Narimunt (litovsko: Narimantas, rusko: Наримунт, Narimunt), krščen kot Gleb, je bil litovski knez in drugi najstarejši sin velikega litovskega kneza Gediminasa, * okoli 1294, 2. februar 1348.
V svoji potitični karieri je vladal v Pinsku in Polocku. Leta 1333 ga je novgorodsko plemstvo sprejelo za vladarja severnega dela kneževine, vključno s Staro Ladogo, Šlisselburgom in Korelo. Bil je prvi od več litovskih knezov v novgorodski službi.
Življenje Leta 1333 je bil v Velikem Novgorodu ali morda malo pred prihodom tja krščen in dobil ime Gleb, s čimer je izgubil pravico do dedovanja očetovega položaja velikega litovskega kneza, četudi je bil prvorojenec.T.Wasilewski, 1992 Pred tem je Gediminas "mirno" priprl novgorodske bojarje, ko so se z Vasilijem, svojim kandidatom za novgorodskega škofa, odpravljali v Volinijo k metropolitu Teognostu. Ko so mu zagotovili, da bodo mesti Ladoga in Orešek, trdnjavo Korela ter polovico Koporja prepustili Narimuntu kot "njegovo domeno in dediščino za njegove sinove", je bojarje osvobodil. Kronika pravi, da so se bojarji s tem strinjali le zato, ker so se znašli "v veliki stiski".
Veliki Novgorod ga je sprejel za kneza teh odvisnih mest. Ker kasneje Novgorodu ni zagotovil dogovorjene vojaške pomoči, so se Novgorodci poskušali pobotati z velikim moskovskim knezom Ivanom I., ki je leta 1335 prispel v Novgorod. Po mnenju zgodovinarja Johna L. I. Fennella je Narimunt takrat verjetno pomagal svojemu stricu Voinu braniti najvzhodnejšo od Litve odvisno Polocko kneževino. Litovci so se poleg vojne s tevtonci leta 1338 morali braniti tudi pred Tatari.
thumb|250px|Narimuntov domišljijski portret iz 18. stoletja thumb|250px|Trdnjava v Stari Ladogi
Narimunt je podprl svojega brata Jaunutisa, ko sta ga leta 1345 odstavila Algirdas in Kęstutis. Da bi se izognil smrti, s katero sta mu grozila mlajša brata, je Narimunt jeseni 1344 pobegnil iz Vilne. Odpotoval je k Džanibegu, kanu Zlate horde, in ga prosil za podporo proti Algirdasu. Četudi podpore ni dobil, je tam domnevno za svojo (drugo) ženo vzel tatarsko princeso.Rowell, C.S. Lithuania Ascending, str. 114 Po vrnitvi se je pomiril z Algirdasom in bil 2. februarja 1348 ubit v v bitki pri Strevi proti tevtonskim vitezom. Med njegovimi potomci so knezi Kurakini, Galicini, Hovanski in Korecki.
Potomci Domneva se, da je imel Narimunt pet sinov:
Aleksandra (umrl po letu 1386), kneza Podolja,Rowell, C. S. Lithuania Ascending, xxxii Jurija (umrl leta 1392), kneza Belza, Nikolaja, kneza Pinska, Patrika (umrl okoli 1387), kneza Starodub-Severska, in Simeona (umrl po letu 1386).
Poljski genealog in zgodovinar Józef Puzyna odločno zavrača trditev, da so bili Narimuntovi potomci otroci njegove tatarske žene, in po imenih sodi, da je bila njihova mati pravoslavna Rusinka.
Drugi genealogi kot njegovi ženi navajajo Marijo, hčer Tokte (umrla okoli leta 1312), kana Zlate horde, in Marijo Paleologino (rojeno 1297), nezakonsko hčerko bizantinskega cesarja Andronika II. Paleologa.
Sklici
Viri
Sjöström (2011), Liettuan gediminidien suomensukuiset geneettiset juuret. ISSN 1239-3487, Donelaitis - Donelaitis-seuran - Liettuan Ystävät ryn lehti 1/2011, ss 16..18
Kategorija:Rojeni v 13. stoletju Kategorija:Umrli leta 1348 Kategorija:Vladarji v 14. stoletju Kategorija:Gediminoviči