Bosanski slog v arhitekturi je specifičen arhitekturni izraz na začetku 20. stoletja, ki se je razvil iz tradicionalne arhitekture dunajske secesije in iz zavedanja dejstva, da delo izvira iz Bosne in Hercegovine.

Bosanski slog lahko primerjamo s skandinavskim nacionalnim romantizmom.About Art Nouveau Bosanski slog je zagovarjala mlajša generacija arhitektov, kot so češki arhitekt Josip Pospišil (Josef Pospíšil), slovenski arhitekt Rudolf Tönnies in avstrijski arhitekt Ernst Lichtblau, ki so vsi študirali na Umetnostni akademiji na Dunaju pri Karlu von Hasenauerju in Ottu Wagnerju. Vendar pa je slog poimenoval sarajevski višji arhitekt Josip Vancaš, za katerega je delalo veliko teh mlajših arhitektov.Emily Gunzburger Makas, Tanja Damljanovic Conley (eds.) Capital Cities in the Aftermath of Empires

Čeprav je bil bosanski slog hvaljen kot bolj simpatičen v svojem lokalnem navdihu, Gunzberger-Makas in Damljanovic-Conley trdita, da je njegov poudarek ostal na islamski komponenti bosanske ljudske arhitekture, pogosto z zgodovinskimi in ne sodobnimi viri. Prehod iz neomavrskega v bosanski slog je bil tako »zamenjava enega historicističnega kolaža z drugim«, v katerem so bili panislamski motivi nadomeščeni z vseljudskimi motivi, kar je dvoumno povezovalo osmansko arhitekturo s sedanjostjo in napačno namigovalo, da so ti motivi specifično bosanski, čeprav jih najdemo po vsem otomanskem Balkanu. Bosanski slog je torej mogoče »najbolje razumeti kot del tradicije nacionalnega romantizma«, čeprav njegovi oblikovalci niso bili iz naroda, ki so ga želeli predstavljati. Ker se je še vedno osredotočal na razlike med zahodno in srednjo Evropo in ni spremenil razmerij moči glede napisanih, imperialnih interpretacij lokalne arhitekture, bosanski slog ni bil nič manj orientalističen kot mavrski preporod.

Razvoj bosanskega sloga Avstro-ogrska oblast si je med svojo vladavino prizadevala v Bosni in Hercegovini vsiliti in graditi arhitekturo evropskih slogov ter s tem pokazati pomen svojega poslanstva v okupirani državi. Sprva je ponujala historične sloge, ki so zgradili najbolj reprezentativne stavbe druge polovice 19. stoletja na Dunaju. V Bosni se je preveč gradilo v tujih gradbenih slogih, predvsem historicizem in premalo cenilo, spoštovalo in uporabljalo ljudske bosanske metode gradnje.

Soočena z večnacionalno strukturo prebivalstva v Bosni in Hercegovini je vlada spoznala, da je pri izbiri enega od historičnih slogov nujno imeti politični posluh. Za gradnjo na območjih, kjer je prevladovalo bošnjaško prebivalstvo, so arhitekti uporabljali slog mavrskega preporoda. Sčasoma se je izkazalo, da ta slog, tako kot drugi, ni ustrezal, ker ni nastal v razvoju arhitekturne misli in prakse, ki bi temeljila na avtohtoni arhitekturni dediščini.

V poznem 19. in začetku 20. stoletja je med arhitekti in inženirji prišlo do gibanja k ustvarjanju resnično bosanskega sloga.

Ernst Lichtblau Dunajski arhitekt Ernst Lichtblau, vajenec Otta Wagnerja, je leta 1904 preučeval starodavno stanovanjsko arhitekturo po vsej Bosni in Hercegovini ter si prizadeval ustvariti sodoben slog, ki bi temeljil na teh avtohtonih oblikah. Njegovo delo v Bosni je primer stika Wagnerjeve šole z arhitekturo v Bosni in Hercegovini.

Njegove risbe so bile objavljene leta 1907 v reviji Der Architekt. Prikazujejo skupine starih hiš pod trdnjavo Jajce. Navdušile so ga kaskadne in kubistične oblike streh, preproste, a močne oblike hiš, ki jih modelirajo lahke in fine linije v črni, beli in rjavi barvi. Zahvaljujoč Art nouveau interpretaciji vsebine je v njih stara bosanska arhitektura pokazala svoje skrite in subtilne umetniške vrednosti ter dosegla raven, na kateri so se pokazale stične točke z moderno arhitekturo.

V drugi skupini risb Lichtblau poskuša ustvariti hiše ali stavbe za sodobne potrebe, sodobne oblike in gradnjo. Nekatere risbe kažejo prizadevanje za ustvarjanje tipične hiše, ki bi imela obliko stare stanovanjske arhitekture, nekatere spet predstavljajo primer reprezentativne hiše - vile za Bosno - seveda spet zasnovane in projektirane po istem principu.

Projekt za hišo v Bosni je nastal že leta 1904, zato lahko ta datum vzamemo kot začetek razvoja oziroma iskanja bosanskega sloga. Ker so v tem projektu Lichtblau že pomembne komponente stare bosanske arhitekture - kot so dvignjena lega hiše, terasasta dostopna cona, okolje, kjer je zelenje zelo pomembno, je skrbno obdelano, hiša je obdana z visokim zidom okoli ozkega dvorišča. Sama hiša - vila - kaže, da arhitekt spoštuje enonadstropno višino starih hiš; hiša ima na vogalu rešetkasto - z letvami - okna, visoko piramidasto streho, bele stene, velikost in proporce, elemente in celoto, izpeljane iz starih hiš in zgrajene po novih standardih.

Lichtblau gre še korak dlje. Na Dunaju je zasnoval vilo v polnem bosanskem slogu, s čimer je temu arhitekturnemu izrazu dal evropsko in univerzalno legitimnost.

Lichtbau zasnuje projekt Uprave državnih gozdov kot moderno stavbo z značilnostmi centralno razvite postavitve bosanske stanovanjske stavbe.

Josip Vancaš

V svojem prvem iskanju bosanskega sloga je Josip Vancaš sam preučeval stare hiše, izdeloval skice, študije in se ukvarjal z beleženjem značilnih predmetov in entitet. Zavzemal se je za avtohtono gradnjo in vključevanje stoletne bosanske tradicije v sodobno arhitekturo.

Kot poslanec v bosanskem saboru je Vancaš leta 1911 bosanskemu parlamentu predložil resolucijo, v kateri so ti arhitekti izrazili svoja stališča o arhitekturni dediščini v Bosni in Hercegovini ter predloge za ohranitev in uporabo arhitekturnih znamenitosti. Resolucija je pozvala deželno vlado, naj sprejme ustrezne ukrepe za popis vseh starejših javnih in zasebnih stavb ter gradbenih spomenikov, da državne spomenike postavi pod zaščito države, da te stavbe nariše z risbami in fotografijami ter da pripravi pravno podlago - za nove stavbe v bosanskem slogu so bile ugodnosti in davčne olajšave. Sama resolucija ni prinesla nekaterih dokončnih rezultatov, čeprav jo je vlada sprejela.

Josip Pospišil

Leta 1909 je v Sarajevo prispel arhitekt Josip Pospišil in takoj začel preučevati avtohtono dediščino v urbanizmu in arhitekturi ter se boriti za njeno zaščito in obnovo. Širil je 'bosanski slog' in iskal vzornike v svoji neposredni bližini.

Pospišil se je leta 1912 pojavil v priznani reviji Der Bautechniker z več strokovnimi članki, v katerih je tudi tujo kulturno javnost obveščal o problemih trenutne gradbene prakse in teorije v Bosni in Hercegovini. Nato je objavil več svojih projektov, med njimi tudi perspektivni pogled na bodočo stavbo Gasilske brigade Sarajeva. Pospišilova Gasilska brigada iz leta 1912 je bila ena ključnih javnih stavb v bosanskem slogu, ki je bila dejansko zgrajena v provincialni prestolnici. Mešanica modernih slogov je imela funkcionalistične težnje zaradi skoraj popolnega pomanjkanja ornamentov, organizacije fasade, ki je bila po duhu opisana kot secesijska, in ekspresionistične upodobitve tako strukture kot funkcije. Imela je tudi strešni profil in štrleča lesena okna, ki spominjajo na bosansko ljudsko arhitekturo.

Pospišilove zasnove Lekarne Radnik, stanovanjske in poslovne štirinadstropne stavbe v Titovi 34 (Salomova palača), palače Musafija, Sebilja (javni kiosk z vodnjakom) na Baščaršijskem trgu so primeri širitve bosanskega sloga.

Stavbe

Stavba Zemljiškega vakufa (Islamske skupnosti Bosne in Hercegovine in Vakufske direkcije) in vakufa Hadima Ali-paše Mandićeva poletna hiša na Ilidži Družinska stavba Husedžinović v Banjaluki iz leta 1913 Hotel Stari Grad v Sarajevu. Vancaš se s tem projektom bolj oddaljuje od dunajsko secesijskega načela organizacije fasade, predvsem v svobodi ritmizacije tlorisa sten in oblik verande. Osrednja veranda je nepravilno izbočena, dvonadstropna, z zgornjim delom v celoti iz lesa in stekla, kot divanhana pri bosanski hiši. Kotna veranda ima peterokotni tloris. Stanovanjsko-poslovni kot Baščaršije iz leta 1911 je izraz spoštovanja, ki ga najdemo v: kamnitem pritličju, bogati verandi, mansardnih oknih s klasičnim lomljenim lokom, zaprti ograji in koničasti strehi z izrezljanimi resicami. Druge stavbe na Baščaršiji, zgrajene pred prvo svetovno vojno, so imele poudarjene elemente pripadnosti arhitekturi, v katero so bile interpolirane. Stavba Hadin-pašinega vakufa v formalnih elementih nosi vse značilnosti bosanske hiše Občinska stavba Dervente in stavba kraljeve gimnazije Derventa Hrvaški dom v Kiseljaku Kreditna stavba Tešanj

Sklici

Literatura Alija Bejtić - Ulice i trgovi Sarajeva. Sarajevo: Muzej grada Sarajeva 1973. Godine Borislav Spasojević - Arhitektura stambenih palata austrougarskog perioda u Sarajevu. Sarajevo: Svjetlost, 1988. Nedžad Kurto - Sarajevo 1492-1992, Oko, Sarajevo. Jela Božić, - Arhitekt Josip pl. Vancaš, Značaj i doprinos arhitekturi Sarajeva u periodu austrougarske uprave, doktorska disertacija, Sarajevo, 1989.

Kategorija:Arhitektura Bosne in Hercegovine