Dioklecijanova palača (, ; ) je starodavni rimski palačni in trdnjavski kompleks v Splitu na Hrvaškem. Zgradil jo je konec 3. stoletja našega štetja rimski cesar Dioklecijan kot svojo upokojitveno rezidenco. Približno polovica kompleksa je bila namenjena Dioklecijanovi osebni uporabi, preostanek pa je bil namenjen vojaški garniziji. Kompleks je bil zgrajen na polotoku šest kilometrov jugozahodno od Salone, nekdanje prestolnice Dalmacije, enega največjih mest poznega cesarstva s 60.000 prebivalci in rojstnega kraja Dioklecijana.

Danes palača predstavlja približno polovico starega mestnega jedra Splita s 3000 prebivalci in številnimi trgovinami, butiki, kavarnami, bari in restavracijami. Leta 1979 jo je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine.

== Zgodovina Dioklecijan je v pripravah na upokojitev 1. maja 305 n. št. ukazal gradnjo močno utrjenega kompleksa v bližini svojega domačega kraja Spalatum.Fik Meijer (2004) Emperors Don't Die in Bed p. 114 Izbrana lokacija je bila blizu Salone, pokrajinskega upravnega središča Dalmacije, na južni strani kratkega polotoka. Na podlagi rimskih kartografskih podatkov (znanih iz srednjeveške pergamentne kopije Tabula Peutingeriana) je v tem zalivu že obstajalo naselje Spalatum, katerega ostanki in velikost še niso bili ugotovljeni.

Začetek gradnje Dioklecijanove palače ni natančno določen. Domneva se, da se je začela okoli leta 295, po uvedbi tetrarhije (vladavine štirih). Deset let po tej odločitvi, ko je Dioklecijan leta 305 abdiciral, pa palača očitno še vedno ni bila dokončana in obstajajo znaki, da so se nekatera dela odvijala, medtem ko je cesar prebival v palači. Ni znano, po čigavih arhitekturnih zamislih je bila palača zgrajena in kdo so bili njeni graditelji. Kompleks je bil zasnovan po vzoru rimskih utrdb iz 3. stoletja, katerih primere je mogoče videti na limesu, kot je na primer mostišče Castrum Divitia čez Ren od Kölna.Dixon, Karen R. and Southern, Pat. The Late Roman Army p. 34

Vendar pa vgravirana grška imena Zotikos in Filotas ter številni grški znaki kažejo, da je bilo več graditeljev prvotno iz vzhodnega dela cesarstva, tj. Dioklecijan je s seboj pripeljal mojstre z vzhoda. Kljub temu je bil velik del delovne sile verjetno lokalnega izvora. Osnovni materiali so prihajali iz neposredne bližine. Beli apnenec prihaja z Brača in nekaj iz Segeta blizu Trogirja; lehnjak so pridobivali iz bližnjih rečnih strug, opeko pa so izdelovali v Spalatumu in drugih delavnicah v bližini.

V Carnuntumu so ljudje prosili Dioklecijana, naj se vrne na prestol, da bi rešil konflikte, ki so nastali med Konstantinovim vzponom na oblast in Maksencijevo uzurpacijo.Barnes, Constantine and Eusebius, 31–32; Lenski, 65; Odahl, 90. Dioklecijan je slavno odgovoril:

To se je nanašalo na cesarja, ki se je umaknil v svojo palačo, da bi gojil zelje.

Dioklecijan je živel še štiri leta in preživljal dneve na vrtovih svoje palače. Videl je, kako je njegov tetrarhični sistem propadel, razdrt zaradi sebičnih ambicij njegovih naslednikov. Slišal je za Maksimijanovo tretjo zahtevo po prestolu, njegov prisilni samomor in njegovo damnatio memoriae. V njegovi palači so podrli in uničili kipe in portrete njegovega nekdanjega spremljevalca cesarja. Globoko v obupu in bolezni je Dioklecijan morda storil samomor. Umrl je 3. decembra 312.Barnes, Constantine and Eusebius, 41.

Z Dioklecijanovo smrtjo se življenje palače ni končalo in je ostala cesarska posest rimskega dvora, kjer je nudila zatočišče izgnanim članom cesarske družine. Leta 480 je cesarja Julija Nepota umoril eden od njegovih vojakov, domnevno zaboden do smrti v njegovi vili blizu Salone.Wilhelm Ensslin, "Julius Nepos", in Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, Band XVI,2 (1935), S. 1505–1510. Ker je bila Dioklecijanova palača na tem območju, je morda šlo za isto stavbo.

Njeno drugo življenje je prišlo, ko je bila Salona v 7. stoletju v veliki meri uničena med vpadi Avarov in Slovanov, čeprav natančno leto uničenja še vedno ostaja odprto med arheologi. Del izgnanega prebivalstva, zdaj begunci, je našel zatočišče znotraj močnega obzidja palače in z njimi se je začelo novo, organizirano mestno življenje.Charles George Herbermann, The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference (1913). See also Constantine VII Porphyrogenitus, De administrando imperio; Greek text edited by Gy. Moravcsik; English translation by R. J. H. Jenkins. Rev.ed., Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, 1967, 1985; and Thomae Archidiaconi (Archdeacon Thomas of Split), Spalatensis Historia Salonitanorum atque Spalatinorum pontificum (History of the Bishops of Salona and Split). Damir Karbić, Mirjana Matijević Sokol, Olga Perić, and James Ross Sweeney, eds. Budapest: CEU Press ( 2006). Od takrat je palača nenehno naseljena, prebivalci pa so si zgradili domove in podjetja v kleti palače in neposredno v njenem obzidju.Diocletian's Palace Croatia Traveller Cerkev svetega Martina je primer tega trenda. Danes je znotraj obzidja še vedno veliko restavracij in trgovin ter nekaj hiš.

V obdobju svobodne srednjeveške komune, med 12. in 14. stoletjem, je prišlo do večjega arhitekturnega razvoja, ko so številne srednjeveške hiše zapolnjevale ne le rimske stavbe, temveč tudi velik del prostega prostora ulic in pristanišč. V tem obdobju je bila dokončana tudi gradnja romanskega zvonika stolnice svetega Dujma, ki je v stavbi, in je bila prvotno zgrajena kot Jupitrov tempelj, nato pa uporabljena kot Dioklecijanov mavzolej.

Po srednjem veku je bila palača v preostali Evropi praktično neznana, dokler škotski arhitekt Robert Adam ni dal pregledati ruševin. Nato je Adam s pomočjo francoskega umetnika in antikvarja Charlesa-Louisa Clérisseauja in več risarjev objavil delo Ruševine palače cesarja Dioklecijana v Spalatru v Dalmaciji (London, 1764).Text at Archive.org; Text at the Smithsonian Institution; Text at University of Wisconsin

Dioklecijanova palača je bila navdih za Adamov novi slog neoklasicistične arhitekture,Hogan, C. Michael, "Diocletian's Palace", The Megalithic Portal, A. Burnham ed., 6 October 2007. objava izmerjenih risb pa jo je prvič vnesla v oblikovalski besednjak evropske arhitekture. Nekaj ​​desetletij pozneje, leta 1782, je francoski slikar Louis-François Cassas ustvaril risbe palače, ki jih je Joseph Lavallée leta 1802 objavil v kronikah svojih potovanj.Voyage pittoresque et historique de l'Istrie et de la Dalmatie rédigé d'après l'Itinéraire de L. F. Cassas par Joseph Lavallée (Paris, 1802).

Danes je palača dobro ohranjena z vsemi najpomembnejšimi zgodovinskimi stavbami v središču mesta Split, drugega največjega mesta sodobne Hrvaške. Dioklecijanova palača zaradi svoje stopnje ohranjenosti daleč presega lokalni pomen. Palača je ena najbolj znanih in popolnih arhitekturnih in kulturnih značilnosti na hrvaški jadranski obali. Kot najpopolnejši ostanki rimske palače na svetu ima izjemno mesto v sredozemski, evropski in svetovni dediščini.

Kulturna dediščina

Novembra 1979 je UNESCO v skladu z mednarodno konvencijo o kulturni in naravni dediščini sprejel predlog, da se zgodovinsko mesto Split, zgrajeno okoli palače, vključi v register svetovne kulturne dediščine.

Novembra 2006 se je mestni svet odločil, da dovoli več kot dvajset novih stavb znotraj palače (vključno s nakupovalnim in garažnim kompleksom), čeprav je bila palača razglašena za območje svetovne dediščine. Pravijo, da je bila ta odločitev politično motivirana in v veliki meri posledica lobiranja lokalnih nepremičninskih razvijalcev. Ko je javnost leta 2007 izvedela za projekt, je vložila peticijo proti odločitvi in ​​jo dobila. Zgrajene niso bile nobene nove stavbe, nakupovalni centri ali podzemne garaže.

Svetovni sklad za spomenike dela na konservatorskem projektu v palači, vključno s pregledom strukturne celovitosti ter čiščenjem in obnovo kamna in ometa.

Palača je bila upodobljena na hrbtni strani hrvaškega bankovca za 500 kun, izdanega leta 1993.

Arhitektura

Tloris palače je nepravilni pravokotnik z merami vzhod: 214,97 m, sever: 174,74 m, jug: 181,65 m (prilagoditev terenu), s šestnajstimi stolpi, ki štrlijo iz zahodne, severne in vzhodne fasade na fasadah, obrnjenih proti celini. Na vogalih trga so štirje stolpi, kar daje palači značilnost legionarskih utrdb, podobnih tistim na Donavi.Dixon, Karen R. and Southern, Pat. The Late Roman Army p. 143

Dva od šestih osmerokotnih pritličnih stolpov sta bila uokvirjena s tremi vhodi na podestu, pri čemer je šest pravokotnih pritličnih nadstropij pravokotnega nadstropja med vogalom in osmerokotom. Do danes so ohranjeni trije vogalni stolpi (razen jugozahodnega) in le ostanki osmerokotnih in pravokotnih. Trije dobro ohranjena podesti so arhitekturno razdrobljeni, zlasti severni, ki je bil glavni dostop iz Salono. Južna, obmorska vrata so majhna, preprosta in dobro ohranjena. Fasadne stene palače so v spodnjem delu masivne in preproste brez odprtin, v zgornjem delu pa so veliki loki, ki so obrnjeni proti kopnemu, tj. na zahodni, severni in vzhodni fasadi. Podzemni deli palače imajo banjasto obokane kamnite strope.

Anne Hunnell Chen predlaga, da je sasanidska zasnova palače morda pomembno vplivala na Dioklecijanovo palačo, zlasti ker so Dioklecijan in njegovi sovladarji osebno hodili po perzijskih tleh, preden so bile palače zgrajene. Chenova ugotavlja, da prostorska razporeditev palače, čeprav odraža postavitve rimskih vojaških taborov, tesno ustreza tudi značilni prostorski organizaciji zgodnjih sasanidskih kraljevih palač. Tehnika gradnje kupole iz poševne opeke je bila pred koncem 3. stoletja brez primere v rimski cesarski arhitekturi in je imela korenine v mezopotamski gradbeni tradiciji. Chenova meni, da je morda dosegla rimski svet prek arhitektov in inženirjev, ki so spremljali čete na perzijskih pohodih. Sklepa, da je prevzem perzijskih arhitekturnih elementov posledica odločilnih zmag Rima nad Sasanidi v poznem 3. stoletju. Po tem se je cesarska uprava odločila vključiti prepoznavne oznake vzhodnih palač, da bi projicirala moč v vizualnem jeziku, ki je berljiv tako domačemu kot mednarodnemu občinstvu.

Gradbeni materiali Palača je zgrajena iz belega lokalnega apnenca in marmorja visoke kakovosti, večinoma iz braških marmornih kamnolomov na otoku Brač, iz lehnjaka, pridobljenega iz bližnjih rečnih strug in iz opeke, izdelane v salonitanskih in drugih tovarnah. Nekaj ​​materiala za dekoracijo je bilo uvoženega: egiptovski granitni stebri, fini marmor za obloge in nekaj kapitelov, izdelanih v delavnicah na Prokonezu.

Zunanje obzidje

Le južna fasada, ki se je dvigala neposredno iz morja ali zelo blizu njega, ni bila utrjena. Dovršena arhitekturna kompozicija arkadne galerije v zgornjem nadstropju se razlikuje od strožje obdelave treh obalnih fasad. Monumentalna vrata na sredini vsakega zidu so vodila na zaprto dvorišče. Južna »Morska vrata« (Porta Meridionalis) so bila preprostejše oblike in dimenzij kot ostala tri in domneva se, da so bila prvotno namenjena bodisi kot cesarjev zasebni dostop do morja bodisi kot servisni vhod za oskrbo.

Severna vrata

Porta septemtrionalis ('severna vrata') so ena od štirih glavnih rimskih vrat v palačo. Prvotno glavna vrata, skozi katera je cesar vstopal v kompleks, so vrata na cesti proti severu, proti Saloni, takratni prestolnici rimske province Dalmacije in Dioklecijanovemu rojstnemu kraju. Verjetno so to vrata, skozi katera je cesar vstopil po svoji abdikaciji s cesarskega prestola 1. maja 305. Danes nad vrati stoji cerkev sv. Martina iz 7. stoletja, ki je odprta za javnost.

Vzhodna vrata