Galdan Bošogtu Kan (, ; klasično nmongolsko: , ) je bil čoroško-ojratski kan Džungarskega kanata, * 1644, † 3. maj 1697.
Kot četrti sin Erdenija Baturja, ustanovitelja Džungarskega kanata, je bil Galdan potomec Esena Taišija, mogočnega ojratskega kana dinastije Severni Juan, ki je v 15. stoletju združil vse Mongole. Galdanova mati je bila hči Guši Kana, prvega hošutsko-ojratskega kralja Tibeta.
Zgodnja leta in utrjevanje oblasti V zgodnjih letih je Galdan študiral v Lasi pod duhovnim vodstvom četrtega pančenlame in petega velikega dalajlame. V samostan Tašilhunpo v Lasi so ga poslali pri sedmh letih. Budistične kanone, filozofijo, astronomijo, astrologijo ter osnove medicine in farmakologije je študiral dvajset let in bil v tem smislu eden od najbolje izobraženih kanov v mongolski zgodovini.
Podprl je zahteve svojega brata Sengeja po nazivu kana Džungarjev, ki sta ga zase zahtevala rudi njuna polbrata Čečen Tadži in Zotov Batur. S podporo Očirtu Kana iz Hošuta je Senge leta 1661 utrdil svojo oblast. Brata se kljub temu nista nikoli odpovedala svojim vladarskim ambicijam in leta 1670 je Čečen Tajdži v družinskem udaru umoril Sengeja. Ko je Galdanova mati Amin-Dara prispela v Laso, da bi Galdana obvestila o Sengejevi smrti, se je Galdan takoj odpovedal svojemu statusu lame in se vrnil domov, da bi se ga maščeval.Smith 1997, str. 116 Po zmagi nad Čečenom Tajdžijem in Zotovom Baturjem leta 1671 je dalajlama Galdana imenoval za huntajdžija - prestolonaslednika.
Po Sengejevi smrti se je Galdan poročil z bratovo vdovo Anu-Daro, vnukinjo kana Očirtuja. V družini je kmalu znova izbruhnil konflikt, ko je Očirtu, ki se je bal Galdanove priljubljenosti, podprl Galdanovega strica in tekmeca Čokurja Ubašija. Leta 1678 je Galdan Očirtuja prisilil, da je pobegnil v Kokonur, in vzpostavil hegemonijo nad Ojrati. Naslednje leto mu je dalajlama podelil najvišji mogoči naziv bošogtu ali bošugtu kan (božanski kan).Martha Avery. The Tea Road: China and Russia meet across the Steppe, str. 104
Altišahr in Kazahi Čagatajske kane so v začetku 17. stoletja zamenjali imami nakšbandskega reda. Po porazu hodže Bele gore se je njihov izgnani vladar Afak Hodža leta 1677 za vojaško pomoč obrnil na petega dalajlamo. Galdan je na dalajlamovo prošnjo s svojo vojsko strmoglavil hodžo Črne gore in tam za sebi podrejenega vladarja postavil Afaka.Gertraude Roth Li. Manchu: a textbook for reading documents, str. 318 Galdan je odredil, da se bo Turkestancem sodilo po njihovem pravu, razen v primerih, ki bi vplivali na Džungarski kanat. Džungarji so oblast nad Tarimsko kotlino obdržali do leta 1757.
Leta 1680 so Črni Kirgizi napadli Mogulistan in zasedli Jarkant. Prebivalci Jarkanta so zaprosili za pomoč Galdana Kana. Džungarji so osvojili Kašgar in Jarkant in tam postavili vladarja, ki so ga izbrali tamkajšnji prebivalci.Valikhanov, Ch. Ch. - The Russians in Central Asia, str.169 Naslednje leto je Galdan napadel sever gore Tengeri v sodobnem Kazahstanu in premagal Kazahe Tauke Kana, Sajrama pa mu ni uspelo osvojiti. Naslednje leto je osvojil Turfan in Hami.Baabar, Christopher Kaplonski, D. Suhjargalmaa - Twentieth century Mongolia, str. 80 Leta 1683 so Galdanove vojske pod poveljstvom Rabtana dosegle Taškent in Sir Darjo ter uničile dve vojski Kazahov. Po tem je Galdan podjarmil še Črne Kirgize in opustošil Fergansko dolino. Od leta 1685 so Galdanove sile agresivno pritisnile na Kazahe. Galdanov general Rabtan je zavzel Taraz in prisilil Kazahe na selitev proti zahodu.Michael Khodarkovsky. Where Two Worlds Met: The Rusian State and the Kalmyk Nomads, 1600-1771, str. 211 Leta 1687 je napadel Turkistan, pomembno romarsko središče muslimanskih Kazahov, vendar ga ni mogel zavzeti.
Rivalstvo s Halki Halki in Ojrati so bili sprva zavezniki, vezani z določbami mongolsko-ojratskega zakonika.David Sneath. The headless state, str. 183 Galdan je to zvezo poskušal utrditi s sklenitvijo zavezništva z zasagtujskim kanom Širom, ki je izgubil del podložnikov in svojo hordo pomaknil proti Altaju. Desno krilo Halkov je leta 1687 napadel Tušjetu kan in ubil Širo. Galdan je naslednje leto proti njemu poslal svojo vojsko pod poveljstvom svojega mlajšega brata brata Dordžidžava. Galdanova vojska je bila poražena, njegov brat pa ubit. Posredoval je dvor Dinastije Čing in sklical vse mongolske plemiče na konferenco.
Da bi maščeval smrt svojega brata in razširil svoj vpliv na druga mongolska ozemlja, se je Galdan pripravljal na vojno s Halki v vzhodni Mongoliji. Vzpostavil je prijateljske odnose z Ruskim carstvom, ki je bilo v vojni s Tušijetu kanom zaradi ozemelj okoli Bajkalskega jezera. Galdan in Rusi, ki jih je povezoval skupni interes za poraz Halkov, so napadli hkrati in osvojili večino ozemlja Halkov. Oborožen z vrhunskim strelnim orožjem, ki so ga priskrbeli Rusi, je Galdan napadel deželo pokojnega Zasagtu kana in napredoval do ozemlja Tušijetu kana. Ruski kozaki so medtem napadli in premagali 10.000-člansko vojsko Halkov blizu Bajkalskega jezera. Leta 1688 sta po dveh krvavih bitkah z Džungarji v današnji osrednji Mongoliji Tušijetu kan in njegov sin Galdandordži pobegnila k reki Ongi.
Galdan je kljub nasprotnim ukazom cesarja Kangšija in petega dalajlame leta 1688 vdrl na ozemlje Halkov.Smith 1997, str. 118 Džungarji so zasedli njihovo domovino in prisilili Džibzundambo Zanabazarja v beg. Dvor Dinastije Čing je okrepil svoje severne mejne garnizije in Halkom svetoval, naj se uprejo Galdanu. Okrepljen s svežimi četami je kan Čakundordži izvedel protinapad proti Džungarjem in se 3. avgusta 1688 spopadel z njimi v bližini jezera Olgoi. Ojrati so po tridnevni bitki zmagali. Galdanova osvajanja so Halke v Mongoliji prisilila, da so se podredili Dinastiji Čing.
Vojna z Dinastijo Čing thumb|250px|Galdanijevi pohodi v džungarski vojni z Dinastijo Čing thumb|250px|Cesar Kangši v ceremonialnem oklepu, oborožen z lokom in puščicami; vojska Dinastije Čing je bila najnevarnejši Galdanov nasprotnik
Z zmago leta 1688 je Galdan potisnil Halke v objem Dinastije Čing in vojaško grozil Mandžurom. Na Galdanovo nesrečo je bil cesar Kangši nenavadno živahen in bojevit. Medtem ko se je bojeval v vzhodni Mongoliji, je njegov nečak Cevang Rabtan leta 1689 zasedel džungarski prestol in Čingu med vojno večkrat posredoval obveščevalne podatke proti Galdanu. Yincong Dai. The Sichuan Frontier and Tibet: Imperial Strategy in the Early Qing, str. 44-45 Po nizu uspešnih bitk v gorovju Hangaj, pri jezeru Olgoi in ob reki Ulahui, se je približal Kitajskemu zidu. Voditelji Halkov so se s svojimi četami umaknili v Notranjo Mongolijo, ozemlje Halkov pa je padlo pod Galdanovo oblast. Čingi so ga nato prevarali in ga zvabili v bližino Pekinga, češ da nameravajo z njim skleniti sporazum, potem pa so ga napadli iz zasede. Galdan je v bitki odločilno premagale vojsko Halkov, ki jo je podpirala vojska Činga, in se nato umaknil.
Poraz in smrt Leta 1696 je bil Galdan v zgornjem toku reke Kerulen vzhodno od sodobnega Ulan Batorja. Cesar Kangši je sklenil, da osebno povede vojsko proti Galdanu, z drugo vojsko pa naj bi preprečil njegov pobeg. Kangši je dosegel Kerulen in našel Galdana, a se je moral zaradi pomanjkanja zalog umakniti. Ko se je 12. junija 1696 začel vračati, je Galdan naletel na cesarjevo zahodno vojsko in bil katastrofalno poražen. Galdanova žena, kraljica Anu, je bila med bitko ubita, Mandžuri pa so zajeli 20.000 glav živine in 40.000 ovac. Galdan je s preostalimi 40 ali 50 možmi pobegnil. Kasneje je zbral nekaj tisoč privržencev, ki so kasneje zaradi lakote dezertirali. Ker mu ni uspelo doseči mongolskega prestola in veličine in ker ni imel kam iti, se je 4. aprila 1697 v Altajskih gorah blizu Kovda zastrupil. Za njim je ostalo okoli 300 njegovih privržencev. Nasledil ga je Cevang Rabtan, ki se mu je že pred tem uprl.
V Cevang Rabtanovem gospodinjstvu sta ostala Galdanov sin in hči ter lama, ki ga je cesar Kangši iskal zaradi dezerterstva in pomoči Galdanu. Leta 1698 je bil Cevang Rabtan prisiljen vse tri skupaj z Galdanovim pepelom izročiti Pekingu. Galdanov pepel so raztresli po vojaškem paradnem prostoru v Pekingu. Lama je bil usmrčen, Galdanovi hčerki, izročenemu sinu in Septenu Bailsurju, Galdanovemu drugemu sinu, ki je bil do takrat v zaporu, pa je cesar prizanesel. Po pomilostitvi so živeli v Pekingu in tam tudi umrli.Hummel, Arthur W.Sr., ur. (1943). Galdan . Eminent Chinese of the Ch'ing Period. United States Government Printing Office. str. 266.
Sklici
Vir
Smith, Warren W., Jr. (1997). Tibetan Nation: A History Of Tibetan Nationalism And Sino-tibetan Relations. Westview press. ISBN 978-0-8133-3280-2.
Kategorija:Rojeni leta 1644 Kategorija:Umrli leta 1697 Kategorija:Vladarji v 17. stoletju Kategorija:Mongoli