Zelenortski otoki so skupina sušnih atlantskih otokov, kjer živijo različne skupnosti rastlin, ptic in plazilcev.

Lega in opis Zelenortski otoki so v srednjem Atlantskem oceanu, približno 450 km od zahodne obale afriške celine. }} Pokrajina se razlikuje od suhih ravnic do visokih aktivnih vulkanov s klifi, ki se strmo dvigajo iz oceana. Podnebje je sušno. Skupna površina je 4033 km2.

Otočje sestavlja deset otokov in pet manjših otokov, znanih kot otočki, razdeljenih na privetrno (Barlavento) in zavetrno (Sotavento) skupino.

Šest otokov v skupini Barlavento, ki leži v pasatnih vetrovih, so Santo Antão, São Vicente, Santa Luzia, São Nicolau, Sal in Boa Vista. Skupna površina kopnega je 2239 km2.Valor simbólico do centro histórico da Praia, Lourenço Conceição Gomes, Universidade Portucalense, 2008, p. 58-59

Na zahodu skupine Barlavento so Santo Antão, São Vicente, São Nicolau, Santa Luzia ter otočka Branco in Raso vulkanskega in nekoliko skalnatega izvora, vendar so precej sposobni podpirati polsušno kmetijstvo.

Na vzhodu skupine Barlavento sta Sal in Boa Vista rahlo hribovita, puščavska otoka, katerih gospodarstva so temeljila na soli in so odvisna od ribolova in turizma, ter imata več skupnega z otokom Maio v skupini Sotavento.

Skupina Sotavento ima štiri glavne otoke. Zahodni trije otoki, Brava, Fogo in Santiago, so skalnati in vulkanski kmetijski otoki z najdaljšo zgodovino človeškega bivanja. Četrti in najvzhodnejši otok Maio je raven puščavski otok, katerega gospodarstvo je temeljilo predvsem na soli, kar mu daje več skupnega z otokoma Barlavento Sal in Boa Vista. Ilhéus do Rombo so neplodni otočki severno od Brave. Skupna površina otokov Sotavento je 1803 km2 (696 kvadratnih milj).

Trije otoki – Sal, Boa Vista in Maio – so na splošno ravni in nimajo naravnih zalog vode. Gore, višje od 1280 metrov, so na Santiagu, Fogu, Santo Antãu in São Nicolau.

Pesek, ki ga nosijo močni vetrovi, je povzročil erozijo na vseh otokih, zlasti na tistih, ki so obrnjeni proti vetru. Na več goratih otokih se iz morja dvigajo strme, nazobčane pečine. Pomanjkanje naravne vegetacije na višavju in obali prav tako prispeva k eroziji tal. Notranje doline podpirajo gostejšo naravno vegetacijo.

Seznam otokov Otok ali otoček Največje naselje Druga naselja Površina (km2) PrebivalstvoPrivetrni otoki 2265,55 179.114Santo Antão Porto NovoRibeira Grande, Pombas, Ponta do Sol779,0 46.872São Vicente Mindelo 227,0 81.267Ilhéu dos Pássaros nenaseljen 0,05 0Santa Luzia nenaseljen 34,0 0Ilhéu Raso nenaseljen 7,0 0Ilhéu Branco nenaseljen 3,00São Nicolau Ribeira BravaTarrafal de São Nicolau 379,5 13.680Sal EspargosSanta Maria216,0 27.515Boa Vista Sal ReiEstância de Baixo620,0 9779Zavetrni otoki 1806,95 345.886Maio Vila do MaioCalheta269,0 7420Santiago PraiaAssomada, Tarrafal, Calheta de São Miguel, Pedra Badejo, Cidade Velha991,0 292.500Fogo São FilipeMosteiros, Cova Figueira475,6 39.567Brava Nova SintraFurna66,66399Ilhéus Secos nenaseljen 4,750

Podatki Geografske koordinate

Površina Skupaj: 4072 km2 Kopno: 4072 km2 Voda: 0 km2 (celinske vode so zanemarljive) Površina – primerjalna Približno 1,5-krat večja od Luksemburga Obala965 km21, 2021|work=The World Factbook|publisher=Central Intelligence Agency|access-date=September 29, 2021 Pomorske zahteve Merjeno od zahtevanih arhipelaških temeljnih črt Teritorialno morje: 12 nmi Sosednji pas: 24 nmi Izključni ekonomski pas: 200 nmi Izključna ekonomska cona

Območje izključne ekonomske cone: 800.561 km2Izključna ekonomska cona držav projekta Sea Around Us. Kontinentalna polica: 5591 km2 Koralni grebeni: 0,09 % svetovnega Morske gore: 0,04 % svetovnega Teren Strm, razgiban, skalnat, vulkanski. Ekstremne višine thumb|Pico do Fogo, najvišja točka na Zelenortskih otokih Najnižja točka: Atlantski ocean 0 m Najvišja točka: Pico do Fogo 2829 m (vulkan na otoku Fogo) Naravni viri:Sol, bazaltna kamnina, apnenec, kaolin, ribe, glina, mavec Raba zemljišč kmetijska zemljišča: 18,6 % (ocena 2018) obdelovalna zemljišča: 11,7 % (ocena 2018) trajni nasadi: 0,7 % (ocena 2018) trajni pašniki: 6,2 % (ocena 2018) gozd: 21 % (ocena 2018) drugo: 60,4 % (ocena 2018) Namakana zemljišča (2012) Skupni obnovljivi vodni viri 0,3 km3 (2017) Odvzem sladke vode (domača/industrijska/kmetijska) skupaj: 0,02 km3/leto (6 %/1 %/93 %) na prebivalca: 48,57 m3/leto (2004) Naravne nevarnosti Dolgotrajna suša; sezonski veter harmatan ustvarja zakrivajoč prah; vulkansko in seizmično aktivno. Geografija - opomba Strateška lokacija 500 km od zahodne obale Afrike v bližini glavnih morskih poti sever-jug; pomembna komunikacijska postaja; pomembno mesto za oskrbo z gorivom v morju in zraku.

Meje Zelenortski otoki si delijo morske meje z Mavretanijo in Senegalom. Zelenortski otoki so s Senegalom in Mavretanijo podpisali pogodbe o razmejitvi specifičnih meja. Vendar pa si pogodbe nasprotujejo pri razmejitvi natančnih meja. Zaradi številnih otokov ima izključno ekonomsko cono velikosti 800.561 km².

Podnebje Padavine so neredne in v preteklosti povzročajo občasne suše in lakote. Razsoljevalne naprave zdaj oskrbujejo z vodo več kot polovico prebivalstva države. Poskusi z zbiralniki megle se izvajajo že od leta 1962,Sabino, António A. (2007), Fog Water Collection Projects in Cape Verde: Potentialities and Constraints. Case Study of the Natural Park of Serra Malagueta. 4th International Conference on Fog, Fog Collection and Dew vendar takšni zbiralniki do leta 2009 niso bili razširjeni zunaj skupnosti Serra Malagueta na otoku Santiago. Povprečna letna količina padavin v Praii je 240 mm.

Pozimi nevihte, ki pihajo iz Sahare, včasih zasenčijo nebo; vendar so sončni dnevi norma vse leto. Najjasnejše nebo je med februarjem in junijem, v teh mesecih pa je zelo malo padavin. Saharski prah, veter Harmattan, poln prahu, prihaja iz Sahare. To se dogaja med novembrom in marcem in je na splošno podobno Calimi, ki prizadene Kanarske otoke.

Ocean v bližini Zelenortskih otokov je območje nastajanja tropskih ciklonov; ker se te nevihte med svojim premikanjem proti zahodu širijo po celotnem Atlantiku, sodijo med najintenzivnejše orkane in se imenujejo orkani tipa Zelenortskih otokov.

Otoki Zelenortskih otokov so zelo degradirano območje. Poleg tega večina otokov nima vedno monsuna. Pravzaprav ni presenetljivo, da so nekatere atmosferske padavine na otokih omejene na tropsko deževje.

Če dežuje, je to običajno med avgustom in oktobrom. Prva deževna sezona prinaša visoke temperature in visoko vlažnost, ki se kondenzira kot rosa. Druga deževna sezona je med decembrom in junijem, ko so v tej sezoni pogosti severovzhodni pasati, le nadmorske višine nad 600 m običajno prejemajo redno dež. Otok Sal v maju prejme povprečno 0 mm. Ko dežuje, če dežuje, lahko zelo močno. Polovica dežja v določenem letu lahko pogosto pade v eno samo nevihto. Večina Zelenortskih otokov je suhih, vendar je na otokih z visokimi gorami in dlje od celinske kopenske mase orografsko vlažnost veliko višja, kar ustvarja habitat deževnega gozda, ki ga močno degradira močna človeška prisotnost. Severovzhodna pobočja visokih gora pogosto prejmejo veliko dežja, jugozahodna pobočja pa ne. To je zato, ker so to območja sence, ki so na severnih pobočjih ali pobočjih gorskih območij, usmerjenih za Soncem na severni polobli, v senčnem orografskem delu. Zato je količina sončnega sevanja, ki ga prejmejo, veliko manjša, kot bi bila, če ne bi bilo otoškega reliefa, ki prestreže veliko sončne svetlobe. Z vidika botanične ekologije so ta senčna območja opredeljena kot hladna in vlažna.

Severni del Kanarskih otokov ima hladilni učinek na Zelenortske otoke, zaradi česar je temperatura zraka bolj znosna, kot bi jo pričakovali na tej zemljepisni širini. Nasprotno pa otoki ne prejemajo vzponov (hladnih tokov), ki vplivajo na zahodnoafriško obalo, zato je temperatura zraka hladnejša kot v Senegalu, morje pa je dejansko toplejše, saj orografski relief nekaterih otokov, kot je Sao Miguel s strmimi gorami, prekriva bogate gozdove in bujno vegetacijo, kjer se vlažen zrak kondenzira in prepoji rastline, skale, zemljo, hlode in mah.

Orkani se pogosto začnejo oblikovati v vodah okoli otokov, vendar je redko, da moč nevihte doseže bližino otokov. Orkani tipa Zelenortskih otokov nastanejo na območju južno od otokov, blizu Sao Miguela, po tropskem valu na afriški celini med deževno sezono. Nevihta pridobi na moči, ko prečka tople vode Atlantika.

Lovorjev gozd je vrsta oblačnega gozda. Oblačni gozdovi se razvijejo predvsem okoli gora, kjer se gosta vlaga iz morja ali oceana izloča zaradi delovanja reliefa. Ker teren nasproti fronti tople, vlažne zračne mase, sili to vlažno in toplo zračno maso, da se dvigne nad morsko gladino, kar ohladi in zniža rosišče, zaradi česar kondenzira del vlage, ki pade kot dež ali megla, in ustvari še posebej hladen, z vlago nasičen habitat v zraku in tleh.

Za prenos hladnega, vlažnega zraka je odgovorno ravnovesje med suhim in toplim vplivom subtropskega anticiklona, ​​vročim in suhim poletjem ter orografijo. Z naraščajočo zemljepisno širino se povečuje vpliv neurij, ki na svoji poti od zahoda proti vzhodu zajedajo zahodne obale celin in s seboj prinašajo močno deževje, ki nosi visoko vlažnost. Padavine se množijo, če te zračne mase prečkajo gore. Posledično je podnebje bolj vlažno, vendar z letnim nihanjem temperature, ki ga uravnava bližina oceana. Pojavljajo se večinoma na ugodnih območjih, imenovanih geografsko Umbrija, to so severna pobočja ali strmine gorskih območij, ki so usmerjena proti soncu, saj se otoki nahajajo na severni polobli, med 600 in 1500 metri nadmorske višine, in tako izkoriščajo vlažnost, ki jo zagotavljajo pasati, da tvorijo nekakšno morje oblakov. V svoji botanični ekologiji gorska Umbrija slovi po hladu in vlagi.

Gozdovi

Na Zelenortskih otokih gozdni pokrov predstavlja približno 11 % celotne površine, kar ustreza 45.720 hektarjem gozda leta 2020, kar je več kot 15.380 hektarjev leta 1990. Leta 2020 so naravno obnavljajoči se gozdovi pokrivali 13.680 hektarjev, zasajeni gozdovi pa 32.040 hektarjev. Za leto 2015 je bilo 100 % gozdnih površin v javni lasti. Po podatkih Svetovnega sklada za naravo otoki predstavljajo edinstveno ekoregijo suhih gozdov Zelenortskih otokov.

Rastlinstvo

Zelenortski otoki so najbolj sušno otočje ekoregije Makaronezije. Zaradi svoje geografske lege v bližini afriške celine Sahel je tam večji vpliv afriških vrst. Sprva so bili na Zelenortskih otokih obsežni savana in suhi gozdni pokrov, vendar je bil večinoma izkrčen, da bi se spremenila v kmetijska zemljišča, kar je skupaj s sušnim podnebjem in razgibanim terenom povzročilo erozijo tal in razširjeno dezertifikacijo. Vendar pa lahko arhipelag razdelimo na štiri široke ekološke cone (sušno, polsušno, subhumidno in vlažno), glede na nadmorsko višino in povprečno letno količino padavin, ki se giblje od 200 mm na sušnih območjih obale do več kot 1000 mm v vlažnih gorah. Večinoma padavine nastanejo zaradi kondenzacije oceanske megle. Danes velik del gozdnega pokrova sestavljajo relativno nezreli agrogozdarski nasadi, v katerih se uporabljajo tujerodne vrste, kot so Prosopis juliflora, Leucaena leucocephala in Jatropha curcas. Avtohtone vrste lovorjevih gozdov so prisotne na vlažnih območjih le v gorskih območjih.