Tarrafal (tudi: Mangui ali Mangue) je mestoCabo Verde, Statistical Yearbook 2015, Instituto Nacional de Estatística, p. 32-33 na severnem delu otoka Santiago na Zelenortskih otokih. Je ribiško pristanišče na severozahodni obali. Predstavlja sedež občine Tarrafal. Upravno spada v občino Tarrafal.
Mesto je postalo zloglasno zaradi Campo do Tarrafal, koncentracijskega taborišča, ki ga je tam ustanovil portugalski Salazarjev režim (1926–1974), kjer so internirali politične nasprotnike.
Danes je Tarrafal znan predvsem po svoji plaži, obdani s palmami in je tudi priljubljena destinacija za bogatejše prebivalce glavnega mesta Praia.
Geografija Mesto leži ob Baía de Tarrafal, ob vznožju 643 m visoke Monte Graciosa.Tarrafal guia turístico, Câmara municipal do Tarrafal Tarrafal leži 70 kilometrov od Praie, glavnega mesta Zelenortskih otokov. Je na severnem koncu dveh glavnih cest do Praie na jugu, ena vodi skozi Assomado in São Domingos, druga pa vzdolž vzhodne obale skozi Calheta de São Miguel in Pedra Badejo.
Zgodovina Izvor toponima Tarrafal je portugalska beseda tarrafal, ki pomeni nasad avtohtone rastline tarrafe (Tamarix senegalensis).Tamarix senegalensis , Instituto de Investigação Científica Tropical
Naselbina je bila omenjena na zemljevidu Jacquesa-Nicolasa Bellina iz leta 1747 kot Terrafal. Leta 1917 je bila občina Tarrafal ločena od Santa Catarine in mesto Tarrafal je postalo njen sedež.História Câmara municipal , Câmara municipal do Tarrafal Med letoma 1936 in 1974 so bili v taborišču Tarrafal, južno od mesta, pridržani politični zaporniki. V taborišču, v katerem je danes muzej, je umrlo najmanj 32 zapornikov.
Znamenitosti Poleg plaže, obdane s palmami, si je vredno ogledati glavni trg s cerkvijo Santo Amaro Abade, mestno hišo (Cámara Municipal) in staro tržnico (Mercado Municipal). Omeniti velja tudi staro carinarnico (Alfândega Velha) na plaži. Središče mesta z ravnimi, delno drevorednimi ulicami daje vtis dobro vzdrževanega.
Center umetnosti in obrti v Tras-os-Montes prikazuje tradicionalno lončarstvo.
Nedaleč od Tarrafala stoji svetilnik Ponta Pedra in okoliški naravni bazeni, ki so ob vznožju gore Graciosa. Tukaj je tudi potapljaški center, ki ponuja potope v neverjetnih podvodnih pokrajinah.
Koncentracijsko taborišče Objekti nekdanjega koncentracijskega taborišča so ohranjeni kot spomenik in jih je mogoče obiskati za majhno vstopnino. Na stavbah so nameščene informativne table, na ogled pa je tudi razstava. Od leta 2006 je spomenik pod posebno državno zaščito. Tarrafal – Discurso de José Maria Neves, Primeiro-Ministro de Cabo Verde.
Taborišče, ki ga sestavlja več stavb in je začelo delovati leta 1936, hrani spomin na temno kolonialno preteklost in boj ljudstva Zelenortskih otokov za svobodo, tako da je znano tudi kot »taborišče počasne smrti«. Taborišče je bilo zaprto leta 1954 in ponovno odprto leta 1961, da bi v njem zaprli voditelje za neodvisnost Angole, Zelenortskih otokov in Gvineje Bissau. Od leta 1975 ko so Zelenortski otoki dosegli neodvisnost, se je kompleks zaporniških celic, upravnih objektov in majhne železnice za prevoz zalog in goriva uporabljal kot vojaška baza, begunsko taborišče, skladišče in šola. Te funkcije so povzročile spremembe in preurejanja, ki so poškodovale in uničile lokacijo. Večina stavb nima oken in vrat, številne strehe stavb pa manjkajo ali so močno poškodovane.
Leta 2009 je v Praii potekal mednarodni simpozij o nekdanjem koncentracijskem taborišču Tarrafal ob 35. obletnici zaprtja taborišča. Simpozija so se udeležili nekdanji politični zaporniki in strokovnjaki iz Zelenortskih otokov, Angole, Gvineje Bissau in Portugalske. Koncentracijsko taborišče Tarrafal je bilo od takrat spremenjeno v muzej, Museu da Resistência, kjer so razstavljene fotografije, plošče in artefakti.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Tarrafal Koncentracijsko taborišče
Kategorija:Mesta na Zelenortskih otokih