar je Sukarno vztrajal, da bi morala biti nacionalna mošeja v bližini najpomembnejšega trga v državi, v bližini palače Merdeka. To je v skladu z javansko tradicijo, da bi morala biti kraton (kraljeva palača) in masjid agung (velika mošeja) locirana okoli alun-aluna (glavnega javanskega mestnega trga), kar pomeni, da mora biti v bližini trga Merdeka. Sukarno je vztrajal tudi, da bi morala biti nacionalna mošeja zgrajena v bližini stolnice v Džakarti in cerkve Immanuel, da bi simbolizirala versko harmonijo in strpnost, kot je bilo promovirano v Pancasili. Kasneje je bilo odločeno, da bo nacionalna mošeja zgrajena v Taman Widjaja Kusuma (nekdanji park Wilhelmina), pred stolnico v Džakarti. Da bi naredili prostor za mošejo, so porušili citadelo princa Friderika, zgrajeno leta 1837.
Gradnja
Temeljni kamen je Sukarno položil 24. avgusta 1961;Dept of Foreign Affairs (1962), Indonesia 1962, Jakarta, No ISBN gradnja je trajala 17 let. Predsednik Suharto jo je 22. februarja 1978 odprl kot nacionalno mošejo.Indonesian State Secretariat (1995), 40 Tahun Indonesia Merdeka, Jilid 3 (40 Years of Indonesian Independence, Volume 3), p1035, Od leta 2013 je največja mošeja v regiji jugovzhodne Azije, s kapaciteto več kot 120.000.
Sodobni dogodki
V petek zvečer, 14. aprila 1978, je bila v bližini mimbarja v mošeji Istiqlal sprožena bomba iz plastičnega eksploziva. Poročil o žrtvah ni bilo. Več kot 20 let pozneje, 19. aprila 1999, se je v kleti mošeje zgodil drugi bombni napad, pri katerem je bilo razbito steklo pisarniških prostorov.
Med majem 2019 in julijem 2020 je bila mošeja deležna večje prenove, ki je stala 35 milijonov ameriških dolarjev. Dela so vključevala: poliranje in čiščenje marmorne zunanjosti in geometrijskih okraskov iz nerjavečega jekla, nov mihrab in mimbar, nadgradnjo električnih in vodovodnih sistemov, nov sistem razsvetljave z LED svetilkami, prenovo VIP sob, nova vrata in izboljšave vrta, parka in trga, nov kiosk za prodajalce ter dvonadstropno parkirno mesto v kleti.
Indonezijske oblasti so zgradile predor, ki povezuje mošejo Istiqlal in stolnico Marijinega vnebovzetja. Ta predor, znan kot Terowongan Silaturahmi (Predor prijateljstva), naj bi bil končan aprila 2020 pred ramadanom 2020.
Leta 2022 je mošeja prejela certifikat EDGE (Excellence in Design for Greater Efficiencies) od Mednarodne finančne korporacije (IFC), hčerinske družbe Svetovne banke. Potrjeno je, da gre za prvo zeleno stavbo na svetu.
Septembra 2024 je papež Frančišek med obiskom Indonezije izjavil, da je mošeja Istiqlal v Džakarti konkreten dokaz prisotnosti verske zmernosti v Indoneziji. Hkrati pa je podpisal deklaracijo Istiqlal, ki sta jo izvedla papež Frančišek, poglavar katoliške cerkve in suveren vatikanske mestne države, in Nasaruddin Umar, veliki imam mošeje Istiqlal, ki so ga spremljale medverske osebnosti v Indoneziji.
Struktura
Mošeja ima sedem vhodov, vseh sedem vrat pa je poimenovanih po Al-Asmaul-Husni, imenih Boga v islamu. Številka sedem predstavlja sedem nebes v islamski kozmologiji. Quran Surah Nooh ( Verse 15 ) Fontane za wudu (umivanje) so v pritličju, glavna molitvena dvorana in glavno dvorišče pa v prvem nadstropju. Stavba je sestavljena iz dveh povezanih pravokotnih struktur: glavne strukture in manjše sekundarne strukture. Manjša služi kot glavna vrata, pa tudi kot stopnišče in molitveni prostori.
Vhodna vrata V mošejo Istiqlal je sedem vhodnih vrat. Vsaka vrata so poimenovana po enem od 99 imen Alaha. Spodaj so seznami vhodnih vrat v kompleks mošeje Istiqlal:
Glavna vrata Al Fattah/الفتاح ("Odpirač"): so nasproti stolnice v Džakarti. To je glavni vhod za obiskovalce, ki vodi tudi do glavnega parkirišča. Ar Rozzaq/ٱلْرَّزَّاقُ ("Ponudnik"): so na ulici Jalan Perwira. Vrata vodijo na glavno parkirišče. As Salam/ٱلْسَّلَامُ ("Mir"): Vhod za pomembne goste, npr. duhovnike ali veleposlanike. Vhod vodi v prve vrste blizu imama. Druga vrata Al Quddus/ٱلْقُدُّوسُ ("Sveti"): so na severovzhodu mošejskega kompleksa. Al Malik/الملك ("Kralj"): so na zahodu mošejskega kompleksa. Uporablja se za zelo pomembne goste, npr. predsednika Indonezije ali druge pomembne goste. Al Ghaffar/ٱلْغَفَّارُ ("Odpuščajoči"): so na južnem koncu stavbe dvoriščne dvorane, tik pod minaretom mošeje Istiqlal. Ta vrata so najbližja jugovzhodnim vratom in hkrati najbolj oddaljena od mihraba mošeje. Ar Rahman/ٱلْرَّحْمَان (»Sočutje«): so na jugozahodnem vogalu dvorane mošeje, blizu vhodnih vrat Al Malika.
Kupola Pravokotno glavno molitveno dvorano pokriva osrednja kroglasta kupola s premerom 45 m; številka "45" simbolizira razglasitev indonezijske neodvisnosti leta 1945. Glavno kupolo krasi okrasni vrh iz nerjavečega jekla v obliki polmeseca in zvezde, simbola islama. Manjša sekundarna kupola je prav tako okrašena z vrhom iz nerjavečega jekla z imenom Alaha (Boga) v islamski kaligrafiji.
Kupolo podpira dvanajst okroglih stebrov, molitveno dvorano pa obdajajo pravokotni stebri, ki nosijo štiri nadstropja balkonov. Dvanajst stebrov predstavlja (večinoma sprejet) rojstni dan islamskega preroka Mohameda v 12. rebi al-avvalu.The date of Muhammad's birth is a matter of contention since the exact date is unknown and is not definitively recorded in the Islamic traditions.
Notranjost
Glavno nadstropje in štiri nadstropja balkonov skupaj tvorijo pet nadstropij; Številka "5" predstavlja pet stebrov islama, v notranjosti simbolizira pet dnevnih molitev in tudi Pancasilo. Stopnišča na vogalih stavbe omogočajo dostop do vseh nadstropij. V glavno dvorano se pride skozi vhod, ki ga pokriva kupola s premerom 8 metrov; številka 8 simbolizira avgust, mesec indonezijske neodvisnosti.
Notranja zasnova je minimalistična, preprosta in čista, z minimalnim številom geometrijskih okraskov iz nerjavečega jekla. 12 stebrov je prekritih z nerjavečim jeklom. Na glavni steni na kibli sta v središču mihrab in minbar. Na glavni steni je velik kovinski okras v arabski kaligrafiji, ki na desni strani črkuje ime Alaha, na levi pa Mohamed, v sredini pa tudi kaligrafija 14. verza sure Thaha. Kovinski okraski, pokrovi iz nerjavečega jekla in okraski so bili uvoženi iz Nemčije. Prvotno so, tako kot v bližnjem narodnem spomeniku, načrtovali uvoz belih marmornih plošč iz Italije. Vendar pa so zaradi zmanjšanja stroškov in podpore lokalni marmorni industriji kasneje odločili, da bodo marmorji iz kamnolomov Tulungagung v vzhodni Javi.
Minaret
Glavna stavba je neposredno povezana z arkadami, ki se razprostirajo po velikem dvorišču. Arkade povezujejo glavno stavbo z enim samim minaretom v južnem kotu. Za razliko od mnogih arabskih, perzijskih, turških in indijskih mošej z več minareti ima mošeja Istiqlal en sam minaret, ki simbolizira božansko enost Boga. Visoka je 66,66 m, kar simbolizira 6666 verzov v Koranu. 30 metrov visok vrh iz nerjavečega jekla na vrhu minareta simbolizira 30 džuzov Korana. Na južni strani blizu minareta je tudi velik bedug (velik lesen boben iz kravje kože). Skupno s celotnim islamskim svetom tudi muslimani v Indoneziji tradicionalno uporabljajo boben z adhanom (klicem k molitvi). Pisarne mošeje, dvorana za prireditve in medresa so v pritličju. Mošeja ponuja prostore za družabne in kulturne dejavnosti.
Nekateri muslimani v Indoneziji so menili, da je kupola in minaret v Istiqlalu preveč moderna in v arabskem slogu. Menili so, da arhitektura ni v skladu z islamsko kulturo in arhitekturo v Indoneziji. V odgovor je nekdanji predsednik Suharto začel pobudo za gradnjo več mošej v javanski trojni strehi.
Zmogljivost Mošeja Istiqlal lahko sprejme do 200.000 romarjev, od tega:
Glavna molilnica, balkon in krilo sprejmejo 61.000 ljudi. Prostor v predhodni stavbi sprejme 8.000 ljudi. Odprta terasa v 2. nadstropju sprejme 50.000 ljudi. Vsi hodniki in drugi prostori sprejmejo 81.000 ljudi.
Objekti V znak verske strpnosti je mošeja Istiqlal med velikimi krščanskimi praznovanji, kot je božič, pomagala zagotoviti parkirni prostor za vernike bližnje stolnice v Džakarti.
Ozvočenje in multimedija Za namene bogoslužja in informacij mošeja Istiqlal uporablja centralno nadzorovan zvočni sistem, ki je v zadnji stekleni sobi drugega nadstropja, z zvočniki do 200 kanalov, razporejenimi po glavnem nadstropju.
Število zvočnikov v hodniku, povezovalni stavbi in predhodni stavbi je 158 kanalov. Zvočni sistem nadzoruje 26 ojačevalnikov in 5 (pet) mešalnikov, nadzoruje pa ga šest ljudi, ki se izmenjujejo podnevi in ponoči, ko je v uporabi.
Za nemoteno komunikacijo med bogoslužjem in dejavnostmi je bil v glavnem nadstropju nameščen tudi plazemski televizijski sistem, tako da lahko romarji, ki so v glavni sobi mošeje in ne morejo neposredno videti pridigarja, enakomerno spremljajo informacije o dostopu.
Vrt
Mošeja Istiqlal stoji na nekdanjem parku Wilhelmina, zato je bilo pred gradnjo mošeje na vrtu posajenih veliko okrasnih rastlin in dreves. Nekatera velika drevesa v vrtu so lahko stara več sto let. V parku je tudi rečni rokav, pritok reke Ciliwung, ki je opremljen z zapornicami. Prvotni rečni rokav je tekel proti zahodu do Molenvlieta in se ob kanalu obrnil proti severu proti svojemu estuariju v stari Bataviji. Druga veja se je obrnila proti severu do zapornice, ki se je izlivala proti vzhodu vzdolž kanala pred Pasar Barujem, kanal pa se je obrnil proti severu vzdolž Jalan Gunung Sahari, vse do Ancol na severu.
V jugozahodnem kotu vrta, ki obdaja mošejo, je velik bazen in velika fontana, ki brizga vodo 45 m visoko. Fontana deluje le ob petkih med skupnostno molitvijo in med islamskimi prazniki, kot sta Eid ul-Fitr in Eid ul-Adha. Reka Ciliwung teče čez mošejski kompleks vzdolž vzhodne strani mošeje.
Okoljske pobude Veliki imam Nasaruddin Umar je vodil prizadevanja za okolju prijaznejšo mošejo, vključno z namestitvijo sončnih kolektorjev, uporabo pip s počasnim pretokom in uvedbo sistema za recikliranje vode. Prizadevanja mošeje so ji prinesla priznanje Svetovne banke kot prvo zeleno certificirano bogoslužno mesto.
Obiskovalci