Cerkev sv. Jurija (makedonsko: Црква Св. Ћорґи, Crkva Sv. Đorđi) je makedonska pravoslavna cerkev iz 12. stoletja, oddaljena 2 km od vasi Kurbinovo v Severni Makedoniji. Arheooške raziskave so pokazala, da je cerkev nekoč stala v naselju, ki je bilo konec 18. stoletja opuščeno zaradi današnje vasi Kurbinovo. Iz raziskav fresk v cerkvi se domneva, da so cerkev okoli leta 1191 zgradili Bizantinci. Cerkev je v Republiki Severni Makedoniji razglašena za kulturni spomenik in zaščitena z zakonom. Cerkev spada v Prespansko-pelagonsko škofijo Makedonske pravoslavne cerkve.

Datiranje O prvih stoletjih zgodovine cerkve ni veliko znanega. Na feesku na vzhodni strani oltarja je napis, ki omenja 25. april 1191 kot datum začetka slikanja fresk. V tem času je prvič vladal bizantinski cesar Izak II. Angel (1185/95, 1203/04). Ta pisni namig je bil odkrit leta 1958 med konservatorskimi deli in potrjuje domnevo M. Radivoja Ljubinkovića iz leta 1940. Prejšnje publikacije so freske datirale v 16. stoletje. Letnica 1191 bi lahko prav tako namigovala na gradnjo cerkve, ki bi jo zaradi njene preproste arhitekture in majhnih dimenzij lahko datirali med leti 1185 in 1190.

Napis na oltarju ne daje nobenih informacij niti o okoliščinah, v katerih je bila cerkev zgrajena, niti o imenih donatorja in slikarja. Kasnejši pisni viri niso znani. Informacije o ustanovitelju in njegovemu družbenemu položaju bi lahko dal donatorjev portret, ki je žal močno poškodovan. Obrazi vseh štirih so neprepoznavni. Po oblačilih in datumu je bil eden od njih prepoznan kot Izak II. Angel, ženska oseba pa kot njegova žena Margareta Ogrska. Tretja oseba bi lahko bil ohridski nadškof Ivan X. Kamateros, medtem ko se za zadnjega domneva, da je bil njegov varovanec. Slednji je moral biti iz višjih družbenih krogov, katerim so pripadali vplivni plemiči.

Arhitektura Stavba, dolga 15 m in široka 7 m, spada med največje enoprostorske cerkve v Severni Makedoniji in po arhitekturi ni ravno reprezentativna. Sestavljena je iz pravokotne ladje in polkrožne apside na vzhodu. V središču apside je prestol. Pred njo je monolitni kockasti oltar. Bema je za dve stopnici dvignjena od tal.

Glavni vhod je na zahodu, v stranskih stenah pa so po ena vrata. Vse tri vhode zaključujejo luneta in dva arhivolta. Visoko v severni in južni steni sta dve okni z okroglimi loki. Drug par oken je v apsidi, sedmo pa v zahodnem zatrepnem pasu.

Apsida je na vseh straneh obdana s pravokotno nišo, ki simbolično deluje kot proteza ali diakonikon. V stranskih stenah beme sta dve pravokotni vdolbini. Tista na jugu je zazidana. Zidovi so zgrajeni iz grobo klesanega kamna, povezanega z malto. Okoli lunet in oken ter v apsidi so izmenično vzidani bolj ploščati kamni in opeka. V zgornjih dveh tretjinah vzhodne stene sta vgrajena dva horizontalna registra iz opeke, ki spominjata na tehniko cloisonné, medtem ko je spodnji del izveden grobo.

Od 11. stoletja so fasade verskih stavb v bizantinskem cesarstvu oblikovane bolj živahno in jih sproščajo niše, opeke in frizi. Zlasti zidarska dela v Kastoriji so bila okrašena z vzorci. Tudi luneta z dvojno arhivoltom je bila zelo pogosta v bizantinski arhitekturi od 11. stoletja.

Freske Fasada Cerkev ni okrašena le s poslikavami v notranjosti, temveč tudi na fasadi. Za freske na zahodni strani je bila uporabljena tehnika cloisonné, ki posnema zidake do višine vratne preklada. Nadaljnje mimikrije opeke najdemo v spodnjem delu apside in prvem arhivoltu južnih vrat. Preostale poslikave so močno sprane. Bolje ohranjeni so svetniki jezdeci s svojimi svetniškimi siji, ščiti in sulicami, ki obdajajo zahodno luneto. Nad levim svetnikom so ostanki dveh figur v razkošnih oblačilih in cesarski obutvi, nad njegovim dvojnikom je opaziti še eno osebo. Na prvem arhivoltu vrat je napisan dvovrstični napis. Ilustracija v severni luneti je izgubljena, vendar so geometrijski in cvetlični vzorci okoli nje izjemno dobro ohranjeni. Prvi lok južne lunete prikazuje imitacije opeke, osrednja plošča pa je okrašena z Deesisom, ki ga obogati Jurij. Desno od vrat so svetle sledi figur v manjšem merilu, razdeljene v štiri registre.

Notranjost

Notranjost je od vrha do dna prekrita s freskami, razdeljena na tri do pet registrov. Za najnižji je uporabljena imitacija marmorja, drugi pas pa je zapolnjen s svetniki, ki so upodobljeni tudi na prekladah vrat. Figure so običajno razporejene v skupino treh oseb, na primer Pantaleon, Kozma in Damijan. Konstantin I. Veliki in njegova mati sveta Helena, tipična podoba v mnogih cerkvah, sta upodobljena na južni steni. Najpomembnejše mučenice so Tekla, Petka, Teodora, Barbara, Kiriaki in Katarina Aleksandrijska na zahodni steni, medtem ko Evfrozina in doječa Ana, Marijina mati, veljata za dve najstarejši upodobitvi sploh. Pomembno osebnost krščanskega poslanstva uteleša sveti Klemen, medtem ko Ciril in Metod predstavljata zavetnika bizantinsko-slovanske kulture. Ob podobah Cirila in Metoda so našli grške napise, ki ju opredeljujejo kot "učitelja Bolgarov" - (διδάσκαλος (τῶν) Βουλγάρων).

Kristusov cikel v zgornjem registru se začne pri slavoloku z Oznanjenjem. Gabrijel je upodobljen na levi strani školjke, Marija pa na desni. Zaporedje se nadaljuje na južni steni: Obiskovanje, pogovor med Marijo in Elizabeto, Rojstvo, Predstavitev v templju, Krst in Lazarjevo vstajenje. Pasijon se na zahodni steni uvede z Vhodom v Jeruzalem, ki mu sledi Spremenjenje, ki je običajno upodobljeno po krstu. Vhod in Spremenjenje prekine Vnebovzetje nad zahodnim vhodom. Cikel se nadaljuje na severni steni: Križanje, Snemanje s križa, Polaganje v grob, Ženske pri grobu in Preganjanje predpekla. Serija se konča z Vnebohodom na vzhodnem zatrepnem pasu. Njen dvojnik prikazuje binkošti. Spodaj je upodobitev Teofanije, ki zaseda celotno širino stene. Na prvi etaži sta upodobljeni dve monumentalni ikoni Kristusa in Jurija, obrnjeni drug proti drugemu.

V četrtem registru je upodobljenih trideset prerokov, ki oznanjajo Kristusov prihod, vendar le na stranskih stenah. Dve figuri na skrajnem vzhodu zidu nosita enako cesarsko obutev kot osebe na zahodni fasadi.

Školjko apside uokvirjajo ornamenti in napis, ki v njenem središču prikazuje Marijo na prestolu z otrokom Kristusom v naročju, ob straneh pa sta Mihael in Gabrijel. Spodaj je osem cerkvenih očetov, ki hodijo proti novorojenemu Kristusu, ki leži na oltarju za svojo obredno žrtvovanje. Ta podoba je tukaj prvič prikazana v bizantinski umetnosti in s tem prispeva k razvoju raznolikosti prizorov. Tema se je pojavila zaradi razprave o evharistični daritvi, ki je v Konstantinoplu obstajala od druge polovice 11. stoletja, in je bila upodobljena vedno znova vse do srednjega veka. Nekateri vratni prekladi in okenski okvirji imajo okras, ki spominja na marmor. Podobna predstavitev bi se lahko uporabila tudi za oltar in prestol.

Ikonografski program se običajno uporablja v cerkvah s kupolo. Ker je stavba v Kurbinovu pokrita le z dvokapnico, je bilo treba upodobitve prilagoditi prostoru. To je mogoče videti pri prerokih, ki so običajno upodobljeni v tamburju, ki je zdaj upodobljen na zgornjih stranskih stenah ali pri Teofaniji v četrtem registru zahodne stene.

Slikarji in slog Freske v cerkvi veljajo za eno najbolj znanih bizantinskih slik makedonske renesanse. Zdi se, da so bili za ikonografski program odgovorni vsaj trije slikarji, vendar njihove identitete ostajajo neznane. Vendar pa je mogoče opaziti razliko v njihovih spretnostih. Najbolj sposoben je upodobil ikoni Kristusa in Jurija ter prizore na zgornji vzhodni steni. Drugi umetnik je poslikal stranske stene, medtem ko je najbolj nenadarjen ustvaril ilustracije na zahodni steni, spodnjem delu vzhodne in delu severne stene. Domneva se, da so pri projektu sodelovali lokalni umetniki in da so mojstri leta 1180 okrasili cerkev svetnikov Kozme in Damijana v nedaleč oddaljeni vasi Kastoria.

Slog fresk je slog zadnje razvojne faze komnenske umetnosti, vendar je v cerkvi v Kurbinovu mogoče opaziti majhna odstopanja od pravilne stroge simetrije. Več značilnosti slikarjev je opaznih v podolgovatih telesih in praznini obrazov. Namesto tega se nemirna draperija oblačil uporablja za izražanje čustvenega življenja figur, z izjemo najbolj nenadarjenega slikarja, ki žalost ob smrti Matere Božje odkrito prikazuje na obrazih udeležencev.

Stanje ohranjenosti in predelave Freske v notranjosti cerkve so izgubile svojo barvno intenzivnost, razen tistih na vzhodni steni. Prva cona z imitacijo marmorja je izginila med prestolom in južnimi vrati. Vlaga je uničila skoraj vse svete figure na južni steni, ker ta ni zaščitena z naklonom kot njena dvojnica.

Svetnik jezdec Demetrij na severnem vratnem sofitu ni del prvotne dekoracije. Datira se v konec 16. ali začetek 17. stoletja. V poznejše stoletje datirajo tudi poslikave na južni fasadi (razen tistih v luneti), vendar po mnenju M. Milijković-Pepek spadajo v 14. stoletje.

Malo pred sredino 19. stoletja je cerkev poškodoval požar, zlasti južno steno. Posledično je bila uničena tudi njena veranda. Naslednja obnova leta 1847 je prinesla nekaj nesrečnih sprememb, na primer poškodbo fresk v zgornjih delih cerkve zaradi zamenjave lesenega stropa, zazidavanje stranskih vrat, dodajanje verande na zahodni fasadi in namestitev dveh pravokotnih oken v južno steno. Prvotni ikonostas je bil nadomeščen z novim, freske na zahodni fasadi pa so bile preslikane s tremi svetniki jezdeci.

Nadaljnja konservatorska dela so bila izvedena v prvi polovici 20. stoletja. Kasnejši dodatki, kot je veranda na zahodni steni, so bili odstranjeni. Leta 1958 so bila izvedena naslednja dela: odstranitev stropa in dvig sten za 50 cm, odprtje stranskih vrat in obnova višin tal. Poleg tega so bile poslikave očiščene in restavrirane, odkriti pa so bili tudi originalni svetniki jezdeci na zahodni fasadi.

Leta 2020 je bila cerkev dodana na poskusni seznam svetovne dediščine Severne Makedonije.

Galerija

Sklici

Viri

Elizabeta Dimitrova: The Church of St. George at Kurbinovo. In: Seven mediaeval churches in the republic of Macedonia. Skopje 2014, str. 46–62. Vojislav Durić: Byzantinische Fresken in Jugoslawien. München 1976, str. 17–19. Lydie Hadermann-Misguich: Kurbinovo. Les fresques de Saint-Georges et la peinture byzantine du XIIe siècle. Bruxelles 1975, str. 11–21. Sašo Korunovski, Elizabeta Dimitrova: Macédoine Byzantine. Histoire de l'art macédonien du IXe au XIVe siècle. Paris 2006, str. 50–52, 73–80. Aneta Serafimova: Mediaeval Painting in Macedonia (9th-18th Centuries). Skopje 2000, str. 42–46.

Jurij, Kurbinovo Kategorija:Ustanovitve leta 1191