Vodni grad Taman Sari, znan tudi kot Taman Sari (), je območje nekdanjega kraljevega vrta sultanata Yogyakarta. Je približno 2 km južno znotraj ozemlja Kratona v Yogyakarti v Indoneziji. Taman Sari, zgrajen sredi 18. stoletja, je imel več funkcij, kot so počivališče, delavnica, prostor za meditacijo, obrambno območje in skrivališče.

Taman Sari je bil sestavljen iz štirih različnih območij: velikega umetnega jezera z otoki in paviljoni na zahodu, kopališča v središču, kompleksa paviljonov in bazenov na jugu ter manjšega jezera na vzhodu. Danes je dobro ohranjen le osrednje kopališče, medtem ko druga območja večinoma zaseda naselje Kampung Taman.

Od leta 2017 je zgodovinsko mestno jedro Yogyakarte, vključno s Taman Sari, uvrščeno na seznam svetovne dediščine.

Etimologija Ime Taman Sari izvira iz javanskih besed taman, ki pomeni »vrt« ali »park«, in sari, ki pomeni »lep« ali »rože«. Zato ime Taman Sari pomeni območje čudovitega vrta, okrašenega s cvetjem. V starem članku ga je opisal kot »vodni grad« (); z zaprtjem vodnih vrat bi bil kompleks popolnoma potopljen v vodo, tako da bi visoke strukture izstopale.

Zgodovina

Gradnja Taman Sari se je začela v času vladavine sultana Hamengkubuvona I. (1755–1792), prvega sultana Yogyakartskega sultanata, in je bila dokončana do časa sultana Hamengkubuvona II. Gradbišče pa je bilo že od vladavine Sunana Amangkurata IV. (1719–1726) znano kot kopališče, imenovano izvir Pacethokan. Po besedah ​​Kitab Mamana v Yogyakarta Kraton je bil vodja projekta gradnje Taman Sari Tumenggung Mangundipura. Dvakrat je potoval v Batavijo, da bi se seznanil z evropsko arhitekturo, zato ima arhitektura Taman Sari značilnosti evropskega sloga. Taman Sari je bil zgrajen tri leta po sporazumu Giyanti kot počivališče sultana Hamengkubuvona I. Kompleks sestavlja približno 59 stavb, vključno z mošejo, meditacijskimi sobami, bazeni in vrsto 18 vodnih vrtov in paviljonov, obdanih z umetnimi jezeri. Kompleks je bil dejansko uporabljen med letoma 1765 in 1812.

Regent Madiuna, Raden Rangga Pravirasentika, je sodeloval pri financiranju gradnje Taman Sari. Pravirasentika je sultana tudi prosil, naj Madiunu oprosti davčne obveznosti. Ponudil je druge alternativne načine plačila. Sultan je njegov predlog sprejel. Leta 1758 je sultan regentu naročil, naj nadzoruje izdelavo opeke in različnih dodatkov, ki bi jih uporabili za gradnjo čudovitega vrta. Sultan si je želel kraj, kjer bi se lahko sprostil po mnogih letih vojn, ki jih je pravkar doživel. Za gradnjo je bil odgovoren Raden Tumengung Mangundipura pod nadzorom Radena Arye Natakusume (ki je kasneje postal Sri Pakualam II.). Gradnja se je začela leta 1684 po javanskem koledarju (1758 n. št.). Ko je Raden Rangga Pravirasentika ugotovil, kako velik je kompleks, je spoznal, da bi bili stroški večji od davkov. Odstopil je od projekta, nadomestil pa ga je princ Natakusa, ki je projekt nadaljeval do konca.

Britanska invazija na kraton Yogyakarta leta 1812 je uničila precejšnje dele kompleksa.

Gradnja Taman Sari se je končala po dokončanju vrat in obzidja. Sengkalan memet (javanski kronogram)ref>Sengkalan is a symbolic play of words to describe a year with important events (e.g. births, marriages, deaths, building construction, etc). It is used by Javanese scholars and the upper-middle tier of society. A sengkalan used certain objects as symbols to describe the numbers 0 to 9. A general example, although there are many, of these numerals and their corresponding symbols are: 0 = langit/sky, 1 = bumi/earth, 2 = mripat/eyes, 3 = geni/fire, 4 = segara/sea, 5 = maruta/wind, 6 = rasa/feeling, 7 = giri/mountain, 8 = liman/elephant, 9 = bolong/hole.</ref> na zahodnih vratih (Gedhong Gapura Hageng) označuje leto z javanskimi besedami Lajering Kembang Sinesep Peksi, ki označujejo javansko leto 1691 ali okoli 1765: lajering, 'jedro' za 1; kembang, 'cvet' za 9; sinerep, 'sesati' ali 'piti' za 6; peksi, 'ptica' za 1; stavek se lahko bere kot »ptice, ki nabirajo nektar cveta«. Relief okoli tega sengkalan memeta prikazuje ptice, ki sesajo med s cvetočih dreves.

Vzdrževanje Taman Sari je bilo opuščeno kmalu po smrti Hamengkubuvona I., deloma zato, ker je bilo zapletene hidravlične naprave tako težko vzdrževati. Vrtovi so bili zanemarjeni, stavbe pa so med javansko vojno 1825–1830 utrpele nekaj škode.

Palačni kompleks je po potresu leta 1867, ki je uničil več stavb in izsušil vodne elemente, prenehal delovati. Sčasoma so se na tem območju začeli naseljevati skvoterji, ki so obkrožali ruševine zapuščenih paviljonov in zapolnjevali prazna jezerska dna.

V začetku 1970-ih so se začela prizadevanja za obnovo. Popolnoma je bil obnovljen le kopališki kompleks.

Demang Tegis Rokopis Serata Rerenggana omenja zgodbo o Demangu Tegisu, Portugalcu, ki naj bi bil eden od arhitektov Taman Sari. Glede na rokopis se je v vasi Mancingan (ime kraja na južni obali Jave blizu Parangtritisa) nenadoma pojavil čuden moški. Z dolgim ​​nosom, belo poltjo in tujim jezikom so vaščani posumili, da gre za nekakšnega duha ali gozdno vilo. Predstavili so ga takratnemu sultanu, Hamengkubuvonu II. Očitno se je sultan zanj zanimal in ga vzel za svojega služabnika. Minilo je nekaj let in moški se je končno naučil govoriti javansko. Po njegovih besedah ​​je bil Portugalec (ali v javansko Portegis), ki je nasedel po brodolomu. Trdil je tudi, da je bil graditelj hiš, zato mu je sultan ukazal, naj zgradi trdnjavo. Zadovoljen z njegovim delom mu je sultan dal naziv demang. Od takrat naprej je bila ta oseba znana kot Demang Portegis ali Demang Tegis.

Obstaja polemika o tem, ali je bil Demang Tegis dejansko arhitekt Taman Sari, saj zasnova spominja na hibrid javanskega in nizozemskega sloga, ne pa na portugalskega. Glede na to je P.J. Veth komentiral:

Dokazi o Demang Tegisu ostajajo neprepričljivi, vendar je arhitektura Taman Sari leta 2001 spodbudila številne portugalske strokovnjake za arhitekturo in kulturno dediščino, da so preučili Taman Sari.

Razširjeno domnevo o evropskem vplivu na zasnovo Taman Sari je izpodbijala tudi raziskava Hélène Njoto-Feillard z Univerze Pantheon-Sorbonne, predstavljena v konferenčnem prispevku leta 2003. Analiza zgodovinskega konteksta in arhitekturnega sloga kompleksa vodi do zaključka, da so ustvarjalci najverjetneje lokalni Javanci. Odsotnost kakršne koli omembe evropske vpletenosti v gradnjo Taman Sari v nizozemskih zgodovinskih opisih je predstavljena kot dodaten dokaz v podporo tej hipotezi.

Stavbe Taman Sari lahko razdelimo na štiri območja. Prvo območje je umetno jezero Segaran, ki je na zahodu. Drugo območje je kopališče na jugu jezera Segaran, imenovano kopališče Umbul Binangun. Tretje območje, ki ga danes ni več, je Pasarean Ledok Sari in bazen Garjitawati, ki sta na jugu kopališča. Četrto območje je vzhodna stran prvega in drugega območja, ki se raztezata daleč proti vzhodu in jugovzhodu kompleksa Magangan.

Območje jezera Segaran

Območje jezera Segaran je bilo v svojem obdobju glavni kompleks Taman Sari. Ta kompleks je sestavljalo umetno jezero, imenovano Segaran (»umetno morje«), z nekaj stavbami, ki so se nahajale na umetnih otokih sredi jezera. Stavbe so povezane s podvodnim tunelom. Služil je kot izhodišče za kraljevo družino, da je s plovilom dosegla bazene Taman Sari. Danes jezera Segaran ni več mogoče videti, saj je bila voda izsušena in jezersko dno je zdaj polno človeških naselij. Podvodni tunel, ki je zdaj pod zemljo, potem ko je voda odšla, še vedno obstaja in je dostopen.

Sredi Segarana je bil umetni otok, znan kot otok Kenongo (javansko Pulo Kenongo). Ime je dobil po drevesih cananga, ki so nekoč prekrivala otok. Na tem otoku stoji enonadstropna stavba, imenovana stavba Kenongo (javansko Gedhong Kenongo), ki je zdaj v ruševinah.

Na južni strani otoka Kenongo je vrsta majhnih stavb, imenovanih Tajug. Te stavbe so bile prvotno uporabljene kot prezračevalne odprtine za tunel, ki se nahaja pod jezerom. Ta tunel, zgrajen leta 1761, je bil alternativni način za dosego otoka Kenongo, razen s plovilom. Na južni strani otoka Kenongo je tudi umetni otok, imenovan Cemethi (javansko Pulo Cemethi) ali Panembung (javansko Pulo Panembung). Gre za enonadstropno stavbo, kjer sultan meditira ali pa, kot pravijo nekateri, skrivališče za kraljevo družino med napadom. Drugo ime za ta otok je Sumur Gumantung, ker je na južni strani tega otoka vodnjak, ki visi nad tlemi. Do tega kraja je bilo mogoče priti le skozi podvodni tunel. Stavba otoka Cemethi je zdaj prav tako v ruševinah. Legenda pravi, da obstaja skrivni tunel, ki povezuje palačo z južnim morjem (Indijskim oceanom), kjer ima Nyai Roro Kidul ali kraljica juga svojo palačo. Nadnaravna kraljica postane duhovna žena sultana iz Yogyakarte za več generacij.

Na zahodni strani otoka Kenongo je še ena enonadstropna krožna struktura, ki v preteklosti tvori umetni otok, imenovan Gumuling Water (Sumur Gumuling). V to enonadstropno stavbo je mogoče vstopiti le skozi podvodni tunel. Stavba je bila uporabljena kot mošeja. Niša v steni te stavbe je bila uporabljena kot mihrab. Osrednji del te stavbe je dvignjena ploščad, kjer se stikajo štiri stopnišča, nato pa s ploščadi eno stopnišče doseže prvo nadstropje. V pritličju te ploščadi je majhen bazen, ki je bil uporabljen za muslimansko obredno umivanje.

Kopališče Drugo območje je južno od nekdanjega umetnega jezera Segaran. Čeprav to območje ni bilo osrednja točka Taman Sari, je najbolje ohranjeno območje v kompleksu in trenutno najbolj priljubljena turistična atrakcija. Do območja se dostopa skozi dvoja vrata na vzhodni in zahodni strani, vsaka od teh vrat vodijo v središče kompleksa, najprej do notranjega osmerokotnega dvorišča na vzhodu in zahodu, nato pa vsako od teh dvorišč vodi do osrednjega kopališča v središču.

Vrata

V kopališče vodijo dvoja vrata, zahodna, imenovana Gedhong Gapura Hageng in vzhodna, imenovana Gedhong Gapura Panggung. Oboje vrat sta okrašeni z ornamenti stiliziranih ptic in cvetočih listov.

Zahodni vhod, Gedhong Gapura Hageng, je bil prej glavni vhod v kopališki kompleks. Vzhodna fasada vrat je še danes vidna, zahodno fasado pa blokirajo naselja. Gradnja teh vrat je bila končana leta 1691 po javanskem koledarju (okoli leta 1765 n. št.). Vzhodni vhod, Gedhong Gapura Panggung, še vedno deluje kot vrata in je zdaj glavni vhod za turiste. Vzhodni vhod je stavba s štirimi stopnišči, dvema na zahodni in dvema na vzhodni strani. Ta vrata so nekoč krasili štirje nagi, zdaj sta ostala le še dva. Stavba je bila končana leta 1684 po javanskem koledarju (okoli leta 1758 n. št.).

Osmerokotna dvorišča Vsaka vrata vodijo na osmerokotno dvorišče. Zahodna vrata vodijo na zahodno osmerokotno zaprto dvorišče. V preteklosti je v središču tega dvorišča stala stavba, ki se je imenovala Lopak-lopak (javansko Gedhong Lopak-lopak).

Vzhodna vrata prav tako vodijo na osmerokotno zaprto dvorišče. Ima podobno postavitev kot dvorišče Gedhong Lopak-lopak, vendar so v njem štirje paviljoni, znani kot Gedhong Sekawan. Ti paviljoni so bili uporabljeni kot počivališče kraljeve družine.

Vzhodno in zahodno osmerokotno dvorišče vodita do osrednjega kopališča.

Kopališče Umbul Pasiraman Umbul Pasiraman, znan tudi kot Umbul Binangun ali Umbul Winangun, je kopališče za kraljevo družino. Kopališče je zaprt prostor, obdan z visokimi strukturami. Sestavljen je iz treh bazenov, okrašenih z izviri v obliki gob in velikimi cvetličnimi lonci.

V kopališču sta dve stavbi. Najsevernejša stavba je bila uporabljena kot počivališče in garderoba za sultanove hčere in konkubine. Na južni strani te stavbe je bazen, znan kot Umbul Muncar. Bazen je razdeljen na dva dela z osrednjo potjo (znano kot Blumbang Kuras), ki poteka od vzhoda proti zahodu. Naslednja stavba na jugu je stavba s stolpom v središču. Desno krilo stavbe je bilo uporabljeno kot sultanova garderoba, vzhodno krilo pa kot njegovo počivališče. Osrednji stolp je sultan uporabljal za opazovanje svojih hčera in konkubin, ki so se kopale v bazenu.