Bahram V. () z vzdevkom Gor (iz perzijskega gōr, divji osel)Ferdinand Justi: Iranisches Namenbuch. Marburg 1895, str. 362; Nikolaus Schindel: Wahram V. V: Nikolaus Schindel (ur.): Sylloge Nummorum Sasanidarum. Bd. 3/1 (Textband). Dunaj 2004, str. 366. tudi Vahram Gor, perzijsko Bahrām-e Gūr ali Bahrām-i Gōr (perzijsko بهرام گور), je bil veliki kralj iranskega Sasanidskega cesarstva, ki je vladal od leta 420/421 do 438 (ali 439). Bahramovo življenje, zlasti njegove lovske dogodivščine, je imelo močan vpliv na perzijsko književnost in umetnost.
Življenje thumb| Bahram V. s harfistko Azado na lovu (konec 12./začetek 13. stoletja) Bahram, ki je del svoje mladosti preživel na dvoru arabskih Lahmidov v Hiri, je po skrivnostni smrti svojega očeta Jazdegerda I. nasledil iranski prestol. Bahram, čigar odnos z očetom je bil napet, se je zdaj soočal s številnimi težavami, predvsem z močnim visokim plemstvom, ki se je večkrat spopadalo z Jazdegerdom, in enako vplivnimi zaratustrskimi duhovniki. Plemiči so bili morda vpleteni tudi v skrivnostno smrt Jazdegerda, ki je sprva pokazal precejšnjo strpnost do kristjanov, na koncu pa je odredil njihovo preganjanje. Preganjanje se je sprva nadaljevalo tudi pod njegovim sinom.
Večina plemstva je želela izključiti sinove široko preziranega Jazdegerda iz linije nasledstva. Šapur, Jazdegerdov najstarejši sin, je bil celo umorjen. Plemstvo je sprva podpiralo Kozrava, princa iz sasanidske kadetske veje. Slednji je celo zasedel prestol, a ga je Bahram z vojaško podporo Lahmidov na koncu premagal in odstavil.
Po prevzemu oblasti je moral Bahram vplivnemu plemstvu narediti več koncesij. Vrniti jim je moral znatne vsote plačanih davkov in se moral v prihodnosti odpovedati delu zemljiškega davka. Nekateri zgodovinarji to razlagajo kot znak, da je bil Bahram precej šibek vladar, močno odvisen od močnih osebnosti v kraljestvu, zlasti vplivnega vuzurg-framadarja Mihr-Narseha, in zaratutrskih duhovnikov, ter da je opustil očetovo neodvisno politiko. Drugi ga vidijo kot precej sposobnega in vojaško uspešnega vladarja. Theodor Nöldekes. Geschichte der Perser und Araber zur Zeit der Sasaniden. Leiden 1879, str. 98, op. 3Nikolaus Schindel. Wahram V. V: Nikolaus Schindel (ur.): Sylloge Nummorum Sasanidarum. Bd. 3/1. Dunaj 2004, str. 366 fKlaus Schippmann: Grundzüge der Geschichte des sasanidischen Reiches. Darmstadt 1990, str. 42
Omeniti velja, da je formula 'kē čihr az yazdan' ('iz semena bogov' ali 'ustvarjen po podobi bogov'), ki je bila v rabi 200 let, med Bahramovo vladavino izginila iz kraljevih nazivov na kovancih. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je to znak, da se je božanska legitimnost odtlej manj zlahka pripisovala vladarju. Primanjkljaj so Bahramovi nasledniki morda poskušali nadomestiti s poskusom povezovanja z mitskimi prakralji Irana.
thumb|250px|Drahma Bahrama V.
Bahram je za upravljanje svojega kraljestva zaposlil več očetovih privržencev. Zdi se, da ni vodil neodvisne notranje politike, hkrati pa je spodbujal umetnost in se predvsem prepuščal svojemu najljubšemu hobiju, lovu – iz katerega izhaja njegov vzdevek Gor (Divji osel). Zaradi svoje strasti do lova, ki je še posebej poudarjena v Šahname, je Bahram v perzijskem izročilu postal prototip junaškega, bojevitega vladarja.Richard Nelson Frye: The History of Ancient Iran. München 1984, str. 319. Kralj se je pojavljal kot "viteški" lik in je očitno užival veliko priljubljenost med ljudstvom. Njegovo življenje so kasneje okrasile legende, kot je legenda o Bahramu in njegovi najljubši konkubini Azadeh,Maria Vittoria Fontana: La leggenda di Bahrām Gūr e Āzādā. Materiale per la storia di una tipologia figurativa dalle origini al XIV secolo (= Istituto Universitario Orientale, Dipartimento di Studi Asiatici, Series Minor, Band 24). Neapelj 1986. pa tudi v vizualni umetnosti na primer na pečatih, štukaturnih okraskih, pozlačenih srebrnih krožnikih in drugih kovinskih izdelkih ter keramiki.Maria Vittoria Fontana: Frühislamische Kunst. V: Wilfried Seipel (ur.): 7000 Jahre persische Kunst. Meisterwerke aus dem Iranischen Nationalmuseum in Teheran: Eine Ausstellung des Kunsthistorischen Museums Wien und des Iranischen Nationalmuseums in Teheran. Kunsthistorisches Museum, Dunaj 2001, str. 300–301 Veljal je za ženskarja in velikega lovca z brezmejno močjo. V orientalski tradiciji ga dojemajo izjemno pozitivno in ga hvalijo kot skoraj nobenega drugega sasanidskega vladarja.
Na zahodu je zaradi sporov glede Armenije in konfliktov med perzijskimi kristjani in zaratustrovci pod kraljem Jazdegerdom leta 420/421 že izbruhnila nova vojna z Bizantinskim cesarstvom. Avgusta Elija Pulherija je morda načrtovala celo "križarsko vojno" proti zaratustrskim Perzijcem, vendar najpomembnejši zahodni vir, cerkveni zgodovinar Sokrat, ne poroča, da bi Bizantinci prelomili mir. Sokrates, Kirchengeschichte, 7,18; 7,20.
Bahram, ki je očitno želel z vojaškimi uspehi poudariti svojo sporno zahtevo po oblasti, je sam prevzel vrhovno poveljstvo vojske takoj, ko je zasedel prestol. Močne perzijske čete so pod njegovim vodstvom napredovale proti Teodoziopolisu v rimski Mezopotamiji, Rimljani pa so nato oblegali Nisibis. Rimljani so očitno zmagali v dveh večjih bitkah, preden so morali zaradi težav na drugih frontah umakniti svoje čete. Napad Bahramovih arabskih zaveznikov Lahmidov na Antiohijo na Orontu je prav tako propadel. Ostra, a kratka vojna se je končala leta 422.Geoffrey B. Greatrex: The two fifth-century wars between Rome and Persia. V: Florilegium 12 (1993), str. 1–14. Maloštevilni zaratustrovci v Rimskem cesarstvu in precej številni kristjani v Perzijskem cesarstvu so odslej lahko neovirano izpovedovali svojo vero. Bizantinsko cesarstvo se je zavezalo k rednim plačilom prispevka, s katerim naj bi Perzija utrdila kavkaške prelaze proti Hunom. Bizantinska plačila Bahramu so bila morda davek. Med dogovore je verjetno spadalo tudi to, da nobena stran ne sme vzdolž skupne meje graditi novih trdnjav.
thumb|Bahram Gur napada kagana; Šahname šaha Tahmaspa
Mali kasneje, verjetno leta 427, se je Bahram lahko spopadel z vzhodnimi napadalci. Ker so viri o tem zelo skromni,Nikolaus Schindel: The Sasanian Eastern Wars in the 5th Century. The Numismatic Evidence. V: A. Panaino, A. Piras (ur.): Proceedings of the 5th Conference of the Societas Iranologica Europaea. Volume I. Mailand 2006, str. 678 f identiteta teh napadalcev ostaja predmet razprav. Nekateri menijo, da so bili to Heftaliti, tako imenovani "beli Huni". Bolj verjetno je, da so bili ti nasprotniki Hioniti Nikolaus Schindel: Wahram V. V: Nikolaus Schindel (ur.): Sylloge Nummorum Sasanidarum. Bd. 3/1. Dunaj 2004, str. 365 f ali Kidariti.Frantz Grenet: Kidarites. V: Ehsan Yarshater (ur.): Encyclopædia Iranica. (englisch, iranicaonline.org podskupina tako imenovanih iranskih Hunov. Tudi trajanje bitk ni znano. Med svojim pohodom na vzhodu je Bahram zagotovo nabral bogat plen, od katerega je nekaj namenil daritvam.
Po teh dogodkih je bil verjetno zgrajen Bandijanski kompleks in njegovi reliefi. Mehdi Rahbar: Le monument sassanide de Bandiān, Dargaz: un temple du feu d’après les dernières découverts 1996-98. Studia Iranica, 33 (1): 7. Pariz 2004, doi:10.2143/si.33.1.563192, str. 7–
Ko je Bahram jeseni 438 ali v začetku leta 439 umrl, po nekaterih poročilih med lovom, ga je nasledil sin Jazdegerd II. Najpomembnejši vir za Bahramovo vladavino je Tabarijeva Univerzalna zgodovina, ki je omogočila tudi dostop do danes izgubljenih virov. Theodor Nöldeke: Geschichte der Perser und Araber zur Zeit der Sasaniden. Aus der arabischen Chronik des Tabari. Übersetzt und mit ausführlichen Erläuterungen und Ergänzungen versehen. Leiden 1879, str. 85 ff. (Digitalisat der Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt, Halle; Clifford Edmund Bosworth: Ṭabarī. The Sāsānids, the Byzantines, the Lakhmids, and Yemen. Albany/NY 1999, str. 82 f Obstaja še več drugih virov, ki so še posebej pomembni za konflikt z Bizantinci. Zusammenfassend siehe The Prosopography of the Later Roman Empire. Bd. 2. Cambridge 1980, str. 1150
Sklici
Kategorija:Rojeni leta 400 Kategorija:Umrli leta 438 Kategorija:Vladarji v 5. stoletju Kategorija:Sasanidi