Naravni rezervat Grīņu

Naravni rezervat Grīņu () je naravni rezervat v župniji Saka, občina Južni Kurzeme v pokrajini Kurlandija v Latviji. Ustanovljen je bil leta 1936 in spada v evropsko omrežje za ohranjanje narave Natura 2000. Pod zaščito je 1505 hektarjev naravnega habitata.Grīņu Dabas Rezervāts Protected Planet Rezervat Grīņu je podrejen regionalnemu svetu za varstvo narave Kurlandija.Grīņu dabas rezervāts

Naravni rezervat je bil ustanovljen za zaščito zelo redke rastline za Latvijo - križnolistne rese (Erica tetralix), pa tudi njenega posebnega biotopa, ki ga lokalno imenujejo grīnis.Grīnis - a peculiar type of vegetation in the Latvian SSR / Gailis I. // Bot. Journal. - 1957. - Vol.42., No.; 2 - P. 81-111. Poleg tega so ohranjene znatne goščave voščene mirike (Myrica gale), ogrožene vrste grmovnic, ki je vir surovin za izdelavo znamenitega riškega črnega balzama. V flori rezervata so našli tudi druge redke rastline, zlasti več vrst orhidej.

Zgodovina Najstarejši podatki o zemljiščih Grīnisa so v ljudskem izročilu. Po legendi je baron Osten-Sacken, ki je tukaj živel v 17. stoletju, posestvo razdelil med dva sinova, enemu je zapustil polja, drugemu pa gozdove. Lastnik gozdov je obogatel, lastnik polj pa je obubožal in iz zavisti požgal gozd. Tako se je pojavila prva vresova pustinja - grīnis.Reserves of the USSR: in 11 volumes / ed. V.E. Sokolova, E.E. Syroechkovskogo. - M .: Mysl, 1989.- T. Zapovedniki Pribaltiki i Belorussii. - S. 162—168.

V 19. stoletju se poskusi zavzetja teh zemljišč z ognjem niso ustavili. Domačini so kurili travo, da bi povečali rodovitnost, a po več letih uporabe so takšna polja prenehala roditi in vaščani so ponovno požgali gozd, da bi zavzeli nova zemljišča. Kljub neracionalnosti takšne rabe narave so se celo gozdarji zatekli k kolim, ko so želeli nizko rastoče gozdove nadomestiti z gojenimi gozdnimi nasadi. Včasih so požari izbruhnili zaradi parnih lokomotiv, ki so vozile po železniški progi. Poleti je bil grīnis izjemno suh, zato je bila ena sama iskra izpod koles dovolj, da se je ogenj razširil.

Vendar pa so bila vsa človeška prizadevanja za razvoj lokalnih zemljišč neuspešna. Grīņu je ostal nerodoviten in takoj ko so ljudje nehali obdelovati zemljo, se je hitro zaraščala divja vegetacija. Do 1930-ih je bilo jedro sodobnega rezervata Grīņu (približno 750 hektarjev) majhen, a ne zelo produktiven gozd, ki ga je obdajalo negozdno močvirje. To območje je pripadalo gozdarstvu Strautini, podrejenemu Zemljiškemu skladu, ki je posamezne parcele prodajal vsakomur. Vendar pa jih je zaradi neplodnosti lokalnih zemljišč kupilo le 60 revnih latgalskih družin, ki so se preživljale s sečnjo dreves za prodajo.

Dokumenti latvijskega gozdarskega oddelka za leto 1936 vsebujejo podatke, da so v gozdarstvu Strautini našli velike goščave križnolistne rese (Erica tetralix). Ker je glavno območje te vrste v zahodni Evropi, je tovrstna najdba postala senzacija v krogih latvijskih botanikov.Ādolfs Krauklis Heaths in Landscapes of Britain and Latvia in Nature Research pages 31-57 1999 Znanstveniki Univerze v Latviji so nasprotovali gospodarski rabi gozdov Grīņuja, vsa melioracijska dela in sečnja dreves pa so bila takoj ustavljena. Istega leta je bilo ozemlje zapuščeno, s čimer je Grīņu postal tretje zavarovano ozemlje države po naravnem rezervatu Moricsala in narodnem parku Slītere.Reserves of the USSR: in 11 vols. ed. V.E. Sokolova, E.E. Syroechkovskogo. - M .: Mysl, 1989. T. Zapovedniki Pribaltiki i Belorussii.- S. 158—160.

Med drugo svetovno vojno in v prvih letih po njej so bili gozdovi Grīņuja praktično zapuščeni. Leta 1957 so bila ta območja ponovno razglašena za naravni rezervat. V naslednjih 20 letih so temu območju dodali nova območja, kjer so našli vresje, tako da se je zaščiteno območje povečalo na 1076 ha. Leta 1979 je bil rezervat Grīņu, čeprav je ostal ločena ustanova za ohranjanje narave, upravno podrejen narodnemu parku Slītere. Od 1. februarja 2011 ga upravlja Svet za varstvo narave regionalnega urada Kurlandije.

Podnebje Naravni rezervat Grīņu je ob obali Baltskega morja v zmernem podnebnem pasu atlantsko-celinske podnebne regije, ki ima milejše podnebje kot kateri koli drug del Latvije. Povprečna letna temperatura je tukaj 6,5 °C, njena nihanja v letnih časih pa so relativno majhna. Tako je bila povprečna temperatura januarja -3 °C, povprečna temperatura julija pa le 16 °C. Običajno tukaj v letu pade 700–800 mm atmosferskih padavin, večina pa se pojavi konec poletja in jeseni. Zime so v Grīņuju rahle snežne s tanko in krhko plastjo snega. Na tem območju pogosto pihajo močni vetrovi, zlasti jeseni, ki pogosto povzročijo podiranje velikih dreves.

Geografija in hidrologija Naravni rezervat Grīņu je v župniji Saka občine Pāvilosta v Latviji, zahodno od vasi Ķoniņciems, med naselji Ziemupe, Saka in Pāvilosta. Trakovi zemlje ob njegovih mejah so zasedeni z gozdovi iste vrste kot v samem rezervatu, zato so meje med rezervatom in izkoriščenimi območji nevidne. Takšna premalo izkoriščena kmetijska zemljišča prispevajo k ohranjanju krajine Grīņuja in v bistvu delujejo kot varovalni pas. Vzhodni rob zavarovanega območja od severa proti jugu prečka železnica Liepāja–Ventspils, promet na kateri je bil ustavljen leta 1996.Grīnis. - Grīņu: an illustrated overview. - Cited May 27, 2017.

Ozemlje rezervata leži na Obmorskem nižavju, 10 km od obale Baltskega morja. Absolutna višina ozemlja je 8–12 m nadmorske višine. Njegov relief je raven, z rahlim naklonom v smeri od severa proti jugu. Ponekod lahko vidite nižine, ki se raztezajo več metrov do globine 0,5 m. Nastale so v antiki zaradi postopnega umika morja. Druge oblike mikroreliefa so melioracijski kanali. V preteklosti so jih uporabljali za izsuševanje močvirij, po zapuščini pa so bili opuščeni, začeli so se zamuljevati in zaraščati. Ob takšnih kanalih so pogosto speljane gozdne ceste na nasipih izkopane zemlje. Podtalnica v rezervatu je blizu površine. Tla so spomladi in jeseni zelo vlažna, poleti pa se izsušijo. To ustvarja pogoje za pogoste požare poleti. V rezervatu ni velikih rezervoarjev. Prečkata ga dve majhni gozdni reki: na severu zavarovanega območja teče Lielā Kārpa, na jugu pa Mazā Kārpa. Lielā Kārpa ima dolino široko 4–6 m in visoke obale, vendar je njena drenažna zmogljivost zanemarljiva in že na razdalji več deset metrov od struge lahko vidite mokrišča. Mazā Kārpa ima neprehodne, močvirnate obale in je bolj podobna melioracijskemu kanalu kot reki. Konec 20. stoletja je vključevala jezero Grīņu s površino 2 ha, vendar se zaradi evtrofičnih procesov njegova vodna površina nenehno zmanjšuje.

Tla in pokrajina Celotno ozemlje rezervata Grīņu je prekrito z debelo trimetrsko plastjo drobnozrnatega peska, pod katerim so morenski sedimenti, včasih s plastmi gramoza. Te geološke kamnine so nastale med umikom starodavnega Baltskega morja. V teh pogojih se je razvilo več vrst tal. Šotno-podzolna-glinasta tla so značilna po organski plasti šote, debeli le 10 cm, včasih z vdori plasti premoga - sledi preteklih gozdnih požarov. Na dvignjenih mestih ob bregovih Lielā Kārpe nastajajo travnato-podzolna tla in šotno-glinasta tla. Vendar v rezervatu ni pogojev za nastanek debele plasti šote, saj vsa nižje ležeča območja v hladnem obdobju prejemajo odvečno vlago, poleti pa se popolnoma izsušijo.

Homogenost hidrološkega režima, podnebnih razmer in talne odeje določa enotnost pokrajine rezervata: 94 % njegovega ozemlja je prekrite z gozdovi, 5 % so travniki, grmičevje in resje; pade na nekdanja obdelana zemljišča. Pokrajine Grīņuja ni mogoče imenovati dih jemajoče. Večino ozemlja zasedajo nizki in redki gozdovi, le na dvignjenih bregovih reke Lielā Kārpa v omejenem obsegu rastejo visoki vitki borovci z elegantnimi smrekami.

Odprte biocenoze in Grīņu vključujejo naravne travnike in pustinje, omejene na nekdanje senožeti, vrtove, pokopališča. Prav travniki, porasli z resjem in grmičevjem, se imenujejo grīnis. Ta pokrajina ni značilna za vzhodni Baltik, zato je skrbno varovana. Znanstveniki še niso prišli do dokončnega sklepa o izvoru grīnisa. Nekateri menijo, da gre za naravni biotop, ki je nastal v edinstvenih lokalnih razmerah, drugi pa menijo, da je razvoj grīnisa tesno povezan s človeškimi dejavnostmi, zlasti s požari, saj brez vpliva tega dejavnika grīnis hitro zaraste z gozdom.

Rastlinstvo Vrednost naravnega rezervata Grīņu je v tem, da ga kljub enotnosti pokrajine odlikuje botanična raznolikost.Typological characteristics of grīnis and methods of its afforestation / Gailis I. // Proceedings of the Institute of Forestry Problems. - Riga, 1956. - T.XI. - P. 81-111. Samo po nepopolnih ocenah je bilo na njegovem ozemlju najdenih približno 300 vrst žilnih rastlin, od tega 33 redkih za Latvijo.

Približno 80 % rezervata pokrivajo borovi in ​​brezovi gozdovi z neprekinjenim grmičevjem ali zeliščnim pokrovom. Ta vrsta vegetacije se lokalno imenuje grīnis (od tod tudi ime rezervata). Ta vrsta pokriva le 0,3 % celotne gozdne površine Latvije. Glede na mikrorelief ločimo dve vrsti grīnisov: sfagnumsko-resovski (na dvignjenih območjih) in šaš-resovski (na nizkih območjih, pokritih z grbinami). V sfagnumsko-resovskem grīnisu drevesno plast tvorijo borovci, spodnjo plast pa neprekinjen pokrov resja, kserofitnih lišajev in higrofitnih mahov; podrasti ni. V šaš-molin grīnisu drevesno plast tvorijo tudi borovci, vendar z znatno primesjo breze, ponekod je razvita vrbova podrast, vmes pa se pojavlja krhlika in brin. Med grbinami so pogosti šaši, navadni močvirski slamnik (Galium palustre), navadna krvenka (Lythrum salicaria), hudičevka (Succisa pratensis) in barjanska trava (Molinia).

Rastlinske združbe rezervata Grīņu lahko jasno razdelimo na dve vrsti: gozdove in travnike.

Gozdna flora Gozdne fitocenoze predstavljajo gozdovi in ​​breze, v katerih imajo drevesa depresiven videz. Imajo tanka in ukrivljena debla rdečega bora (Pinus sylvestris) in puhaste breze (Betula pubescens), prekrita z lišaji,Classification (and lichenization & de-lichenization) Australian National Botanic Gardens and Australian National Herbarium, Canberra. drevesa imajo pogosto odlomljene vrhove, ponekod je drevesna plast redka, tako da je gozd na zgornjem močvirju. Poleti pokrajino poživi visoka odeja trave (Poaceae) in jesenskega vresja (Calluna vulgaris). Vendar se ti vlažni gozdovi od pravih močvirij razlikujejo po tem, da veliko vlage prejmejo predvsem jeseni in se poleti skoraj popolnoma izsušijo. Zaradi tega njihova vrstna sestava združuje značilnosti higrofitske (vlažnoljubne) in kserofitske (na sušo odporne) vegetacije. V podrasti takšnih gozdov sta bila opažena navadna krhlika (Frangula alnus) in brin (Juniperus), v travnati odeji prevladujejo borovnica (Vaccinium myrtillus), valovita lasna trava (Deschampsia flexuosa) in paličasti mah (Spinulum annotinum), dvolistna senčnica (Maianthemum bifolium), škrlatna močvirska trava (Molinia caerulea), navadni rogoz (Luzula multiflora), jesenska vresa (Calluna vulgaris), šaš (Carex pilulifera), arktična zvezdasta cvetica (Lysimachia europaea), navadni črnilec (Melampyrum pratense). Veliko je tudi zatiranih grmov brusnice (Vaccinium vitis-idaea).

Flora vlažnih travnikov