thumb|250px|Različne vrste kokles, ki jih izdeluje Guntis Niedoliņš Kokle (; ) ali zgodovinsko kokles (kūkles) je latvijsko brenkalo (kordofon), ki spada v baltsko družino citer, znano kot baltski psalterij, skupaj z litovskimi kanklės, estonskim kannel, finskimi kantele in ruskimi krilovidnimi gusli. Prve možne arheološke najdbe, povezane s koklesom, na ozemlju sodobne Latvije izvirajo iz 13. stoletja, medtem ko prvi zanesljivi pisni podatki o igranju na kokle izvirajo iz začetka 17. stoletja. Prva znana melodija je bila zapisana leta 1891, prvi posnetki koklesa na gramofonske plošče in filme pa so bili narejeni v 1930-ih. Tako kokle kot igranje na nanje sta vključena v latvijski kulturni kanon.

Etimologija Po mnenju finskega jezikoslovca Eina Nieminena ime glasbila, skupaj z imeni večine sosednjih dvojnikov (litovski kanklės, finski kantele, estonski kannel in livonski kāndla), verjetno izvira iz protobaltske oblike *kantlīs/*kantlēs, ki je prvotno pomenila »pojoče drevo«, in je na koncu izšla iz protoevropskega korena *qan- (»peti, zveneti«). Vendar pa litovski etnolog Romualdas Apanavičius meni, da bi kokle lahko izhajal iz protoevropskega korena *gan(dh)-, ki pomeni »posoda; ročaj (meča)«, kar nakazuje, da je morda povezan z rusko besedo gusli.Romualdas Apanavičius. Ancient Lithuanian Kanklės , Institute of Ethnomusic, Vilnius, Lithuania

Konstrukcija Kokle ima votlo trapezoidno telo (ķermenis ali korpuss), običajno izrezljano iz enega kosa lesa (vienkocis), ki je prekrito s tanko, okrašeno leseno ploščo (skaņgaldiņš). Posebnost, ki loči kokle od večine drugih godalnih instrumentov, je, da strune ne ležijo na mostu, zaradi česar je zvok tišji, a bogatejši po barvi. Leseni (ali včasih kovinski) uglaševalni kljukici (tapas) sta vstavljeni v široko konico telesa, medtem ko je na ožji konici kovinska palica (stīgturis), na katero so pritrjene strune, kar jim daje rahlo pahljačasto razporeditev. Strune so lahko iz medenine ali jekla. Tradicionalno je bilo 6–9 strun, kasneje pa se je število povečalo na 10 in več.

Igranje

Tehnika igranja na kokle se razlikuje od večine drugih trzalnih instrumentov, vključno s citrami, harfo in kitaro. Obstajajo tudi nekatere razlike v igranju med regionalnimi tipi instrumentov iz Latgale in Kurzeme. V Kurzemeju so kokle običajno igrali sede na stolu, klopi ali stolu brez naslonov za roke, postavljen vodoravno v naročje z rahlo razmaknjenimi nogami. Igrali so jih lahko tudi položene na mizo. Pri latgalskih koklih sta velikost in oblika instrumenta omogočali tudi stabilno postavitev v naročje v navpičnem položaju, pri čemer so krajši rob kokla naslonili na trebuh in obe roki položili na instrument za dodatno udobje in stabilnost.

Brenkanje se izvaja s kazalcem desne roke, medtem ko se leva roka uporablja za utišanje neželenih strun z rahlim polaganjem prstov nanje. Alternativna tehnika utišanja strun, ki jo najdemo v Latgale, vključuje vstavljanje prstov med strune, vendar ta možnost močno omejuje gibanje leve roke. Leva roka se lahko uporablja tudi za trzanje strun.

Uglaševanje Uglaševanje glasbila kokle je diatonična lestvica, pri čemer nekatere nižje strune tradicionalno delujejo kot spremljava. Med tradicionalnimi različicami uglaševanja so D-G-A-H-C za 5-strunske kokle, ki jih je konec 19. stoletja zapisal Andrejs Jurjāns, D-C-D-E-F-G-A za 7-strunske kokle in D-C-D-E-F-G-A-H-C za 9-strunske kokle, ki jih je obe uporabljal tradicionalni igralec suiti kokle Jānis Poriķis. Ko pa so kokle začeli izdelovati z več strunami in so latgalske kokle med mnogimi drugimi dejavniki postale prevladujoča vrsta kokle, so spremljevalne strune postopoma izgubile svojo funkcijo in postale le razširitev amplitude kokle v nižjem območju. Od 1980-ih sta med igralci za 11-strunske kokle najbolj priljubljeni uglasitvi G-A-C-D-E-F-G-A-B-C (GA) in G-A-C-D-E-F-G-A-B♭-C (GA-b♭).

Vrste Latvijski etnomuzikolog Valdis Muktupāvels v svoji knjigi Baltski psaltrij in običaji igranja v Latviji (Kokles un koklēšana Latvīgi) razlikuje 3 vrste tradicionalnih kokle – kurzemske kokle (Kurzemes kokles), latgalske kokle (Latgales kokles) in kokle citre (cītarkokles) – in 3 vrste posodobljenih kokle – tako imenovane 15-strunske diatonične kokle Krasnopjorovs-Ķirpis (Krasnopjorova-Ķirpja diatoniskās kokles) in koncertne kokle (koncertkokles), oblikovane v latvijski SSR v letih od 1940 do 1960, kot tudi tako imenovane 13-strunske kokle Linauts'-Dravnieks'-Jansons' kokles (Linauta-Dravnieka-Jansona kokles), ki so se pojavile v latvijsko-ameriški skupnosti v 1960-ih.

Kurzemske kokle V latvijski zgodovinski regiji Kurzeme so kokle tradicionalno izdelane manjše in brez 'krila', vendar z bolj okrašenimi rezbarijami in okraski. Običajno imajo tudi manj strun kot latgalske kokle, od 5 do 6 strun za tiste, ki jih najdemo na zahodni obali Kurzeme in Selonije, do 7, 8 ali celo 9 strun za območja Alsunga.

17. maja 2015, med latvijskim predsedovanjem Svetu Evropske unije, so bile Muzeju glasbil v Bruslju podarjene kurzemske kokle, ki jih je izdelal obrtnik Jānis Rozenbergs.

Latgalski kokles

V pretežno katoliški regiji Latgale v Latviji je bilo za kokle značilno, da so bile izdelane s podaljškom telesa onkraj linije kljukic, imenovanim krilo, ki ojača zvok instrumenta in se lahko uporablja tudi kot opora za roke. Estonski etnolog Igor Tõnurist meni, da je krilo morda novejša inovacija, ki se je razvila nekje pred 14. stoletjem za baltski psalterij, ki so ga igrali v pskovskih in novgorodskih deželah, kasneje pa so si ga izposodili nekateri sosednji baltski in baltsko-finski narodi, kot so Seti, Vepsi in Latgalci. V primerjavi s kurzemskimi kokle je zaključek latgalskih kokle manj temeljit; glasbilo je večje in težje, z več strunami (včasih celo do 12 in le v redkih primerih manj kot 9) in z bolj umirjeno dekoracijo.

V regiji Augšzeme-Vidzeme so izdelovali tako vrsto kokle kot tudi mešane oblike (na primer kokle z majhnim krilom).

Citre Konec 19. in začetek 20. stoletja so na tradicijo glasbila kokle vplivale konstrukcija in slog igranja zahodnih citer, ki so prihajale iz Nemčije in drugih srednjeevropskih držav. Tako so nastale tako imenovane citre kokle: kokle z večjimi ohišji, podobnimi citram, jeklenimi uglaševalnimi zatiči in povečanim številom strun (od 17 do včasih celo do 30 enojnih ali dvojnih strun).

Koncertne kokle

Prve večje 'koncertne kokle' s tri in pol oktave in 25 strunami je leta 1951 izdelal Romāns Ķirpis za solistko latvijskega ljudskega orkestra Heleno Kļava-Birgmeister. Bile so prve, ki so imele naprave za spreminjanje višine strun za menjavo tonalitete. Nekaj ​​let pozneje so koncertne kokle doživele še nekaj novosti v konstrukciji, nova zasnova pa se je postopoma razširila na latvijski konservatorij in glasbene šole ter ljubiteljske ansamble.

Dolgo časa so koncertne kokle izdelovali v tovarni glasbil v Rigi, predvsem iz ostankov materialov, ki so se uporabljali za klavirje. Po ponovni osamosvojitvi Latvije je bila tovarna zaprta in do sredine 1990-ih ni bilo predanih lesarskih obrtnikov. Kmalu je Imants Robežnieks, ki je prej delal v tovarni, po številnih prošnjah igralcev ponovno začel izdelovati in popravljati kokle. Od takrat je edini profesionalni izdelovalec koncertnih kokle v Latviji.

V mitologiji Valdis Muktupāvels meni, da je kokle družbeno in ekonomsko najbolj cenjen latvijski instrument. Mitološko so bile kokle morda povezane s sončno in nebesno sfero, saj jih včasih imenujejo tudi dievske kokle (Dieva kokles) ali 'zlate kokle' (zelta kokles), sončni okraski pa so bili tradicionalno vrezani v zvočno ploščo. Kokle, igranje na kokle (koklēšana) in igralci na kokle (koklētāji) so omenjeni v 274 latvijskih dainah, mitološki igralci na kokle pa vključujejo Jānisa in druge neimenovane Dievsove sinove, pa tudi Sauleja, ki igra na kokle, medtem ko sedi v Austras koks.

V sodobni glasbi

Že ob prvem preporodu glasbila kokle v 1930-ih in 1940-ih je glasba doživela pritok novozloženih skladb, navdihnjenih z ljudsko glasbo in orkestrskih priredb ljudskih pesmi. Vendar pa so kokle šele pred kratkim zares zrasle in presegle meje tradicionalne ljudske glasbe. Od eksperimentalne post-folk skupine Iļģi, elektronskega folk sodelovanja Birute Ozoliņe in DJ Monste, svobodnih improvizacij Laime Jansone in fuzije zvokov kokle z jazzom v projektu Zarbugans do težjega folk metal zvoka Skyforgerja, ki ga spremljajo kokle.

Leta 2002 je založba Upe izdala dvojni CD etnomuzikologa Valdisa Muktupāvelsa z naslovom Kokles, posvečen temu glasbilu. Prva plošča Muktukokles vsebuje 9 Muktupāvelsovih izvirnih kokle skladb in 2 priredbi tradicionalnih pesmi ob spremljavi drugih inštrumentov (sarod, tambura in tabla), kot tudi vokale Rūta Muktupāvela, medtem ko druga plošča Tradicionālās kokles vsebuje 24 tradicionalnih melodij in plesov Kurzeme, suiti in Latgale melodije.

Leta 2016 je založba Lauska izdala zgoščenko Trejdeviņi koklētāji (Tri devet koklejevcev), na kateri so nastopili nekateri najbolj znani latvijski igralci na kokle (med drugim Valdis Muktupāvels, Laima Jansone, Biruta Ozoliņa in Ansis Jansons) ter baltski psaltisti iz tujine (Leanne Barbo iz Estonije in Jenni Venäläinen iz Finske), pa tudi latvijski koncertni ansambli kokle, z zbirko 13 skladb, ki segajo od tradicionalnih do etno-jazz in etno-baročnih žanrov. Priložena je bila tudi dvojezična latvijsko-angleška trdo vezana knjižica z opombami o nastopajočih glasbenikih in njihovih skladbah ter kratko zgodovino kokle.

Sklici

Literatura

Zunanje povezave

Koklēšana 21. gadsimtā / kokle play in the 21st century. The Ethnographic Open-Air Museum of Latvia. August 22, 2023. Kokle The Stringdom. November 15, 2017. Kokles playing studio "Kokļu mežs" Videos of kokles playing methods, styles and reportoire Song video tutorials for the book "Kokles dziesma dvēselei"

Kategorija:Latvijska glasba Kategorija:Brenkala