Piejūra

Parki Dabas Piejūra (dobesedno 'Naravni park Piejūra' ali 'Obmorje') je naravni park ob Riškem zalivu v Latviji, ustanovljen leta 1962. Je zavarovan naravni rezervat in območje Natura 2000. Park se razteza 36,6 kilometra na 4180 hektarjih površine od Rige, skozi občino Carnikava do Saulkrastija. Je priljubljena sezonska rekreacijska lokacija, predvsem zaradi dostopa do plaže. Park je znan po svojih zaščitenih biotopih, zlasti sipinah in borealnih gozdovih. Načrt ohranjanja parka za leto 2020 naprej je bil razvit v okviru projekta LIFE CoHaBit.

Lega Naravni park je zavarovano območje, ki je v Latviji razglašeno za naravni rezervat, in območje Natura 2000. Je tretji najstarejši naravni park v Latviji. Park je bil ustanovljen predvsem za ohranjanje biotopov. Konkreten cilj je spodbujanje sobivanja oligotrofnih do mezotrofnih rastlin v mezotrofnih jezerih, ki jim primanjkuje mineralov, in na njihovih obalah.

Površina parka je 4180 hektarjev. Ozemlje je v Rīgavas līdzenums (Rigavska ravnica) v obalnem območju Piejūras zemiene (Obmorska nižina). Park se razteza 36,6 kilometra vzdolž obale Riškega zaliva, s širino do 2,8 kilometra in zavzema 7 % obalnega območja Latvije. Ozemlje se razteza od vasi Vakarbuļļi severozahodno od Rige, skozi občino Carnikava in do reke Inčupe jugozahodno od Saulkrastija. Park meji na ustja rek Lielupe in Zahodna Dvina ter vključuje 1,6 kilometra ustja reke Gauja.

Park je v pretežno državni lasti (56 %), občin (40 %) in le 4 % v zasebni lasti. Na območju je malo stalnih prebivalcev in večina infrastrukture je zunaj območja. Park je razdeljen na 3 funkcionalne cone: naravni rezervat, naravni park in nevtralne cone.

Geologija Teren, debel od 40–50 metrov do 80–100 metrov, je sestavljen iz peska, alevritov in glinenih usedlin, predvsem iz Baltskega ledenega jezera, Litorinskega morja in njegovih lagun, pa tudi iz aluvialnih rečnih in deltnih sedimentov. Večina ozemlja je prekrita s približno 2 metra debelim peščenim sedimentom, z grebeni sipin do 10–25 metrov. Višina večine ozemlja se giblje med 3 in 7 metri, z grebeni sipin do 20–28 metrov. Novejša zahodna stran je visoka le 0,5–1,5 metra.

Ekologija 80 % površine parka so gozdovi, 10 % plaže in sipine, le 2 % pa človeška infrastruktura. Park vsebuje 24 identificiranih biotopov EU, ki predstavljajo 84 % ozemlja. Najpogostejši biotopi so gozdnate obalne sipine (2180), fiksne obalne 'sive' sipine z zelnato vegetacijo (2130) in stari borealni gozdovi (9010). Drugi manj pogosti biotopi in tisti, ki so varstveno pomembni, so embrionalno premikajoče se sipine (2110), predsipine (2120), gozdnate obalne sipine in stari borealni gozdovi, severni borealni aluvialni travniki (6450) in borealni baltski obalni travniki (1630).

Tukaj najdemo številne redke rastlinske in živalske vrste. Rastlinske vrste so določene predvsem na podlagi peščene podlage parka, visoke gladine podtalnice in slabe naravne drenaže. Tukaj najdemo številne redke vrste vaskularnih rastlin. Park je ena najpomembnejših migracijskih poti ptic v Evropi. Tukaj lahko najdemo različne vodne ptice in ptice pevke, vključno z opazovanji velike uharice in ribjih orlov.

Gozdovi Gozdovi zavzemajo 72 % oziroma 2991,8 hektarjev površine parka in imajo visoko kulturno in ekosistemsko regulacijsko vrednost. Gozdovi se razlikujejo med novimi in starimi gozdovi, odvisno od tal in gozdarskih praks. 80 % gozdov so suhi borovi gozdovi, ki so nastali na grebenih in hribih sipin. Na mnogih lokacijah so bili zasajeni gosti borovi sestoji, da bi ustavili zdaj mirujoče premikajoče se sipine. V zadnjih letih ni bilo bistvenih sprememb v gozdnih biotopnih območjih, čeprav so nekatere 'sive' sipine postale gozdnate obalne sipine. Na te gozdove najbolj vplivajo rekreacijski in turistični antropogeni učinki – peš promet, odlaganje smeti, slabo gozdarstvo prakse.

Obstaja šest gozdnih biotopov, zaščitenih s strani EU in Latvije, gozdnate obalne sipine pa predstavljajo 93 % gozdov v parku. Drugi gozdni biotopi zasedajo relativno majhna območja in so stari borealni gozdovi, listopadni močvirni gozdovi (9080), barjanski gozdovi (91D0), aluvialni gozdovi (91E0) in gozdovi, bogati z zelišči (9050).

Naravne in zasajene gozdnate obalne sipine zavzemajo 2769 hektarjev površine in se gibljejo med kompaktnimi skupinami sipin do širokih nizov sipin ter širokimi medsipinskimi depresijami in se lahko prekrivajo s starimi borealnimi gozdovi. Ti predvsem borovi in ​​redkejši smrekovi gozdovi so večinoma suhi, s slabo cirkulacijo mineralov, hranil in vode. V medsipinskem območju V kotlinah je nekaj mešanih vlažnih gozdov z mešanico breze, črne jelše in borov. Latvija je ena redkih držav EU, ki ima še vedno naravne gozdnate obalne sipine, zlasti brez preoblikovanja. Ocenjena kakovost biotopov gozdov se giblje med slabo in odlično, s potencialom za izboljšanje slabših območij z ustreznim vzdrževanjem. Približno 500 hektarjev je starih borovih sestojev, ki so najbolj podobni naravnim gozdovom, nekateri pa dosegajo starost 250 let. Te lokacije imajo največjo vrstno raznolikost in najugodnejše pogoje, čeprav so novejše regije kljub temu pomemben habitat. Tukaj najdemo različne redke in ogrožene vrste, kot so navadni kosmatinec (Pulsatilla pratensis), Dianthus arenarius, Temnordeča močvirnica (Epipactis atrorubens), dvolistni vimenjak (Platanthera bifolia), Lycopodium annotinum in Kijasti lisičjak (Lycopodium clavatum).

V laguni Garciems najdemo stare borealne gozdove s suhimi tlemi in z zelišči bogate gozdne biotope, ki domujejo številnim redkim vrstam. Gozdno raznolikost dopolnjujejo barjanski gozdovi in ​​listopadni močvirski gozdovi, ki jih najdemo v medsipinskih kotanjah z vlažnimi, mineralno bogatimi tlemi, medtem ko aluvialni gozdovi rastejo v bližini rek.

Sipine in plaže Tukaj najdemo tri biotope sipin, ki jih varuje EU – embrionalne premikajoče se sipine, predsipine in 'sive' sipine. Sipine v parku so vse leto zelo dragocen vir za rekreacijo, turizem in šport, zlasti zaradi bližine najbolj poseljenih območij Latvije. So tudi učinkovita ovira za uravnavanje erozije pred vplivi morja. Na splošno so sipine dovzetne za antropogene in naravne mehanske poškodbe, invazivne vrste in evtrofikacijo.

Embrionalne sipine, ki nastanejo iz izpranega peska in močnega vetra, so na latvijski obali redke, v parku pa je 18,1 hektarja. Površina predsipin se je z leti zmanjševala, verjetno zaradi antropogenih vplivov in rekreacijskih del za izboljšanje plaž, ki preprečujejo nastanek novih predsipin, čeprav so geološke razmere sicer ugodne in sicer vzdolž plaž Vakarbuļļi, Daugravgrīva in Vecāķi.

Predsipine so pogosto vzdolž plaže na površini 52,8 hektarja in so dom litoralnih in psamofitskih rastlinskih vrst. Številne predsipine so se preoblikovale ali so bile sčasoma prerazvrščene v 'sive' sipine, zato se je njihova absolutna površina zmanjšala. Med Lielupejem in Zahodno Dvino ne nastajajo nove predsipine, medtem ko se nove oblikujejo okoli Lilaste.

'Sive' sipine so v parku pogoste in pokrivajo 279,7 hektarja. Te kserofitne sipine gostijo veliko raznolikost rastlinskih vrst in združb. Je glavni habitat za redke rastlinske vrste, kot so Dianthus arenarius, Alyssum gmelinii in Pulsatilla pratensis. Območje, razvrščeno kot 'sive' sipine, se je z leti znatno povečalo tako zaradi preoblikovanja predsipin kot tudi zaradi natančnejše klasifikacije, vključno z dodatkom odprtih območij v bližnjih gozdovih. 'Sive' sipine so tudi dovzetne za zaraščanje in prerastanje v 'rjave' gozdnate sipine.

V parku sta dve opazovalni postaji za plaže – ena v Daugavgrīvi in ​​ena v Lilasteju. V Daugavgrīvi se embrionalne sipine in 'sive' sipine nahajajo le na izbranih območjih, nove sipine pa ne nastajajo zaradi velike človeške prisotnosti. V Lilasteju se zaradi človeškega vpliva oblikuje le malo embrionalnih sipin, vendar je prisotno stabilno kopičenje peska in nastanek predsipin.

Med zaščitenimi biotopi EU in Latvije so enoletna vegetacija naplavnih linij (1210) in borealne baltske peščene plaže s trajnico (1640), ki sta v Latviji zelo redki in sta predvsem okoli Riškega zaliva. Prvi je pomemben habitat žuželk in prehranjevalno območje za pobrežnike. Redki biotop zaseda 2,15 hektarj v bližini estuarija Lielupe. Slednji biotop je prav tako zelo redek in zaseda le 1,67 hektarja. Čeprav so biotopi sami po sebi majhna območja, dodajajo pomembno rekreacijsko vrednost in ščitijo pred vplivom obalnih valov in vetra. Njihova nadaljnja zaščita je odvisna predvsem od zmanjševanja človeškega vpliva in omogočanja poteka naravnih geoloških procesov.

Jezera V parku je sedem naravnih jezer (brez mrtvic) – Ummis, Dienvidu Garezers, Vidējais Garezers, Ziemeļu Garezers, Dziļcaurums, Serģis in Mazlandziņa. Prvo od šestih je nastalo pred 4000 do 6000 leti zaradi umikajočega se morja in je edini primer takšnega nastanka v Latviji. Vsa jezera ležijo 2–3,7 metra nad morsko gladino in so plitva, njihova globina pa se giblje med 1 in 9 m. Vsa jezera so v porečju reke Gauja, čeprav so Ummis, Ziemeļu Garezers, Dziļcaurums in Mazlandziņa brezodtočna jezera in so v porečju le geografsko. Vidējais Garezers in Serģis izsušujeta odprta jezera, medtem ko je Dienvidu Garezers pretočno. Vsa jezera imajo skoraj povsem naravne počasne drenažne bazene, večinoma porasle z gozdom z nekaj barji.

Barja V parku je nekaj manjših barij in eno večje barje - 55,6 hektarja veliko Serģujsko barje. V vseh barjih prevladujejo naravni procesi z malo človeškega vpliva. Barje Serģu je nastalo, ko je bilo 26,3 hektarja veliko Serģajsko jezero izsušeno z jarki, izkopanimi leta 1906 in ti jarki so še danes. Do 1940-ih je jezero zaraslo in je trenutno le še 0,4 hektarjev površine plitve (<1 meter) odprte vode. Barje Serģu je večinoma vlažno in močvirno, nekateri robovi pa so porasli z drevesi in grmičevjem. Večina barja je porasla s trstičjem in različnimi prehodnimi barjanskimi rastlinami. Večina ozemlja barja Serģu je latvijski zaščiteni biotop prehodnega barja in tresočega barja (7140), preostanek pa je aktivno visoko barje (7110). Razmere na barju niso primerne za rast katere koli zaščitene vrste, čeprav je bila najdena zaščitena vrsta Hammarbya paludosa. Pričakuje se, da bo v nekaj primerih približno 8–9 hektarjev še vedno živečih dreves postalo barje. Druga majhna barja so nastala v kotanjah med sipinami in okoli območij jezer Garezers, kjer so porasla z rastlinami, ki tvorijo prehodna in visoka barja, ali pa preprosto zaraščena mokrišča. Na splošno barja niso primerna za rekreacijo in imajo omejeno gospodarsko vrednost, čeprav njihova prisotnost prispeva k splošni raznolikosti parka. Barja pa zagotavljajo pomembno regulacijo vodnega kroga in kisika, habitat za različne vrste, ki so izključno na barjih, in naravno oviro pred invazivnimi vrstami in gozdnimi požari.

Podnebje Podnebje v parku je zmerno toplo in vlažno. Temperaturna nihanja so manjša v primerjavi s celino. Morska voda poleti akumulira toploto in jesen in zimo naredi toplejšo kot v celini. Vendar pa sta zaradi počasnejšega segrevanja vode pomlad in poletje hladnejša. V parku pihajo močnejši vetrovi kot v celini, obalni in morski vetriči pa nastajajo zaradi interakcije med vodo in kopnim. Vegetacijska doba traja približno 200 dni, snežna odeja pa lahko ostane do 100 dni na leto.

Zgodovina

Glavni del parka se je oblikoval v 5–7 tisoč letih med in po obdobju Litorinskega morja. Novo zahodno območje se je oblikovalo šele 300–400 let zaradi gradnje jezov in pomolov okoli delte Daugave.