Kraljevina Hrvaška

Kraljevina Hrvaška (; ; ), znana tudi s polnim diplomatskim imenom Kraljevina Hrvaška in Dalmacija (), je leta 1102, po obdobju vladavine kraljev iz dinastij Trpimirović in Svetoslavić ter nasledstveni krizi po smrti kralja Demetrija Zvonimirja, vstopila v personalno unijo z Ogrskim kraljestvom.

S kronanjem ogrskega kralja Kolomana za "kralja Hrvaške in Dalmacije" leta 1102 v Biogradu je kraljestvo prešlo v roke dinastije Árpádovcev do leta 1301, ko je (moška) linija dinastije izumrla. Nato so kraljestvom vladali kralji iz kapetske hiše Anžujcev, ki so bili tudi sorodstveni potomci kraljev Árpádovcev. Kasnejša stoletja so zaznamovali konflikti z Mongoli, ki so leta 1242 izropali Zagreb, tekmovanje z Benetkami za nadzor nad dalmatinskimi obalnimi mesti in notranji boji med hrvaškim plemstvom. V tem obdobju so se pojavili različni posamezniki, kot je Pavel I. Šubić Bribirski, ki je predstavljal takrat najmočnejšo hrvaško dinastijo, plemiško družino Šubićev. Ti močni posamezniki so si občasno lahko dejansko zagotovili veliko neodvisnost za svoje fevde. Osmanski vdor v Evropo v 16. stoletju je znatno zmanjšal hrvaška ozemlja in državo pustil šibko in razdeljeno. Po smrti Ludvika II. leta 1526 med bitko pri Mohaču in kratkem obdobju dinastičnih sporov sta obe kroni prešli v roke avstrijske hiše Habsburžanov, kraljestva pa so postala del habsburške monarhije .

Nekateri elementi Kolomanovega kronanja in kasnejši status hrvaških plemičev so podrobno opisani v Pacta Conventa, dokumentu, ki se je ohranil le v prepisu iz 14. stoletja. Podrobnejši elementi tega razmerja so postali predmet spora v 19. stoletju; kljub temu so se tudi v dinastični uniji z Madžarsko ohranile institucije ločene hrvaške državnosti prek Sabora (zbora hrvaških plemičev) in bana (podkralja). Poleg tega so hrvaški plemiči obdržali svoja posestva in nazive.

Ime Diplomatsko ime kraljestva je bilo "Kraljestvo Hrvaške in Dalmacije" () do leta 1359, ko se je uporaba množinske oblike "kraljestva" () uveljavila.Lujo Margetić: Hrvatska i Crkva u srednjem vijeku, Pravnopovijesne i povijesne studije, Rijeka, 2000, p. 91Ferdo Šišić: Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, p. 523 Sprememba je bila posledica zmage Ludvika I. proti Beneški republiki in Zadarske pogodbe, s katero je Beneška republika izgubila vpliv nad dalmatinskimi obalnimi mesti. Vendar se je kraljestvo še vedno večinoma imenovalo Kraljevina Hrvaške in Dalmacije, dokler Benetke niso ponovno pridobile dalmatinske obale leta 1409. Pogosta sinonima sta bila "Sclavonia" ( Slavonija in Slovinje) in "tota Sclauonia" (Celotna Slavonija). Najpogostejša hrvaška jezikovna oblika imena je bila Hrvatska zemlja ("hrvaška država" ali "hrvaška dežela").Dragomir Džoić: Federalističke teorije i hrvatska država, 1998, p. 75Ferdo Šišić: Geschichte der Kroaten, 1917, p. 385

Kriza nasledstva sličica|Kraljevina Hrvaške in Dalmacije v času Zvonimirjeve vladavine, v začetku leta 1089, pred bitko na Gvozdu leta 1097. Demetrij Zvonimir je bil hrvaški kralj iz svetoslaviške veje hiše Trpimirović. Začel je kot hrvaški ban v službi Petra Krešimirja IV . Peter ga je verjetno razglasil za svojega dediča in leta 1075 je Demetrij Zvonimir nasledil hrvaški prestol. Zvonimir se je leta 1063 poročil s Heleno Ogrsko iz dinastije Arpádovcev. Helena je bila ogrska princesa, hči Béle I. in sestra ogrske kralja Ladislava I.. Imela sta sina Radovana, ki je umrl v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Po Zvonimirjevi smrti leta 1089 ga je nasledil Štefan II., zadnji iz hiše Trpimirović. Štefanova vladavina je bila relativno neučinkovita in je trajala manj kot dve leti. Večino tega časa je preživel v miru samostana sv. Štefana pod borovci () blizu Splita. Štefan II. je mirno umrl v začetku leta 1091, ne da bi zapustil dediča. Ker ni bilo živega moškega člana hiše Trpimirović, je kmalu zatem na Hrvaškem izbruhnila državljanska vojna in nemiri.Neven Budak – Prva stoljeća Hrvatske, Zagreb, 1994. p. 77

Vdova pokojnega kralja Zvonimira, Helena, je med nasledstveno krizo poskušala ohraniti svojo oblast na Hrvaškem.Neven Budak – Prva stoljeća Hrvatske, Zagreb, 1994. p. 80 (in Croatian) Nekateri hrvaški plemiči okoli Helene, morda družina Gusić Nada Klaić: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, II Izdanje, Zagreb 1975. p. 492 (in Croatian) in/ali Viniha iz družine Lapčan, ki so po Zvonimirjevi smrti izpodbijali nasledstvo, so kralja Ladislava I. prosili za pomoč Heleni in mu ponudili hrvaški prestol, ki je veljal za njegovega po dednih pravicah. Po nekaterih virih je kralja Ladislava za pomoč prosilo tudi več dalmatinskih mest, Petar Gusić pa se je s Petrom de genere Cacautonem na njegovem dvoru predstavil kot "beli Hrvati" ( Creates Albi ). Tako pohod, ki ga je sprožil Ladislav, ni bil zgolj tuja agresijaBárány, Attila (2012). "The Expansion of the Kingdom of Hungary in the Middle Ages (1000–1490)". In Berend, Nóra. The Expansion of Central Europe in the Middle Ages. Ashgate Variorum. pp. 344–345 niti se ni pojavil na hrvaškem prestolu kot osvajalec, temveč kot naslednik po dednih pravicah.Márta Font - Ugarsko Kraljevstvo i Hrvatska u srednjem vijeku (Hungarian Kingdom and Croatia in the Middlea Ages) , pp. 8–9 Leta 1091 je Ladislav prečkal reko Dravo in osvojil celotno provinco Slavonijo brez nasprotovanja, vendar je bil njegov pohod ustavljen v bližini Železnih gora (Gvozd).Archdeacon Thomas of Split: History of the Bishops of Salona and Split (ch. 17.), p. 93. Ker so bili hrvaški plemiči razdeljeni, je bil Ladislav v svojem pohodu uspešen, vendar ni mogel vzpostaviti nadzora nad celotno Hrvaško, čeprav natančen obseg njegove osvojitve ni znan. V tem času so Ogrsko kraljestvo napadli Kumani, ki jih je verjetno poslal Bizanc, zato se je bil Ladislav prisiljen vrniti s svojega pohoda na Hrvaško. Ladislav je za upravljanje nadzorovanega območja Hrvaške imenoval svojega nečaka, kneza Álmosa, ustanovil zagrebško škofijo kot simbol svoje nove oblasti in se vrnil na Ogrsko. Sredi vojne so hrvaški fevdalci leta 1093 za kralja izvolili Petra Snačića. Petrov sedež oblasti je bil v Kninu. Njegovo vladavino je zaznamoval boj za nadzor nad državo z Álmosom, ki ni mogel vzpostaviti svoje oblasti in se je bil leta 1095 prisiljen umakniti na Ogrsko.Nada Klaić: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, II Izdanje, Zagreb 1975. pp. 508–509 (in Croatian) levo|sličica|Smrt zadnjega hrvaškega kralja ( Petar Snačić), avtor slike Oton Iveković Ladislav je umrl leta 1095, zato je pohod nadaljeval njegov nečak Koloman. Koloman, tako kot Ladislav pred njim, ni veljal za osvajalca, temveč za pretendenta na hrvaški prestol. Koloman je zbral veliko vojsko, da bi uveljavil svoje zahteve po prestolu, in leta 1097 v bitki pri Gvozdu premagal čete kralja Petra, ki je bil v bitki ubit. Ker Hrvati niso imeli več voditelja in je imela Dalmacija številna utrjena mesta, ki bi jih bilo težko zavzeti, so se začela pogajanja med Kolomanom in hrvaškimi fevdalci. Trajalo je še nekaj let, preden je hrvaško plemstvo priznalo Kolomana za kralja. Koloman je bil kronan v Biogradu leta 1102, naziv, ki si ga je želel, pa je bil "kralj Ogrske, Dalmacije in Hrvaške". Nekateri pogoji njegovega kronanja so povzeti v Pacta Conventa, s katero so se predstavniki plemiške institucije dvanajstih plemiških plemen Hrvaške strinjali, da bodo Kolomana priznali za kralja. V zameno je 12 hrvaških plemičev, ki so podpisali sporazum, obdržalo svoja posestva in posesti ter jim bila odobrena oprostitev davkov ali davkov. Plemiči so morali v primeru napada na kraljeve meje poslati vsaj deset oboroženih konjenikov čez reko Dravo.Trpimir Macan: Povijest hrvatskog naroda, 1971, p. 71 (full text of Pacta conventa in Croatian)Ferdo Šišić: Priručnik izvora hrvatske historije, Dio 1, čest 1, do god. 1107. Zagreb 1914., p. 527–528 (full text of Pacta conventa in Latin) Čeprav Pacta Conventa ni verodostojen dokument iz leta 1102, je skoraj zagotovo obstajala nekakšna pogodba ali sporazum med hrvaškimi plemiči in Kolomanom, ki je urejal odnose na enak način. Neven Budak – Prva stoljeća Hrvatske, Zagreb, 1994. p. 39 (in Croatian)

Zgodovinski in pravni kontekst sličica|Kovanec Ludvika II. Ogrskega z napisom v latinščini: "Ludvik po božji milosti kralj Ogrske, Dalmacije in Hrvaške" Leta 1102 je po krizi nasledstva krona prešla v roke dinastije Arpádovcev, ko je bil ogrski kralj Koloman v Biogradu kronan za "kralja Hrvaške in Dalmacije". Natančni pogoji unije med obema kraljestvo so postali predmet spora v 19. stoletju. Kraljevstvi sta se pod dinastijo Arpádovcev združili bodisi po izbiri hrvaškega plemstva bodisi z madžarsko silo. Hrvaški zgodovinarji menijo, da je bila unija osebna v obliki skupnega kralja, kar je stališče, ki ga sprejemajo tudi številni madžarski zgodovinarji,Kristó Gyula: A magyar–horvát perszonálunió kialakulása [The formation of Croatian-Hungarian personal union](in Hungarian)Márta Font – Ugarsko Kraljevstvo i Hrvatska u srednjem vijeku [Hungarian Kingdom and Croatia in the Middlea Ages] "Medieval Hungary and Croatia were, in terms of public international law, allied by means of personal union created in the late 11th century."Lukács István - A horvát irodalom története, Budapest, Nemzeti Tankönyvkiadó, 1996.[The history of Croatian literature] (in Hungarian)Barna Mezey: Magyar alkotmánytörténet, Budapest, 1995, p. 66 , medtem ko so srbski in madžarski nacionalistični zgodovinarji raje videli to kot obliko priključitve. Trditev o madžarski okupaciji je bila podana v 19. stoletju med madžarskim narodnim prebujenjem. Tako je bilo v starejši madžarski historiografiji Kolomanovo kronanje v Biogradu predmet spora in njihovo stališče je bilo, da je bila Hrvaška osvojena. Čeprav se takšne trditve pojavljajo tudi danes, je odkar so hrvaško-ogrske napetosti minile, na splošno sprejeto, da je bil Koloman kronan za kralja v Biogradu. Danes madžarski pravni zgodovinarji menijo, da je bil odnos Ogrske z območjem Hrvaške in Dalmacije v obdobju do leta 1526 in smrti Ludvika II. najbolj podoben personalni uniji, ki je spominjala na odnos Škotske do Anglije.Banai Miklós, Lukács Béla: Attempts for closing up by long range regulators in the Carpathian Basin

Svetovno priznana enciklopedija narodov Grand Larousse encyclopédique navaja, da je Hrvaška leta 1102 vstopila v personalno unijo z Madžarsko, ki je ostala osnova ogrsko-hrvaških odnosov do leta 1918, medtem ko je Encyclopædia Britannica unijo opredelila kot dinastično. Glede na raziskavo Kongresne knjižnice je Koloman po smrti Ladislava I. zatrl opozicijo in leta 1102 osvojil krono Dalmacije in Hrvaške, s čimer je skoval vez med hrvaško in ogrsko krono, ki je trajala do konca prve svetovne vojne. Madžarska kultura je prežemala severno Hrvaško, hrvaško-ogrska meja se je pogosto spreminjala in Madžarska je Hrvaško včasih obravnavala kot vazalno državo. Hrvaška je imela svojega lokalnega guvernerja oziroma bana; privilegirano zemljiško plemstvo; in zbor plemičev, Sabor. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je Hrvaška postala del Ogrske konec 11. in v začetku 12. stoletja, vendar je dejansko naravo tega odnosa težko opredeliti. Včasih je Hrvaška delovala kot neodvisen dejavnik, drugič pa kot vazal Ogrske. Vendar je Hrvaška ohranila veliko stopnjo notranje neodvisnosti. Stopnja hrvaške avtonomije je skozi stoletja nihala, prav tako njene meje.Singleton, p. 29