Zahodnobaltski jeziki so jezikovna družina izumrlih jezikov, ki so jih govorila plemena Zahodnih Baltov. Skupaj z vzhodnobaltskimi jeziki se uvrščajo med baltske jezike. Družino tvorijo stara pruščina, sudovščina, kurščina, skalvijščina ter galindščina, morda pa tudi pomorjanska baltščina.
Najbolje izpričan zahodnobaltski jezik je stara pruščina, ohranilo pa se je tudi nekaj besed in besednih zvez iz kurščine in sudovščine. Številni zahodnobaltski jeziki so izumrli v 16. stoletju, stara pruščina pa šele v 18. stoletju.
Razvrščanje Edina jezika, ki sta nesporno uvrščena med zahodnobaltske jezike sta stara pruščina in (zahodna) galindščina, ki pa se včasih obravnava kakor dialekt stare pruščine. Večina akademske sfere skalvijščino obravnava kot dialekt oziroma jo uvršča med zahodnobaltske jezike, po nekaterih delitvah pa gre za mešani jezik med zahodnobaltskimi in vzhodnobaltskimi jeziki. Podobno velja tudi za sudovščino, ki jo nekateri smatrajo za dialekt stare pruščine, drugi pa za mešani jezik med zahodno- in vzhodnobaltskimi jeziki, vsekakor pa se v obeh primerih jezika uvrščata med zahodnobaltske jezike. Kurščina je najslabše razvrščen jezik, nekateri jo uvrščajo med zahodnobaltske jezike, vendar da so nanj močno vplivali vzhodnobaltski jeziki, drugi pa jo uvrščajo med vzhodnobaltske jezike. or East Baltic.
Zgodovina Zahodnobaltski jeziki naj bi bili avtohtoni na območju severne Srednje Evrope na današnjem Poljskem ter zahodnem Baltiku, vključno z Latvijo in Litvo. Jeziki so se od vzhodnobaltskih jezikov dokončno odcepili v 4.–3. stoletju pr. n. št., prve razlike pa so se začele pojavljati že v sredi 1. tisočletja pr. n. št.
Jezikovne značilnosti Zahodnobaltski jeziki so v nasprotju z vzhodnobaltskimi jeziki ohranili diftong *ei (, tož. , ; palatalizirana soglasnika in , ki sta ohranjena tudi v litovščini ter soglasniška sklopa in . Ohranili so vse tri slovnične spole: moški, ženski ter srednji. Sudovščina ter kurščina si delita pripono -ng-, ki je izpričana tudi v različnih hidronimih in ekonimih (npr. Apsingė, Nedzingė, Pilvingis, Suvingis, Palanga, Alsunga) južne in zahodne Litve ter Latvije. Zahodni Balti so unikatno imeli osebna imena sestavljena iz dveh korenov (npr. Net(i)-, Sebei-), kar je sicer nenavadno za antroponomijo Vzhodnih Baltov.Zinkevičius, Zigmas. "Lietuviai ir krikščionybė" [Lithuanians and Christianity] (in Lithuanian). XXI amžius. Archived from the original on 16 November 2012. Retrieved 7 August 2023.
Zahodnobaltski jeziki so navadno opisani na podlagi šestih ključnih jezikovnih značilnosti: prvotnega diftonga *ei, ustreznikov indoevropskim nebnikom *k in *g, sestavljenke pridevnikov in samostalnikov, ustreznikov nebnikov *k''' in *g' , ustreznikov baltskima soglasniškima sklopoma *tj in *td in ustreznikov baltskima samoglasnikoma *ā in *ō. Konsenz znanstvene skupnosti prvi dve značilnosti obravnava za ključni, ostale pa nakazujejo na šibke jezikovne vezi.Kardelis, Vytautas (2016). Mažosios baltų kalbos? [Minor Baltic Languages?]. In (Eds.), Kalbotyra [Linguistics] (in Lithuanian, abstract available in English). Vilnius: Vilnius University Press. p. 50. ISSN 1392-1517. Med zahodnobaltskimi in vzhodnobaltskimi jeziki obstajajo nekatere soglasniške razlike (eR/aR in e/a), ki so nastale zaradi razvoja baltske izgovorjave, različnih besedotvornih kategorij, semantike in morda tudi indoevropskega preteklika.Pakalniškienė, Dalia (2007). Bendroji baltų kalbų leksika: šaknies morfonologijos skirtumai [Common Baltic Vocabulary: Differences in Root Morphonology]. In (Eds.), Rex Humanitariae (in Lithuanian, abstract available in English). p. 103. Vilnius: Lituanistika Database. ISSN 1822-7708; 2538-922X.
Z zahodnobaltskimi jeziki, še posebej sudovščino, naj bi bilo povezano litovsko zatielsko podnarečje na območju Djatlova v Belorusiji, ki je ohranilo nekaj zahodnoblatskih jezikovnih značilnosti, kot so nepopolni prevodi diftonga ei v ie (npr. sviekas ‘pozdravljen’, sviekata ‘zdravje’, pasviek ‘pozdravi se’), sprememba samoglasnika u v i pred soglasnikom (npr. brivai ‘obrvi’, liživis ‘jezik’, živis, živė ‘riba’), uporaba diftonga ai namesto a (npr. dailyti ‘deliti’), krajšava edninskih imenovalniških končnic ter raba soglasnika z namesto ž (npr. ząsis, ząsė ‘gos’, zvėris, zvėrys ‘zver’, zvaiždė ‘zvezda’). Te značilnosti naj bi izhajale iz arhaične sudovščine, raba soglasniških sklopov šč, št, žd in st brez dodatnega vstavljanja k in g (npr. auštas ‘visok’, pauštė ‘ptica’, spiūsna ‘pero’, žvirždos ‘pesek, prodnik’) je bila namreča najdena tudi v stari pruščini. V podnarečju so se ohranile tudi zahodnobaltske oblike za svojilne zaimke, npr. sprememba v v j pri uporabi orodnika ali adeziva (npr. sajim (), sajip, savip () ‘s sabo’, tajim (), tajip () ‘s tabo’). Stara književna litovska dela iz Male Litve uporabljajo tretjo osebo ednine preteklika 'bit(i)' kot tudi predpono in veznik sa–'', ki naj bi obe izhajali iz zahodnobaltskih jezikov.Vidugiris, Aloyzas (1996). Kai kurie vakarų baltų kalbos reiškiniai pietinėse lietuvių tarmėse [Certain West Baltic Language Traits in Southern Lithuanian Dialects] (in Lithuanian, abstract available in German). pp. 33–36. Baltistica.
Sklici
Kategorija:Izumrli jeziki Kategorija:Baltski jeziki Kategorija:Jezikovne družine