Claudio Magris (), italijanski pisatelj, esejist, prevajalec, kritik in politik, * 10. april 1939, Trst, Italija.
Od leta 1994 do leta 1996 je bil senator italijanske pokrajine Furlanije - Julijske krajine.
Življenje in delo Claudio Magris je doktoriral na Univerzi v Torinu in se zaposlil na tržaški univerzi. Je eden izmed največjih raziskovalcev ter poznavalcev zgodovine in kulture Srednje Evrope. Dolgo let je bil tudi kolumnist dnevnika Corriere della Sera in je v središče postavljal posebne ljudi z usodami na stičišču več kultur, ki so resnično živeli ali še živijo.Claudio Magris. Kdo piše nepisane zakone bogov?. Sodobnost 44/6–7 (1996). 565–570. Magrisova prva knjiga je njegova doktorska disertacija z naslovom Habsburški mit v moderni avtrijski književnosti (1963). V njej je v enotno kulturnozgodovinsko kategorijo strnil t. i. srednjeveško književnost, v kateri se kaže odsev krize moderne situacije in poskus soočenja sodobnega človeka s tujostjo. Magris svoja kasnejša dela pogosto piše v znameniti kavarni Cafe San Marco v Trstu, ki ji je posvečena tudi uvodna zgodba v Mikrokozmosih (1997) in je poleg Donave (1986) ena izmed najbolj znanih in prevajanih del. Gre za nekakšna kulturna potopisa z enciklopedičnim vedenjem, ki vsebujeta elemente fantazije in ekscentrične like. V prvem delu sledi reki Donavi vse do njenega izliva v Črno morje. V drugi knjigi pa raziskuje italijanske pokrajine z začetkom in koncem v Trstu. Deli vsebujeta številne zgodbe o znanih in dobro zgrajenih osebnostih.Jože Horvat. Claudio Magris: Mikrokozmosi. Sodobnost 68/2–3 (2004). 312–314. Na njegov literarni interes tako v geografskem kot vsebinskem smislu vpliva njegova obmejna identiteta – življenje na stičišču italijanskega, slovanskega in germanskega sveta. Narodno identiteto razume kot človeško konstrukcijo, ki si domišlja, da je po svoji naravi nespremenljiva in v odnosu do drugega izključujoča, saj vzbuja strah, ki mora za preživetje začrtati meje in zavračati tiste, ki so onkraj njih. Poleg leposlovja pa je napisal tudi številne eseje in literarne študije, kjer je govoril o Ernestu Theodoru Amadeusu Hoffmannu, Franzu Kafki, Henriku Ibsnu, Robertu Musilu, Hermannu Hesseju in Jorgeju Luisu Borgesu. Magrisov slog spaja pripovedništvo, esejistiko, filozofske refleksije, memoraistiko, potopis, kulturno in politično zgodovinopisje ter razne enciklopedične navedke. Gre torej za mešanje in prestopanje literarnih zvrsti, ki delujejo kot nelinearna, fragmentarna struktura, v kateri nas navedbe preusmerijo k drugim delom.
Leposlovno upodabljanje Slovencev
Podoba Slovencev pri Magrisu se ne pojavlja naključno, ampak se vrsti okoli šestih tematskih sklopov:
1. Jugoslavija
S pisanjem o Jugoslaviji Magris obdela predvsem partizansko preteklost. Pogosto omenja dogajanje na Tržaškem 1. maja 1945, ko so jugoslovanski vojaki zavrnili sodelovanje z italijanskimi antifašisti. Slovence redko loči od jugoslovanskih narodov, obenem pa hoče prikazati obe perspektivi – italijansko (žrtve) in slovensko/jugoslovansko (boj, odpor).Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
2. Fašizem
Obravnava tudi fašistično nestrpnost in nasilje do Slovencev. Natančneje opiše prizor, ko so fašisti v Pivki polovili in eliminirali precejšnje število Slovencev, povezanih z Osvobodilno fronto. Omeni tudi dejstvo, da so fašisti in antifašisti Slovane, Hrvate in Slovence nasploh grdo obravnavali. Pri tem izpostavi svoje nestrinjanje s fašističnim delovanjem.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
3. Trst
Slovence v Trstu Magris omenja zgolj preko literarnih likov z izrazito zvenečimi slovenskimi priimki. Pri nekaterih pa poleg slovenske različice navede tudi italijansko, s čimer desakralizira in relativizira njihovo narodno pripadnost, kot so mu to mnogi očitali.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
4. Slovenski jezik
Magrisovi literarni liki slovenščino opisujejo kot bipolarno, saj je ta jezik za njih enkrat očarljiva, in drugič odbijajoča skrivnost. Omeni tudi, da so aristokratske in premožnejše družine zavračale učenje slovenkega jezika, saj so ga obravnavale kot manjvrednega ter so se raje učile nemškega in francoskega jezika.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
5. Nemštvo
Magris se dotakne tudi časa, ko smo bili Slovenci le eden od slovanskih kmečkih narodov. Slovence prikaže kot narod, ki ga je v veliki meri zaznamovalo nemštvo. Pojmuje nas kot nekdanji del habsburške identitete. Podobno kot fašisti so tudi nacisti imeli Slovence za narod brez zgodovine. Sčasoma pa se je omenjen odnos še radikaliziral, zato so po prevzemu oblasti na Primorskem leta 1943 nemški vojaki streljali na Slovane in Italijane.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
6. (Ne)znani Slovenci
Posebno poglavje si pri analizi prikazovanja Slovencev v Magrisovem leposlovju zaslužijo znane in manj znane slovenske osebnosti. Gre za nenavaden izbor ljudi, ki jih v leposlovnih tekstih slovenskih piscev ne zasledimo prav pogosto. Namesto Franceta Prešerna, Primoža Trubarja, Simona Gregorčiča, Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja, Alojza Gradnika, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela, Jožeta Plečnika, Maksa Fabianija in Lojzeta Bratuža, ki spadajo med bolj znane Slovence, v Magrisovem pisanju najdemo na primer Josipa Križaja, slovenskega letalca, ki se je bojeval v španski državljanski vojni in umrl leta 1948 v skrivnostni letalski nesreči. Omenja tudi Draga Karolina, ki je popravil in obnovil gorsko pot na Snežnik, tako da je postavljal oznake na križišča, barval stare obledele napise in risal zemljevide. Kot ljudi, ki so poleg Karolina pisali o Snežniku, omenja še fotografa Hinka Poročnika, literata Janeza Bilco, Otona Župančiča, Marička Žnidaršiča in Franco Avčina. Edvarda Kardelja, slovenskega voditelja, predstavi kot edinega Titovega naslednika, ki bi bil sposoben rešiti Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo pred grozljivim in sramotnim razpadom. V povezavi z drugo svetovno vojno piše o Francu Štoki, političnem komisarju v Trstu v času njegovega osvobajanja leta 1945. Očita mu, da je z Antoniem Fondo Saviom, partizanskim poveljnikom Antifašističnega korpusa prostovoljcev za svobodo (ita. Corpo volontari della libertà), ravnal kot okupator ravna s sovražnikom, ne pa kot osvoboditelj z nekom, ki je prišel osvobajat. Nekaj besed nameni tudi Janku Debeljaku, slovenskemu kolaboracionistu, ki je slavil nemško-slovensko vojno bratstvo.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
Pri Magrisu gre torej predvsem za prikaz osebnosti, ki niso v celoti v ponos Slovencem, medtem ko slovenski avtorji raje predstavljajo tiste, preko katerih lahko potrjujejo kulturne dosežke in uspehe svojega naroda.Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
Delo
1963: Il mito absburgo nella letteratura austriaca moderna (slo. Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti) 1978: Lontano da dove: Joseph Roth e la tradizione ebraico-orientale 1982: Itaca e oltre 1984: L’anello di Clarisse: grande stile e nichilismo nella letteratura moderna 1984: Illazioni su una sciabola (slo. Domneve o neki sablji) 1986: Danubio (slo. Donava) 1988: Stadelmann 1991: Un altro mare (slo. Drugo morje) 1993: Il Conde 1994: Le voci (slo. Glasovi) 1997: Microcosmi (slo. Mikrokozmosi) 2001: La mostra (slo. Razstava) 2006: Alla cieca (slo. Na slepo) 2006: Lei dunque capira (slo. Saj razumete) 2015: Non luogo a procedere (slo. Brazgotine) 2019: Tiempo curvo a Krems Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
Nagrade in ostalo
Nagrade
1980: Avtrijski častni križ za znanost in umetnost, 1. razred 1987: Nagrada Bagutta za Donavo 1990: Francoska nagrada za najboljšo tujo knjigo (eseje) za Donavo 1992: Humboldtova raziskovalna nagrada Fundacije Alexandra von Humboldta 1994: Zlata častna medalja mesta Dunaj 1997: Nagrada Strega za Mikrokozmose 2000: Würthova nagrada za evropsko književnost 2001: Vitez velikega križa Reda za zasluge Italijanske republike 2001: Erazmova nagrada 2001: Leipziška knjižna nagrada za evropsko razumevanje (velika nagrada) 2004: Nagrada asturijskega princa za književnost 2006: Avstrijska državna nagrada za evropsko književnost Literatura 2008: Nagrada Walter Hallstein 2009: Friedenspreis des Deutschen Buchhandels 2009: Prix Européen de l'Essai Charles Veillon 2009: Prix Jean Monnet za evropsko literaturo 2009: Mednarodna nagrada za književnost Vilenica – slovenska mednarodna literarna nagrada za srednjeevropske avtorje 2009: Vitez reda umetnosti in književnosti Španije 2012: Avstrijsko odlikovanje za znanost in umetnost 2012: Križ reda za zasluge Zvezne republike Nemčije 2014: Literarna nagrada FIL za romanske jezike 2015: Pour le Mérite 2015: Viteški poveljniški križ reda za zasluge Zvezne republike Nemčije 2016: Nagrada Franza Kafke 2019: Nagrada Thomasa Manna
Častni doktorati
1991: Univerza v Strasbourgu 1993: Univerza v Københavnu 1995: Univerza v Celovcu 1999: Univerza v Segedinu 2011: Katoliška univerza v Leuvenu (Belgija) 2011: Univerza v Barceloni 2014: Univerza v Murciji 2014: Zahodna univerza v Temišvaru 2017: Svobodna univerza v Berlinu 2018: Univerza v Regensburgu
Članstvo Akademija umetnosti, Berlin, Oddelek za literaturo Nemška akademija za jezik in književnost, Darmstadt Bavarska akademija likovnih umetnosti, München Akademija znanosti in književnosti, Mainz Avstrijska akademija znanosti, Dunaj Akademija umetnosti, Torino Akademija znanosti, Göttingen Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana (dopisni član)
Sklici
Viri Jože Horvat. Claudio Magris: Mikrokozmosi. Sodobnost 68/2–3 (2004). 312–314. Claudio Magris. Kdo piše nepisane zakone bogov?. Sodobnost 44/6–7 (1996). 565–570. Maja Smotlak. Podoba Slovencev v leposlovnem opusu italijanskega tržaškega pisatelja Claudia Magrisa. Primerjalna književnost 39/3 (2016). 77–96.
Kategorija:Italijanski esejisti Kategorija:Italijanski kritiki Kategorija:Italijanski pisatelji Kategorija:Italijanski prevajalci Kategorija:Italijanski politiki Kategorija:Italijanski akademiki Kategorija:Doktorirali na Univerzi v Torinu Kategorija:Predavatelji na Univerzi v Trstu Kategorija:Senatorji Legislature XII Italijanske republike Kategorija:Erazmovi nagrajenci Kategorija:Nosilci Pour le Mérite (civilni razred) Kategorija:Nosilci reda za zasluge Zvezne republike Nemčije Kategorija:Prejemniki Avstrijske državne nagrade za evropsko literaturo Kategorija:Prejemniki Vilenice Kategorija:Člani Avstrijske akademije znanosti Kategorija:Dopisni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti