Hotinska bitka ali hotinska vojna (turško: Hotin Muharebesi) je bila kombinacija obleganja in niz bitk, ki so potekale od 2. septembra do 9. oktobra 1621 med poljsko-litovsko Republiko obeh narodov pod poveljstvom velikega litovskega hetmana Jana Karola Chodkiewicza in napadajočo osmansko cesarsko vojsko pod vodstvom sultana Osmana II. Obleganje je bilo ustavljeno pred prvim jesenskim snegom. 9. oktobra so Osmani zaradi zaradi prihajajopče zime in velikih izgub med neuspelimi napadi na utrdbe opustili obleganje in bitka se je končala z zmago poljske, litovske in kozaške vojske. Chodkiewicz je umrl 24. septembra 1621, malo pred odhodom napadalcev.
Ime Mesto Hotin so osvojile in mu vladale številne države, kar je povzročilo številne spremembe imena: ukrajinsko Хотин, poljsko Chocim, romunsko Hotin in turško Hotin. Zlasti v poljščini se omenjajo tudi druga imena.
Predigra Napetosti med Poljsko–Litvo in Osmanskim cesarstvom Konec 16. in začetek 17. stoletja so se magnati poljsko-litovske Republike obeh narodov vmešavali v notranje zadeve Kneževine Moldavije, ki je bila od osvojitve Mehmeda II. v 15. stoletju vazalna država Osmanskega cesarstva. Odnose so še bolj zaostrili nenehni vpadi ukrajinskih kozakov, takrat uradno podložnikov Republike obeh narodov.
Medtem je v Evropi divjala tridesetletna vojna. Republike obeh narodov je bila v to vojno relativno malo vpletena, a je poljski kralj Sigismund III. Vasa kljub temu poslal Habsburžanom na pomoč svojo elitno in okrutno najemniško enoto Lisovčiki. Ferdinand II. Habsburški je bil namreč njegov bratranec. Sigismund sam je leta 1619 v bitki pri Humennéju premagal transilvanskega kneza Jurija Rákóczija. Gabriel Bethlen, vladajoči transilvanski knez, je sultana Osmana II. prosil za pomoč. Sultan se je prošnji ugodil in se z veliko vojsko odpravil na kazenski pohod proti Republiki obeh narodov.
Kampanja leta 1620 20. septembra 1620 je osmanska vojska pod poveljstvom guvernerja Očakova Iskenderja Paše v bitki pri Cecori premagala poljsko-litivsko vojsko, ujela Stanislava Koniecpolskega in obglavila Stanislava Żółkiewskega.Davies, N., 2005, God's Playground, Vol. 1, New York: Columbia University Press, Iskender Paša je na Poljsko poslal Tatare, ki so opustošili južno Poljsko.Shaw, Stanford J. (1976). History of the Ottoman Empire and Modern Turkey, Vol. 1. Cambridge University Press, str. 191–192 Kampanja je bila čez zimo prekinjena in se spomladi nadaljavala.
Kampanja leta 1621 thumb|350px|Osman II. in osmanske vojska na pohodu proti Hotinu (Şehnāme-i Nādirī, TPML, H. 1124, 53b-54a)
Osmanske sile Aprila 1621 je iz Konstantinopla in Odrina proti poljski meji krenila vojska 120.000–160.000 vojakov pod poveljstvom Osmana II. Osmanski strani sta se v bitki pridružila Kan Temir iz Budžaške horde in krimski kan Džanibek Girej. Približno 25 % osmanskih sil so sestavljali kontingenti iz njihovih vazalnih držav - Tatari, Moldavci in Vlahi, skupaj približno 13.000 vojakov. Osmanska vojska je imela približno 66 težkih topov. Ko so Osmani prodrli približno do Iașija, so vojakom razdelili plače (bahşiş). V vojski je bilo 34.825 rednih vojakov (kapikulu) ki so prejeli po 1.000 akč.
Sile Republike obeh narodov Medtem se je sejm Republike obeh narodov, pretresen zaradi lanskega poraza, strinjal z zvišanjem davkov in financiranjem večje vojske ter z rekrutiranjem velikega števila kozakov. Poveljnik poljsko-litovskih sil, veliki litovski hetman Jan Karol Chodkiewicz, je septembra 1621 prečkal reko Dnester s približno 20.000 do 35.000 vojaki, ki jim se je pridružilo 10.000 vojakov pod vodstvom bodočega poljskega kralja, kneza Vladislava Vase.Hrushevsky, M., 1999, The History of the Ukrainian Cossacks, Vol. 1, The Cossack Age to 1625, Edmonton: Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, Njegova vojska je štela 30.000 mož, 18.000 konjenikov in 12.000 pešcev. V zavezniški kozaški vojski pod poveljstvom atamana Petra Konaševiča-Sahajdačnega je bilo 25.000–40.000 vojakov, večinoma pešcev, z okoli 22 topovi.
Bitka Poljsko-litovski načrti thumbnail|250px| Pot osmanske vojske proti Hotinu, ki so ga dosegli 2. septembra 1621 thumb|250px|right| Sodobna risba bojnih položajev napadalcev in branilcev
Poljsko-litovska vojska je okoli 24. avgusta prispela pred trdnajvo Hotin in se začela utrjevati, da bi ustavila pohod osmanske vojske. Obramba je bila globoka z več utrdbami pred glavno obrambo tabora. Utrdbe so imele polkrožno obliko in bile zasnovane tako, da so omogočale protinapade konjenice. Branilci so se zanašali zlasti na svoje elitne huzarje in kozake. Za samo trdnjavo je bila reka Dnester. Desnemu krilu branilcev je poveljeval hetman Chodkiewicz, sredini princ Vladislav in levemu regimentarz Lubomirski. Pred glavno obrambno črto sta bila postavljena utrjena tabora kozakov in najemnikov, slavnih lisovčikov.
Prvi osmanski in kozaški spopadi 27. avgusta je kozaški konjeniški odred izvedel samomorilski napad na Osmane in zadržal bližajoče se osmanske sile. Žrtve na osmanski strani so bile nekajkrat večje kot na kozaški, vendar so bili kozaki skoraj uničeni. 31. avgusta je osmanska konjenica napadla kozaške sile zunaj tabora. Osmani so poskušali razkropiti kozake in jih odrezati od glavnih poljsko-litovskih sil, vendar jim to ni uspelo. Do 2. septembra je prispela glavnina osmanske vojske, obleganje pa se je začelo dan potem, ko so se kozaki pridružili poljskemu taboru.
Obleganje Osmanski napadi 2. septembra so Osmani poskušali vdreti v nedokončani kozaški tabor, vendar so kozaki, okrepljeni s poljsko-litovsko vojsko, obdržali svoje položaje. 3. septembra so Osmani napadli Lubomirskega in tudi ta napad je bil odbit. Popoldne so Osmani z veliko vojsko napadli kozaški tabor. Vnel se je srdit boj, v katerem so bili Osmani odbiti. Kozaki so nato zasledovali Osmane v njihov tabor in se v mraku vrnili z bogatim plenom. Naslednji dan, 4. septembra, so Osmani ponovno poskušali prevzeti kozaški tabor, vendar jim je spet spodletelo. V protinapadu je branilcem uspelo uničiti več osmanskih topov na njihovih položajih. Izkušene poljsko-litovske sile so se lahko uprirale osmanskim napadom, ker so imeli nasprotniki preveč konjenikov in preveč neizkušenih topničarjev, da bi bili učinkoviti.
7. septembra so osmanske čete štirikrat napadle kozaški tabor in bile vsakič odbite. Opoldne so osmanski vojaki vdrli v poljsko-litovski tabor, ki do takrat še ni bil napaden. Janičarji so izkoristili pomanjkanje budnosti spečih Poljakov, napadli njihov desni bok, vdrli v poljske okope in ubili približno sto pešakov. Janičarji so bili nato odbiti, vendar so branilci pričakovali nov val napadov. 8. septembra so janičarji in tatarske čete napadle kozaški konvoj. Kozaki so sovražniku dovolili, da se je jim je približal, potem pa so začeli nanj streljati z mušketami. Osmani in Tatari so bili zaradi velikih izgub prisiljeni na umik. V neuspelem napadu je umrlo približno 3.000 janičarjev.
Protinapad branilcev Naslednjemu napadu okoli 10.000 Osmanov se je zoperstavil Chodkiewicz s tremi huzarskimi in enim konjeniškim polkom, skupaj med 600 in 650 možmi. Spahije protinapada niso mogli prenesti in so se kaotično umaknili. Chodkiewicz jih je s svojo konjenico zasledoval do tabora. Osmanske izgube so znašale več kot 500 ubitih, poljsko-litovske pa 30 ubitih. Neuspeli napad z veliko žrtvami je močno vplival na moralo osmanske vojske.Sikora, Radosław. Wojskowość polska w dobie wojny polsko-szwedzkiej 1626-1629. Kryzys mocarstwa, Sorus, Poznań 2005, 10. septembra je Chodkiewicz predlagal nočni napad. Napad je bil načrtovan za noč z 12. na 13. september, a je tik pred napadom začelo močno deževati in akcija je bila odpovedana.
Nadaljevanje osmanskih napadov thumb|350px|Bitka med Osmani in branilci (Şehnāme-i Nādirī, TPML, H. 1124, 67b-68a).
Po več neuspešnih napadih z velikimi izgubami v prvem tednu obleganja so Osmani poskušali zavzeti trdnjavo tako, da so prekinili oskrbo in okrepitve ter počakali, da lakota in bolezen omehčata branilce. Do 14. septembra so čez Dnester zgradili začasen most, ki je preprečil oskrbovanje trdnjave po reki in komunikacijo s sosednjo trdnjavo Kamjanec-Podilski. Omogočil jim je tudi premestitev nekaj topov na drugi breg reke in obstreljujevanje trdnjave od zadaj. Osmanski napad 15. septembra je bil ponovno odbit.
Napad kozakov Ponoči 18. septembra so kozaki vdrli v osmanski tabor ob Dnestru. Napad je bil uspešen in Osmani so utrpeli velike izgube. Podoben napad se je zgodil v noči z 21. na 22. september. Tokrat je bil cilj stan Ohrilija Huseina Paše, ki je bil skoraj ujet. Vsa ta dejanja so dvignila moralo branilcev.
Zadnji napadi Četudi so bili branilci oslabljeni, Osmani niso uspeli zlomiti njihove morale. Pomanjkanje hrane in zalog ni pestilo samo branilcev, saj so imeli podobne težave tudi napadalci. 24. septembra, nekaj dni pred koncem obleganja, je ostareli veliki hetman Chodkiewicz umrl zaradi izčrpanosti in bolezni. Poveljstvo nad poljskimi silami je 23. septembra prevzel njegov namestnik, regimentarz Stanislav Lubomirski. 25. septembra je Lubomirski svojim oslabljenim silam ukazal, naj se umaknejo in zasedejo krajšo obrambno linijo. Med umikom so jih napadli Osmani v upanju, da bo umik neorganiziran, a jim je tudi ta napad spodletel. Zadnji napad so sprožili 28. septembra, potem pa so napadi prenehali.
Prihajajoča zima, izguba 40.000–80.000 mož v bitkah, splošna izčrpanost vojske in primanjkovanje zalog, domnevno tudi bolezen, so Osmana II. prisilili, da je sprejel prošnjo branilcev za začetek pogajanj.Tucker, S.C., editor, 2010, A Global Chronology of Conflict, Vol. Two, Santa Barbara: ABC-CLIO, LLC, Stanje branilcev je bilo kritično, saj so tudi oni ostali skoraj brez zalog. Legenda pravi, da jim je ostal samo še en sod smodnika.
Posledice thumb|250px| Franciszek Smuglewicz (1806): Chodkiewiczeva smrt Hotinski mirovni sporazum je bil podpisan 9. oktobra 1621. Nekatere določbe so bile v prid Republiki obeh narodov, vendar je tudi Osmansko cesarstvo dobilo, kar je želelo. Ozemeljski sprememb ni bilo. Potrjena je bila meja med Republiko in Osmanskim cesarstvom na reki Dnester, Republika pa je priznal osmansko suverenost nad Moldavijo. Tako v Republiki kot med kozaki so zaustavitev ogromne osmanske vojske slavili kot veliko zmago.
Sultan Osman II. ni bil zadovoljen z izidom bitke in je krivdo zanjo pripisal janičarjem. Janičarsko vojsko je nameraval posodobiti, vendar so njegovim načrtom za modernizacijo nasprotovali prav tradicionalno misleči janičarji. To nasprotovanje je leta 1622 povzročilo upor janičarjev, v katerem je bil Osman II. odstavljen in ubit.
Potem ko je Republika obeh narodov v bitki izgubila velikega hetmana Chodkiewicza, je kmalu zatem izgubila še eno od svojih najpomembnejših vojaških osebnosti zgodnjega 17. stoletja, hetmana registriranih kozakov Petra Konaševiča-Sahajdačnega, ki si ni opomogel od poškodb v bojih in je nekaj mesecev pozneje umrl.
Rezultat Številni viri menijo, da je bila bitka poljsko-litovsko-kozaška zmaga, drugi pa jo opisujejo kot zastoj.Ágoston, Gábor & Masters, Bruce A. (2009). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase, str. 446Shaw, Stanford J. (1976). History of the Ottoman Empire and Modern Turkey, Vol. 1. Cambridge University Press, str. 191–192Sakaoğlu, Necdet (1999). Bu Mülkün Sultanları: 36 Osmanlı Padişahı (The Sultans of this Realm: 36 Ottoman Sultans), str. 214Plokhy, Serhii (2015). The Gates of Europe: A History of Ukraine. Penguin Random House, str. 101Grygorieva, Tetiana (2021). Eastern European History Review, Vol. 4, str. 186
Kulturni vpliv