Makasar, () prej Ujung Pandang, je glavno mesto indonezijske province Južni Sulavezi. Je največje mesto v regiji Vzhodna Indonezija in peto največje urbano središče v državi za Džakarto, Surabajo, Medanom in Bandungom. Mesto je na jugozahodni obali otoka Sulavezi, obrnjeno proti Makasarskem prelivu.
Makassar je bil skozi svojo zgodovino pomembno trgovsko pristanišče, kjer je bilo središče sultanata Gova in portugalska pomorska baza, preden ga je v 17. stoletju osvojila Nizozemska vzhodnoindijska družba. Ostal je pomembno pristanišče v Nizozemski Vzhodni Indiji, ki je služilo vzhodnim indonezijskim regijam, makasarski ribiči pa so segali vse do avstralske obale. Za kratek čas po razglasitvi indonezijske neodvisnosti leta 1946 je bil Makasar imenovan za glavno mesto države Vzhodna Indonezija, nizozemske marionetne države; vendar pa je leta 1950, le štiri leta po začetku samostojnega obstoja države, prišlo do vstaje v Makasarju, ki je povzročila vključitev države v Republiko Indonezijo.
Mesto meri 175,77 kvadratnih kilometrov in je imelo sredi leta 2023 približno 1,474 milijona prebivalcev (732.391 moških in 742.002 žensk)Badan Pusat Statistik, Jakarta, 28 February 2024, Kota Makassar Dalam Angka 2024 (Katalog-BPS 1102001.7371) znotraj petnajstih upravnih okrožij mesta Makasar. Njegovo uradno metropolitansko območje, znano kot Mamminasata, z dodatkom triintridesetih nadaljnjih okrožij sosednjih regij pokriva površino 2.666,63 kvadratnih kilometrov in je imelo po uradnih ocenah sredi leta 2023 približno 2.795.639 prebivalcev.
Po podatkih Nacionalne agencije za načrtovanje razvoja je Makasar eno od štirih glavnih mest Indonezije, poleg Medana, Džakarte in Surabaje.
Po podatkih Banke Indonezije ima Makasar drugo najvišjo vrednost komercialnih nepremičnin v Indoneziji, takoj za širšo Džakarto.
Ime in etimologija Ime Makassar se je v mnogih evropskih jezikih dolgo pisalo kot Macassar, medtem ko so ga Portugalci med svojo prisotnostjo v 17. stoletju pisali kot Macáçar.
Nizozemci so med svojo vladavino nad mestom kot delom Nizozemske Vzhodne Indije pisali tako ime Makassar. Po osamosvojitvi po drugi svetovni vojni so Indonezijci ohranili nizozemsko črkovanje imena Makassar z dvojnim 's', kljub dejstvu, da indonezijski jezik nima dvojnih soglasnikov (čeprav jih jezika Makassar in Bugis imata).Anthony Jukes, A Grammar of Makasar: A Language of South Sulawesi, Indonesia. Brill, 2019. pg. xviv.
1. septembra 1971 je bilo mesto preimenovano po različici predkolonialnega imena mestne utrdbe Rotterdam, Ujung Pandang (makasarsko Jumpandang).
Ukrep je bil sprejet v času, ko se je Makasar širil s prvotnih 21 km2, da bi zajel sosednje regije, da bi zmanjšal pomen etničnih konotacij imena, razširjenega na sedanje območje. Ujung Pandang je ostal lokalno nepriljubljen in 13. oktobra 1999 se je ime pod predsednikom B. J. Habibiejem, ki je bil sam doma iz Južnega Sulavezija, vrnilo v Makasar.
V lokalnem jeziku je mesto znano kot Mangkasara′, zapisano kot ᨆᨀᨔᨑ v pisavi lontara, ki se tradicionalno uporablja za pisanje makasarske, pa tudi buginske, ki je v mestu prav tako pogosto govorjena.
Pridevniška oblika imena mesta in istoimenske etnične skupine se je sčasoma spreminjala. Uporabljajo se izrazi Macassarese, Makassarese in Macassan, čeprav se slednji običajno uporablja v zgodovinskem kontekstu trepangerjev v severni Avstraliji (stik Macassana z Avstralijo) in lahko vključuje ljudi, ki niso iz Makasarja. V zadnjem času so se pojavile oblike, kot sta Makasarese in preprosto Makasar (obe z eno samo črko 's').
Zgodovina Trgovina z začimbami je imela pomembno vlogo v zgodovini Sulavezija, ki je v predkolonialnem in kolonialnem obdobju, ko so bile začimbe iz regije na Zahodu zelo iskane, vključevala pogoste boje med rivalskimi domačimi in tujimi silami za nadzor nad donosno trgovino. Velik del zgodnje zgodovine Južnega Sulavezija je zapisan v starih besedilih, ki segajo v 13. in 14. stoletje.
Makasar je omenjen v Nagarakretagami, javanski hvalnici, sestavljeni v 14. stoletju med vladavino kralja Majapahita Hajama Vuruka. V besedilu je Makasar omenjen kot otok pod prevlado Majapahita, poleg Butuna, Salaje in Banggavija.
Makassarsko kraljestvo
Deveti kralj Gove, Tumaparisi Kallonna (1512–1546), je v kraljevi kroniki opisan kot prvi vladar Gove, ki se je zavezal z bližnjim trgovsko usmerjenim okrožjem Tallo. To partnerstvo je trajalo ves čas vrhunca Makasarja kot neodvisnega kraljestva. Središče dvojnega kraljestva je bilo v Sombaopuju, blizu takratnega ustja reke Jeneberang, približno 10 km južno od sedanjega mestnega središča, kjer sta se postopoma razvila mednarodno pristanišče in trdnjava. Najprej so malajski trgovci (ki so jih Portugalci leta 1511 izgnali iz njihove metropole Melaka), nato pa vsaj od 1540-ih naprej Portugalci začeli to pristanišče uporabljati za svojo bazo za trgovanje z otoki začimb (Moluki), ki so dlje proti vzhodu.Anthony Reid, Charting the Shape of Early Modern Southeast Asia, Singapore 1999, pp.113-19; Poelinggomang, 2002, pp.22-23
Rast nizozemske pomorske moči nad trgovino z začimbami po letu 1600 je Makasar naredila pomembnejšega kot alternativno pristanišče, odprto za vse trgovce, pa tudi kot vir riža za trgovanje z Moluki, kjer primanjkuje riža.
Nizozemska vzhodnoindijska družba si je prizadevala za monopol nad moluškim muškatnim oreščkom| in klinčki ter ji je od 1620-ih let skoraj uspelo na račun Angležev, Portugalcev in muslimanov. Makasarji so vzdrževali politiko proste trgovine, vztrajali so pri pravici vsakega obiskovalca do poslovanja v mestu in zavračali poskuse Nizozemcev, da bi vzpostavili monopol.Andaya, Leonard. "Makasar's Moment of Glory." Indonesian Heritage: Early Modern History. Vol. 3, ed. Anthony Reid, Sian Jay and T. Durairajoo. Singapore: Editions Didier Millet, 2001. 58–59.
Makasar je bil odvisen predvsem od muslimanske malajske in katoliške portugalske mornarske skupnosti kot svojih dveh ključnih gospodarskih sredstev. Vendar je tudi Britanska vzhodnoindijska družba leta 1613 tam ustanovila postojanko, danska družba je prispela leta 1618, pomembni pa so bili tudi kitajski, španski in indijski trgovci. Ko so Nizozemci leta 1641 osvojili portugalsko Melako, je Makasar postal najobsežnejša portugalska baza v jugovzhodni Aziji.
Portugalsko prebivalstvo je štelo več sto ljudi, a se je povečalo na nekaj tisoč, ki so jim služile cerkve frančiškanov, dominikancev in jezuitov ter redna duhovščina. Do 16. stoletja je Makasar postal glavno pristanišče Sulavezija in središče mogočnih sultanatov Gova in Tallo, ki sta imela skupaj vrsto 11 trdnjav in utrdb ter utrjen morski zid, ki se je raztezal vzdolž obale.
Portugalski vladarji so mesto imenovali Macáçar. Makasar je bil v prvi polovici 17. stoletja zelo spretno voden, ko se je učinkovito uprl nizozemskemu pritisku, da bi zaprl svojo trgovino z Moluki in si je sosednje države Bugis pridobil za zaveznike namesto sovražnikov. Karaeng Matoaya (ok. 1573–1636) je bil vladar Talla od leta 1593, pa tudi kancler ali glavni minister (Tuma'bicara-butta) partnerskega kraljestva Gova. Leta 1593 je vodil nasledstvo 7-letnega dečka, kasneje znanega kot sultan Alaud-din, na prestolu Gova in ga vodil skozi sprejetje islama leta 1603, številne posodobitve vojaške in civilne uprave ter prisrčne odnose s tujimi trgovci. Spreobrnitvi državljanov v islam je sledila prva uradna petkova molitev v mestu, ki je tradicionalno datirana na 9. november 1607 in se danes praznuje kot uradna obletnica mesta. John Jourdain je Makasar v svojem času imenoval »najprijaznejši ljudje v vsej Indiji do tujcev«.Reid 1999, pp. 129-46
Matoayin najstarejši sin ga je nasledil na prestolu Tallo, toda kot kancler je očitno vzgojil svojega briljantnega drugega sina, Karaenga Pattingalloanga (1600–54), ki je ta položaj opravljal od leta 1639 do svoje smrti. Pattingalloang se je moral delno izobraževati v portugalščini, saj je kot odrasel govoril portugalsko »tako tekoče kot ljudje iz same Lizbone« in vneto bral vse knjige, ki so mu prišle pod roko v portugalščini, španščini ali latinščini. Francoski jezuit, oče Alexandre de Rhodes, je opisal Pattingalloangovo strast do matematike in astronomije, zaradi katere je nenehno nadlegoval duhovnika, medtem ko je celo eden od njegovih nizozemskih nasprotnikov priznal, da je »mož velikega znanja, znanosti in razumevanja«.Reid 1999, pp. 146-54
Nizozemsko kolonialno obdobje
Po Pattingalloangovi smrti leta 1654 je novi kralj Gove, sultan Hasanudin, zavrnil zavezništvo s Tallom in izjavil, da bo sam svoj kancler. Konflikti v kraljestvu so se hitro stopnjevali, Bugiji so se uprli pod vodstvom Boneja in nizozemska VOC je izkoristila dolgo pričakovano priložnost, da s pomočjo Bugijev osvoji Makasar (1667–69).
Njihova prva osvojitev leta 1667 je bila severna utrdba Makasarja Ujung Pandang, leta 1669 pa so v eni največjih bitk v Indoneziji 17. stoletja osvojili in uničili Sombaopu. Nizozemska vzhodnoindijska družba je središče mesta premaknila proti severu, okoli utrdbe Ujung Pandang pa so obnovili in preimenovali v utrdbo Rotterdam. Iz te baze jim je uspelo uničiti trdnjave sultana Gove, ki je bil nato prisiljen živeti na obrobju Makasarja. Po vojni Diponegoro (1825–30) je bil princ Diponegoro izgnan v trdnjavo Rotterdam, kjer je živel do svoje smrti leta 1855.Carey, Peter. "Dipanagara and the Java War." Indonesian Heritage: Early Modern History. Vol. 3, ed. Anthony Reid, Sian Jay and T. Durairajoo. Singapore: Editions Didier Millet, 2001, pp. 112–13.
Po prihodu Nizozemcev je obstajala pomembna portugalska skupnost, imenovana tudi bandel, ki je dobila ime Borrobos.
Okoli leta 1660 je bil vodja te skupnosti, ki bi danes pomenila sosesko, Portugalec Francisco Vieira de Figueiredo.
Značaj tega starega trgovskega središča se je spreminjal, ko je raslo obzidano mesto, znano kot Vlaardingen. Postopoma so se Arabci, Malezijci in budisti v kljubovanju Nizozemcem vrnili k trgovanju zunaj obzidja trdnjave, kasneje pa so se jim pridružili še Kitajci.
Mesto je ponovno postalo zbirališče pridelkov vzhodne Indonezije – kopra, ratan, biseri, morska kumara in sandalovina - ter znanega olja iz oreščkov bado, ki se v Evropi uporablja kot moška frizerska oprema – od tod anti-makasarji (vezene tkanine, ki ščitijo vzglavnike oblazinjenih stolov).
Čeprav so Nizozemci nadzorovali obalo, so šele v začetku 20. stoletja s pomočjo vrste pogodb z lokalnimi vladarji pridobili oblast nad južno notranjostjo. Medtem so nizozemski misijonarji veliko prebivalcev Toraj spreobrnili v krščanstvo. Do leta 1938 je prebivalstvo Makasarja doseglo približno 84.000 – mesto, ki ga je pisatelj Joseph Conrad opisal kot »najlepše in morda najčistejše od vseh mest na otokih«.
Med drugo svetovno vojno je območje Makasarja branilo približno 1000 mož kraljeve nizozemske vzhodnoindijske vojske pod poveljstvom polkovnika M. Voorena. Odločil se je, da ne more braniti obale in je načrtoval gverilsko vojno v notranjosti. Japonci so se 9. februarja 1942 izkrcali blizu Makasarja. Branilci so se umaknili, a so jih kmalu prehiteli in ujeli.
Po osamosvojitvi Leta 1945 je Indonezija razglasila neodvisnost, leta 1946 pa je Makasar postal glavno mesto Vzhodne Indonezije, ki je bila del Združenih držav Indonezije. Leta 1950 je bil med vstajo v Makasarju prizorišče bojev med profederalističnimi silami pod poveljstvom stotnika Kaharja Muzakkarja in republikanskimi silami pod poveljstvom polkovnika Sunkona.Westerling (1952), p. 210
Med letoma 1971 in 1999 se je mesto uradno imenovalo Ujungpandang, preden se je 13. oktobra 1999 uradno ime vrnilo v Makasar.
Geografija Makasar je glavno mesto province Južni Sulavezi in je na južnem delu otoka Sulavezi, prej znanega kot Ujung Pandang, na severu meji na regentstva Maros in Pangkajene ter otoke, na vzhodu na regentstvo Maros, na jugu na regentstvo Gowa in na zahodu na Makasarski preliv. Površina mesta Makasar je 175,77 kvadratnih kilometrov.