Čečeni (, , staročečensko: Нахчой, Naxçoy), zgodovinsko znani tudi kot Kisti in Durdzuki, so severovzhodnokavkaška etnična skupina Nahov, ki izvira s severnega Kavkaza. "Europe" (pp. 68–69); "Asia", str. 90–91 So največja etnična skupina v regiji."Russian Census of 2021" Velika večina Čečenov je muslimanov in živi v Čečeniji, avtonomni republiki znotraj Ruske federacije.
Severni Kavkaz je bil skozi zgodovino večkrat napaden. Njegov izoliran teren in strateška pomembnost, ki so jo tujci pripisovali območjem, naseljenim s Čečeni, sta veliko prispevala k etosu čečenske skupnosti in oblikovala njen nacionalni značaj.
Čečenska družba je v veliki meri egalitarna in organizirana okoli plemenskih avtonomnih lokalnih klanov, imenovanih tejpi. Klani so neformalno organiziranih v ohlapne konfederacije, imenovane tukhumi.
Ime Čečeni Po ljudskem izročilu ruski izraz Čečeni (rusko: Чеченцы, Čečenci) izvira iz osrednje Čečenije, kjer se je več pomembnih vasi in mest imenovalo Čečen ali podobno. Mednje spadajo Čečan, Nana-Čeča (dobesedno Mati Čeča) in Joh Čečen (Velika Čečena). Ime Čečen se je v ruskih virih pojavilo konec 16. stoletja kot Čačana in se je nanašalo na posest čečenskega kneza Šiha Murze. Etimologija je nohčanskega izvora in izhaja iz besede 'če' (znotraj), ki je dodana pripona '-ča/čan'. Izraz bi se lahko prevedlo kot 'znotraj ozemlja'. Vse vasi in mesta z imenom Čečan so bile na čečanskih (čečenskih) ravnicah v sodobni osrednji Čečeniji.
Ime Čečeni je eksoetnonim, ki je v gruzijsko in zahodnoevropsko etnonimno tradicijo vstopil prek ruskega jezika v 18. stoletju.
Od sredine 19. stoletja do prvih let sovjetske države so nekateri raziskovalci vse Čečene in Inguše združevali pod imenom Čečeni. V sodobni znanosti se za to skupnost uporablja drugo ime – Nohči.
Nohči Izraz Čečan/Čečen so Čečeni uporabljali za označevanje osrednje Čečenije, sami sebe pa so imenovali Nahči (višavska narečja) ali Nohči (nižinska narečja). Najstarejša omemba Nahčev je iz leta 1310, ko je gruzijski patriarh Ciril Donauri med Tušeti, Avari in številnimi drugimi severovzhodnimi kavkaškimi narodi omenil tudi Nahče. Izraz Nahči so mnogi sovjetski in sodobni zgodovinarji povezali tudi z mestom Nahičevan in Nahčamatjani, ki so omenjeni kot eno od ljudstev Sarmatije v armenskem delu Ašharacujc iz 7. stoletja. Zgodovinarka N. Volkova meni, da je slednja povezava malo verjetna, in trdi, da bi se izraz Nahčmatjan lahko nanašal na sarmatske Laksamate, omenjene v Ptolemajevi Geografiji. Slednji nimajo nobene povezave s Čečečni.
Čečenski rokopisi v arabščini iz zgodnjih 20. let 19. stoletja kot domovino vseh Nahčev omenjajo Nahčuvan v bližini današnjega Kağizmana v Turčiji. Besedo Nahči lahko razumemo tudi kot zloženko besed 'nah' ('ljudstvo') in 'čuo' ('ozemlje').
Geografija in diaspora thumb|250px|Jezero Kezenojam, Čečenija thumb|250px|Hoj, Čečenija
Čečeni so večinski prebivalci Čečenije. Veliko Čečenov živi tudi v drugih delih Rusije, zlasti v Auhu, delu današnjega Dagestana, Ingušetiji in Moskvi.
Zunaj Rusije so velike diaspore Čečenov v Kazahstanu, Turčiji in arabskih državah, zlasti v Jordaniji in Iraku. Čečeni Turčiji, Iraku in Jordaniji so večinoma potomci družin, ki so morale zapustiti Čečenijo med rusko kavkaško vojno, ki je leta 1859 privedla do priključitve Čečenije k Ruskemu carstvu, in prisilne preselitve Čečenov iz Tereške oblasti v Osmansko cesarstvo leta 1865. Tisti v Kazahstanu izvirajo iz etničnega čiščenja, ki sta ga leta 1944 izvedla Josif Stalin in Lavrentij Berija. Zaradi nedavnih čečenskih vojn, zlasti v valu izseljevanja na Zahod po letu 2002, se je v Evropski uniji in drugod naselilo več deset tisoč čečenskih beguncev.Chechnya's Exodus to Europe, North Caucasus Weekly Volume: 9 Issue: 3, The Jamestown Foundation, January 24, 2008
Zgodovina Prazgodovina in izvor link=https://ru.wikipedia.org/wiki/%D0%A4%D0%B0%D0%B9%D0%BB:%D0%97%D1%83%D0%BC%D1%81%D0%BE%D0%B9._1906_%D0%B3%D0%BE%D0%B4.jpg|thumb|320x320px|Čečenski starešine iz klana (tajp) Zumsoj
Čečeni so eno od ljudstev Nahov, ki so od prazgodovine živel v visokogorju severnega Kavkaza. Arheološke najdbe dokazujejo zgodovinsko kontinuiteto, ki sega do leta 3000 pr. n. št. Obstajajo tudi dokazi, da so se njihovi predniki tja preselili iz Rodovitnega polmeseca v obdobju okoli 10.000–8.000 pr. n. št.
Razprava o njihovem izvoru je prepletena z razpravo o skrivnostnem izvoru nahanskih ljudstev kot celote. Edina tri preživela nahanska ljudstva so Čečeni, Inguši in Bati, za katere znanstveniki menijo, da so ostanki nekoč velike družine ljudstev. Domneva se, da so Čečeni potomci prvotnih naseljencev severnega in južnega Kavkaza.
Antika Prednike sodobnih Čečenov in Ingušev so imenovali Durdzuki. Po Gruzijskih kronikah je svetopisemski Targamos [Togarma] pred svojo smrtjo razdelil državo med svoje sinove. Sin Kavkas [Kavkaz] je dobil osrednji Kavkaz in ustvaril čečenska plemena. Njegov potomec Durdzuk, ki se je naselil v goratem območju in se je kasneje po njem imenovala Dzurdzuketija, je v 4. in 3. stoletju pr. n. št. ustanovil močno državo. Med čečenskimi klani je bil v regiji Itum-Kale v Čečeniji klan Zurzakoj, povezan z etnonimom Dzurdzuk.
Gruzijski zgodovinar Giorgi Melikišvili je trdil, da dokazi o naselitvi Nahov na območjih Južnega Kavkaza ne izključujejo možnosti, da so živeli tudi na Severnem Kavkazu.Jaimoukha, Amjad. The Chechens: A Handbook. str. 24
Država Durdzuketi je omenjena že v 4. stoletju pr. n. št. Armenske kronike omenjajo, da so Durdzuki v 1. tisočletju pr. n. št. premagali Skite in postali pomembna sila v regiji.
Vajnahi na vzhodu so bili povezani z Gruzijo, medtem ko se je Malško kraljestvo na zahodu oziralo proti novemu grškemu Bosporskemu kraljestvu na obali Črnega morja, a je morda imelo stike tudi z Gruzijo. Po legendi se je Adermalh, vladar kraljestva Malh, leta 480 pr. n. št. poročil s hčerko bosporskega kralja. Malhi so bili ena od čečenskih tukhumov - plemenskih zvez.Крупнов Е. И. Древности Чечено-Ингушетии. Изд-во Академии наук СССР, 1963. str. 256Натаев Сайпуди Альвиевич. ПРОБЛЕМА ЭТНОТЕРРИТОРИАЛЬНОЙ СТРУКТУРЫ ЧЕЧНИ В XVIII–XIX ВВ. В ИСТОРИЧЕСКОЙ ЛИТЕРАТУРЕ.Марковин В. И. «В ущельях Аргуна и Фортанги». Москва, 1965. str. 71Мамакаев М. «Чеченский тайп в период его разложения». Грозный, 1973.Шавхелишвили А. И. «Грузино-чечено-ингушские взаимоотношения». Тбилиси, 1992. str. 65, 72Пиотровский Б. Б. История народов Северного Кавказа с древнейших времен до конца XVIII в. Наука, 1988. str. 239Н. Г. Волкова. Этнический состав населения Северного Кавказа в XVIII-начале XX века — Москва: Наука, 1974. str. 169
Srednji vek V srednjem veku so v nižavju Čečenije prevladovali Hazari in nato Alani. Lokalna kultura je bila tudi pod gruzijskim vplivom in nekateri Čečeni so se spreobrnili v vzhodno pravoslavno vero. Islam se je med Čečeni postopoma širil že od 14. stoletja, vendar so se čečenska poganska verovanja ohranila vse do 19. stoletja. Družba je bila organizirana po fevdalnih načelih.
Čečenijo so v 13. opustošili vpadi Mongolov in v 13. stoletju vpadi Timurlenkovih vojsk.Jaimoukha, str. 33–34Dunlop, str. 3 Mongolski vpadi so se ohranili v čečenskih ljudskih pripovedkah, ki so pogosto povezane z vojaškimi poročili o alansko-dzurdzuških vojnah proti Mongolom.
Po zapisih misijonarja Giovannija da Pian del Carpineja se je del Alanov 12 let uspešno upiral mongolskemu obleganju gora:
"Ko (Mongoli) začnejo osvajati trdnjavo, jo osvajajo več let, kot se to dogaja danes z eno od fora v deželi Alanov. Verjamemo, da jo osvajajo že dvanajst let in da so (Alani) pogumno nasprotovali ter ubili veliko Tatarov, vključno s številnimi plemiči."
— Giovanni da Pian del Carpine, poročilo iz leta 1250
Tega dvanajstletnega obleganja ni mogoče najti v nobenem drugem poročilu. Ruski zgodovinar A. I. Krasnov to bitko povezuje z dvema čečenskima ljudskima pripovedkama, ki ju je zapisal leta 1967. Pripovedki govorita o starem lovcu po imenu Idig, ki je s svojimi tovariši 12 let branil goro Dakuoh pred Tatari-Mongoli. Krasnov je poročal tudi o tem, da je v bližini gore, kjer se je bitka odvijala, našel več puščičnih konic in sulic iz 13. stoletja.
"Naslednje leto, z nastopom poletja, so sovražne horde znova prišle, da bi uničile gorjane. Toda tudi letos jim ni uspelo zavzeti gore, na kateri so se naselili pogumni Čečeni. Bitka je trajala dvanajst let. Glavno bogastvo Čečenov, živino, so sovražniki ukradli. Utrujeni od dolgih let težkega boja so Čečeni verjeli zagotovilom sovražnika o milosti, sestopili z gore, toda mongolsko-tatarski ljudje so večino zahrbtno pobili, preostale pa so odpeljali v suženjstvo. Tej usodi so se izognili le Idig in nekaj njegovih spremljevalcev, ki niso zaupali nomadom in so ostali na gori. Po 12 letih obleganja jim je uspelo pobegniti in zapustiti goro Dakuoh."
— Amin Tesaev, Legenda in boj čečenskega junaka Idiga (1238–1250)
thumb|left|upright|Čečenski vojak
Timurlenkovi vdori na Kavkaz v poznem 14. stoletju so še posebej prizadeli čečensko kraljestvo Simsir, ki je bilo zaveznik Zlate horde in protitimuridsko. Njegov voditelj Gajur kan je med bitko pri reki Terek podpiral kana Toktamiša. Čečeni so bili eno od redkih ljudstev, ki so se uspešno uprla Mongolom in se branila pred njihovimi vdori. Upor je imel visoko ceno, saj so bile njihove države popolnoma uničene. Ti dogodki so bili ključni za oblikovanje čečenske narodnosti in njihove vojaško usmerjene ter klanovsko zasnovane družbe.
Zgodnji novi vek Kavkaz je bil pomembno konkurenčno ozemlje za sosednji rivalski cesarstvi: osmansko in perzijsko (Safavidi, Afšaridi, Kadžari). Od leta 1555 in zlasti od leta 1639 do prve polovice 19. stoletja sta si Kavkaz delili prav ti dve sili, pri čemer so Osmani prevladovali v zahodni Gruziji. Večino Kavkaza je obvladovala Perzija, in sicer vzhodno Gruzijo, južni Dagestan, Azerbajdžan in Armenijo. Čečeni niso bili nikoli pod popolno oblastjo nobenega cesarstva.
Ko se je Rusija v 16. stoletju počasi širila proti jugu, so spopadi med Čečeni in Rusi postali pogostejši. V boje za oblast na Kavkazu se je vključilo tudi Rusko carstvo. V teh turbulentnih časih so bili Čečeni organizirani v polneodvisne klane, ki so bili zvesti Narodnemu svetu (Mehk-Khel). Narodni svet je bil odgovoren za imenovanje vladarja naroda (Mehk-Da). V zgodnjem novem veku so vladali Aldaman Geza, Tinavin-Visa, Zok-Kant in drugi. Zaradi ustrezne politike in vojaških odprav pod poveljstvom Aldamana Geze med letoma 1650 in 1670 je Čečenija ostala večinoma neodvisna od velikih imperijev tistega časa. Čečeni so z lokalnimi vladarji sklepali zavezništva proti Perziji in se hkrati borili proti prodiranju Rusov. Ena od znanih bitk je bila bitka pri Hačari med Gezo in rivalskim Avarskim kanatom, ki je poskušal prevzeti oblast nad Čečenijo. Ko se je Rusija odločila povečati svoj politični vpliv na Kavkazu in ob Kaspijskem jezeru na račun Safavidske Perzije, je Peter Veliki začel rusko-perzijsko vojno, v kateri je Rusiji uspelo za več let zavzeti velik del Kavkaza. Konflikt je pomenil tudi prvo vojaško soočanje imperialne Rusije s Čečeni. Veliko čečensko odporniško gibanje je konec 18. stoletja vodil Šejk Mansur.
thumb|left|upright|Grob čečenskega vojaka iz 19. stoletja